Skupno ali krstno duhovništvo

pogovarjamo se s p. Vinkom Škafarjem

Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru se veliko govori in piše o skupnem ali krstnem duhovništvu, zato se mi zdi prav, da v rubriki Človek in iskanje presežnega spregovorimo tudi o tem. Vse krščene prav to krstno duhovništvo vabi in usposablja za poglobljeno komunikacijo s presežnim in posledično za izvrševanje skupnega duhovništva, ki je pot k svetosti.

- Ko se prvič srečamo s pojmom krstno duhovništvo, je lahko kar nerazumljiv, sploh ker pozabljamo na trojno službo, ki smo jo prejeli ob sv. krstu. Kako bi vi opisali krstno duhovništvo?

Človek je ustvarjen zato, da bi v jedru svojega bitja, s svojim duhom, komuniciral s svojim Stvarnikom. Človek ni samo ročni delavec (homo faber), tudi ne samo politično (homo politicus) ali turistično bitje (homo turisticus), ni samo ekonomsko bitje (homo economicus) ali bitje, ki uporablja pametni telefon; človek je predvsem tisto bitje, ki je sposobno imeti dobrohoten odnos s sočlovekom in ljubeč ter hvaležen odnos z Bogom, ki je ljubezen.
Človek najbolj izraža svojo bogopodobnost, ko z Bogom komunicira in ga časti. Še konkretneje: človek je najbolj človek, ko časti Boga, ko je častilec (homo adorans), ali bolj preprosto rečeno, človek je najbolj človek, ko je duhovnik in ko izvršuje svoje duhovniško poslanstvo. To velja za vsakega človeka, pa če se ta tega zaveda ali ne, saj ga prav molitev najbolj povezuje z Bogom – na poseben način kristjane, ki so bili posvečeni s Svetim Duhom, ki jih spodbuja in jim pomaga, da častijo Gospoda. Ekumenski dialog med krščanskimi Cerkvami nas spodbuja, da hrepenimo po skupni molitvi in posledično po skupni evharistiji. Na ekumenski ravni sta nove odnose nakazala papež sv. Pavel VI. in svetniški carigrajski patriarh Atenagora, ko sta se leta 1964, že med drugim vatikanskim koncilom, srečala ter skupaj molila v Sveti deželi. Tudi predstavniki drugih verstev lahko častijo Boga, kar je bilo nakazano v srečanju predstavnikov velikih svetovnih verstev v Assisiju leta 1986, kjer sicer ni bilo istočasne skupne molitve kristjanov z nekristjani, bila pa je molitev na istem kraju in z isto željo ter prošnjo za mir na svetu. Tam so predstavniki različnih verstev izrekli številne molitve in nagovore, ki so jim drugi spoštljivo prisluhnili.
Kristus s svojim skrivnostnim telesom, Cerkvijo, ki je skupnost duhovniškega ljudstva, pa gradi znotraj politične in ekonomske, znanstvene in filozofske zgodovine odrešenjsko zgodovino novega človeštva, ki se dokončno udejanja na novi zemlji in v novih nebesih, ki je edina prihodnost vsega človeštva, saj smo si vsi ljudje bratje in sestre ter Božji ljubljenci.

BOG NE POTREBUJE ČLOVEŠKE LJUBEZNI
Bog je pripravljal človeka z desetimi zapovedmi na prijateljstvo s seboj in na slogo z bližnjim. Vse to namreč koristi človeku, a Bog od človeka ne potrebuje ničesar. To vse je človeka bogatilo, ker je prejel, kar mu je manjkalo, in sicer prijateljstvo Božje, Bogu pa ni prineslo ničesar, ker Bog ne potrebuje človeške ljubezni (sv. Irenej, + 200).

SPOMNI SE, DA SI BIL USTVARJEN PO BOŽJI PODOBI
Zbudi se, človek, in spoznaj dostojanstvo svoje narave. Spomni se, da si bil ustvarjen po Božji podobi. Adam je to podobnost sicer zmaličil, toda Kristus jo je obnovil. Vidne stvari rabi po pameti, kakor uporabljaš zemljo, morje, nebo, zrak, potoke in reke. Kar najdeš v njih lepega in občudovanja vrednega, naj ti pomaga hvaliti in slaviti Stvarnika. (sv. Leon Veliki, + 461)

- Iz česa izhaja skupno duhovništvo vseh kristjanov in kje je ukoreninjeno?
Vir krščanskega duhovništva, krst­nega in službenega, je Jezus Kris­tus, edini veliki duhovnik No­ve zaveze, kot ga imenuje Pismo Hebrejcem. Za skupno duhovništvo pa je temeljno besedilo krstna kateheza apostola Petra, prvega izmed apostolov, ki je zapisana v Svetem pismu (1 Pt 2,9-10). O skupnem duhovništvu govori tudi zadnja knjiga Svetega pisma, Razodetje (Raz 5,9-10), kjer sta nakazana novo nebo in nova zemlja, kjer bosta združena ljubezen in češčenje Boga.
Cerkev je skozi vso zgodovino cenila skupno in tudi službeno duhovništvo, čeprav je po tridentinskem cerkvenem zboru, ki je bil v 16. stoletju, premalo ali skoraj nič govorila o skupnem ali krstnem duhovništvu. To je bila verjetno zavestna ali podzavestna posledica zanikanja službenega duhovništva v protestantskih Cerkvah in cerkvenih skupnostih. Tako je katoliška Cerkev po tridentinskem koncilu predvsem poglabljala nauk o Kristusu kot edinem velikem duhovniku in o službenem duhovništvu, zanemarjala pa je teologijo o skupnem duhovništvu. Katoliški teologi so začeli o skupnem duhovništvu ponovno pisati šele v dvajsetem stoletju, predvsem pa neposredno pred in med koncilom, ko je spet dobilo velik poudarek.

- Ali bi lahko na kratko predstavili nauk Cerkve o Jezusu Kristusu kot edinem velikem duhovniku Nove zaveze, saj v njem korenini vsako krščansko duhovništvo? Kje korenini Jezusovo duhovništvo?
Na številnih mestih v evangelijih se sicer posredno govori o Jezusu Kristusu kot duhovniku, izraz duhovnik (gr. hiereus) pa se zanj nikjer izrecno ne omenja in se mu ne pripisuje, saj je bila služba duhovnikov v Stari zavezi prihranjena za Levijev rod, Jezus pa je bil Judovega rodu. Kristus sam sebe imenuje »Božji Sin«, čeprav za označitev svojega poslanstva pogosto uporablja izraze, ki vključujejo duhovniško resničnost. To je še posebej jasno, ko govori o svoji smrti, ki jo napoveduje s podobami Stare zaveze.
Pismo Hebrejcem je edini novozavezni spis, ki Kristusu prideva naslov duhovnika in edinega vélikega duhovnika. Toda Kristusova smrt in njegovo poveličanje je prava duhovniška daritev, ki je nadomestila vse starozavezne daritve. S svojo svobodno smrtjo je Kristus postal nebeški duhovnik, ki je sklenil novo in večno zavezo. Z darovanjem samega sebe je postal »duhovnik, oltar in Jagnje obenem«, kot slišimo v enem izmed velikonočnih hvalospevov.
Bistvo, zadnji vzrok, v katerem korenini Kristusovo duhovništvo, je posvečenje s Svetim Duhom, saj prav ono napravlja Jezusa iz Nazareta za Kristusa in posledično za duhovnika. Zelo se mi zdi posrečeno, kar na kratko trdi koncilski Odlok o službi in življenju duhovnikov za Kristusa, ko pravi, da ga je Oče »posvetil in poslal na svet« (D 12). To se mi zdi odlična, kratka in bistvena opredelitev Jezusovega duhovništva, ki se udejanja na oznanjevalni, češčenjski in vodstveni (služabniški) ravni. Pri Kristusu doživimo vrhunec izpolnjevanja Očetove volje. On ni prišel, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal. Njegov prihod je pod znamenjem tistega češčenja, o katerem so govorili preroki, in je bil izražen že v prvih besedah Stare zaveze (2 Mz 19,4-6: »Sami ste videli ... kako sem vas ... privedel k sebi. Če boste sedaj radi poslušali moj glas in radi izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov ... in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod«). To navajam dobesedno, ker nas na to spominja apostol Peter, ko nagovarja novokrščence v svoji homiliji ter jih imenuje »kraljestvo duhovnikov in svet narod«.
Pismo Hebrejcem poudarja, kar so že prej učili preroki (prim. Jer 7,22; Am 5,21-25), da Bog ne želi žgalnih daritev, temveč pokorščino. Kristus je Očeta počastil prav s popolno pokorščino, saj je prišel, da bi izpolnil Božjo voljo (prim. Heb 10,5-7). Jezus Kristus je daroval samega sebe v pokorščini »vse do smrti, smrti na križu« (Flp 2,8).
S to svojo brezpogojno pokorščino je Jezus udejanjil svoje duhovništvo in odrešil vse človeštvo. Z njo je utemeljil novo človeštvo, Cerkev, Božje ljudstvo, ki je deležno njegovega duhovniškega dostojanstva.

MOLITEV KOT DARITEV
Molitev je duhovna daritev, ki je odpravila prejšnje žrtve. Čemu mi je obilica vaših klavnih daritev? govori Gospod. Naveličal sem se žgalnih daritev ovnov in tolšče pitane živine; krvi bikov, jagnjet in kozlov ne maram. Kdo terja to iz vaših rok? … Mi smo pravi molivci in pravi duhovniki, če molimo v duhu in na ta način darujemo daritev, Bogu ustrezajočo in prijetno, kakršno namreč zahteva, kakršno si je sam pripravil. … Tudi angeli molijo, moli sleherna stvar. Moli živád in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih na svoj način giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice zlete proti nebu, ko vstanejo iz gnezda, namesto rok razprostro peruti v obliki križa in nekaj žvrgolijo, kar se zdi kot molitev. (Tertulijan, + 220)

- Bi lahko bolje razložili krstno ali skupno duhovništvo? V čem pravzaprav obstaja? Ali tudi iz skupnega duhovništva izhaja poslanstvo kot pri Kristusu in pri službenem duhovništvu?
Prav tako kot pri Kristusu in službenem duhovništvu tudi pri krstnem ali skupnem duhovništvu poslanstvo izhaja iz krstno-birmanskega posvečenja s Svetim Duhom. Ohranjeno je čudovito izročilo iz 13. stoletja o velikem francoskem kralju sv. Ludviku IX., ki je vodil Francijo 44 let in je dejal, da je bil njegov največji dan v življenju njegov krstni dan.
Opažam, da včasih tudi nekatera cerkvena besedila govorijo o izbranosti in poslanstvu kristjanov, ne da bi omenjali posvečenje s Svetim Duhom, in zdi se mi škoda, da to opuščajo. Bog, ki človeka izbere, ga nato posveti in šele v moči posvečenja s Svetim Duhom pošilja, da bi v moči krstno-birmanskega duhovništva izpolnil svoje krščansko poslanstvo.
Morda se spomnite, da krstitelj po oblivanju s krstno vodo uporabi še sveto olje, ki se imenuje krizma ali sveto mazilo. Z njim mazili krščenca, s čimer nakaže, da je krščenec maziljen s Svetim Duhom. Takoj zatem krstitelj razloži učinek maziljenja s Svetim Duhom, ki obstaja v deleženju na Kristusovi duhovniški, preroški in kraljevski službi. Bog od nas ljudi, tudi od kristjanov, ne zahteva ničesar, česar prej ni omogočil, zato najprej izbere, nato mazili in potem pošlje. Po krstu smo v vcepljeni vanj, samo on je trta na vseh treh ravneh skupnega duhovništva, mi smo le mladike. Podobno, kot je Kristusu maziljenje s Svetim Duhom ob spočetju in pri krstu v reki Jordan omogočilo njegovo poslanstvo, tudi kristjanu krstno-birmansko maziljenje s Svetim Duhom pomaga, da lahko udejanja svoje poslanstvo v vse tri smeri ali v vse tri razsežnosti: češčenjsko z usklajevanjem svoje volje z Božjo, z oznanjevanjem veselega oznanila in s služenjem bližnjim (diakonijo – ali še preprosteje rečeno, da je lahko človek za druge). Kristjan, ki to razume in živi, je srečen in optimističen kristjan, saj posledično čuti tudi sadove maziljenja s Svetim Duhom, ki so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, dobrohotnost, krotkost, zvestoba, skromnost, vzdržnost in čistost.

- V Stari zavezi je bil duhovniški samo Levijev rod, ostali rodovi pa ne. Kako je s tem v Novi zavezi?
Kakor veste, Jezus ni bil iz Levijevega rodu, ampak iz Judovega. Že s tem je nakazano, da v Novi zavezi ne bo posebnih in izbranih duhovniških rodov, ampak bo novozavezno duhovništvo podarjeno vsem »rodovom«, vsem krščenim. Glede krstnega ali skupnega duhovništva lahko rečemo, da je po nauku apostola Petra dano vsem, ki se dajo krstiti, torej vsemu novozaveznemu ljudstvu, in ne samo izbrancem, samo enemu »rodu«, ki bi bil duhovniški rod, kot je bil Levijev v Stari zavezi. Prav tako Gospod iz različnih plasti kliče v službeno duhovništvo in posvečuje predstavnike iz vsega novozaveznega Božjega ljudstva ne glede na barvo kože, pripadnost določenemu narodu, družbenemu, kulturnemu ali ekonomskemu položaju. Pred kakim mesecem so se mediji razpisali o tem, da je papež Frančišek med nove kardinale imenoval enega iz najnižje kaste v Indiji, saj smo pred Bogom vsi ljudje bratje in sestre, kar mora toliko bolj veljati za kristjane.

- Ali bi lahko opisali vse tri vidike poslanstva v moči krstnega duhovništva: bogoslužni, oznanjevalni in vodstveni oz. služabniški vidik?
Ob tem vprašanju bi rad omenil, da sva danes spregovorila o skupnem ali krstnem duhovništvu bolj načelno. Zato predlagam, da bi v prihodnjem pogovoru nadaljevala bolj konkretno, kaj pomeni biti posvečen, poslan in izvrševati skupno duhovništvo. Zdi se mi, da je izvrševanje treh služb skupnega duhovništva, bogoslužne, oznanjevalne in vodstvene (morda bolje služabniške ali biti človek za druge), temelj za krščansko svetost. Jezus je svojo izvoljenost in posvečenost s Svetim Duhom in poslanstvo 100% izpolnil. Tudi bralkam in bralcem mesečnika Ognjišče in sebi želim, da bi nam uspevalo naše odstotke izvrševanja duhovniške službe, četudi so še nizki, dvigati ob zavesti, da smo posvečeni s Svetim Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. To velja tudi za počitniške in dopustniške dneve, ko bo še več časa, da o tem razmišljamo in živimo kot duhovniki stvarstva ter se zavestno molitveno, oznanjevalno in služabniško povezujemo z vsemi ljudmi, ki v srcu dobro mislijo.

KDOR NE NEHA PRAV ŽIVETI, VEDNO HVALI BOGA
Vsekakor Boga hvalimo v cerkvi, ko smo zbrani; brž ko se razidemo vsak na svojo stran, takorekoč nehamo hvaliti Boga. Kdor ne neha prav živeti, vedno hvali Boga. Nehaš pa hvaliti Boga, kadar odstopiš od pravičnosti in od tega, kar mu ugaja. Če namreč nikdar ne odstopiš od tega, da delaš dobro, molči tvoj jezik, vzklika pa tvoje življenje; in Bog posluša hvalospev tvojega srca. Kakor namreč naša ušesa slišijo naše glasove, tako Božja ušesa slišijo naše misli. (sv. Avguštin, + 430)

M. Erjavec (Človek in iskanje presežnega), v: Ognjišče 7 (2022), 32-34.