Mah: se pustiš pohoditi ali napolniti z Vodo?

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Bliža se konec leta. Čas je, da poiščeš mah. Ali ga opaziš na skalah? Majhen je, mehak. Ustavi se. Pozorno si oglej to zeleno blazinico. Mah nas uči, kakšni kristjani smo poklicani biti. Raste namreč tam, kjer je Voda …

KO NEMOGOČE POSTANE MOGOČE
Mah začne rasti tam, kjer je za ostale rastline nemogoče. Včasih si tudi ti poklican, da začneš rasti tam, kjer so le gola tla. Ne ustraši se. Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Kaj je pomembno? Skala. Kot mah se čvrsto pritrdi nanjo. Potem lahko pridejo viharji, a vendar ne boš padel, saj imaš svoj temelj na Skali (prim. Mt 7,25). To je naša identiteta: da smo pritrjeni v Ljubezen.
Pozor: bolelo bo. Ljudje te bodo namreč prej ali slej pohodili. Včasih tudi namenoma.

KOLIKOKRAT SO TE ŽE POHODILI?
V času, ko nenormalne stvari postajajo normalne, si doživel posmeh, nerazumevanje, celo preganjanje. »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži« (Jn 15,18-19), je rekel Kristus. Težko je biti kristjan danes, ko se zdi vera nekaj sramotnega. Ko v družbi človeško telo že dolgo ni več sveto, kaj šele življenje. Ko se sprašujemo, ali si fant, dekle ali mogoče kar oboje. Ko lahko zgolj s takim pisanjem izgubiš službo. A četudi te pohodijo, to še ne pomeni, da se tvoja rast s tem ustavi. Tudi Kristusa so velikokrat pohodili, »On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje« (Lk 4,30). Zakaj torej mah še vedno raste, kljub temu da so ga že tolikokrat pohodili? Ker je poln vode …

ZBIRALNIK VODE
Mah raste tam, kjer je voda. Ne le to: prepojen je z vodo. Tudi mi ne moremo rasti brez Vode, ki je Božja Beseda. Ko smo prepojeni z Besedo, lahko tudi neugodne okoliščine postanejo priložnost. Ko imamo Vodo, imamo Življenje. Naša dejanja pa so tista, ki razodevajo, ali smo zbiralniki Vode ali ne. Ko je mah brez vode, se namreč posuši. Takrat se vsi njegovi življenjski procesi ustavijo. Tudi v tebi lahko hitro zavlada suša. Takrat svoja dela opravljaš zato, da bi te ljudje videli (prim. Mt 23,5). Začneš se primerjati z drugimi in iščeš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš (prim. Mt 7,4). To naredi pomanjkanje Vode. A vendar ni prepozno. Nikoli ni prepozno. Že rahel dež je dovolj, da mah spet oživi.

PRI NOGAH …
Sezuj si čevlje. Naj se tvoji podplati dotaknejo blazinice mahu. Ali čutiš mehkobo? Takšni naj bi bili naši odnosi. Zapomni si, da je kraj, kjer stojiš, sveta zemlja (prim. 2 Mz 3,5). A kako težko je drugega spustiti dovolj blizu, v svojo krhkost. Kako težko je Drugemu dopustiti, da ti umije noge. Nočeš biti ranljiv. Boga raje iščeš v višavah, čeprav bi ga lažje našel takrat, ko si na tleh. On je namreč tisti, ki nam umiva noge (prim. Jn 13,5). Dovoli, da ti s svojo ljubeznijo umije spomin. Le tako boš lahko spet začutil mehkobo …

DOVOLJ ZATE IN ZA VSE OKOLI TEBE
Ko je mah prepojen z vodo, vedno bolj raste. Tako sčasoma naredi območje primerno za rast tudi drugim rastlinam. Ko je v nas Voda, »bo vse oživelo« (Ezk 47,9). Odnosi bodo postali topli in varni. V tako Cerkev bo vsak hrepenel vstopiti. A ne pozabi: bistvo ni v nas, ampak v Vodi. Vsak pa lahko poskrbi le, da ni žejen …

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2023), 57.