Pot iz jame v svetlobo

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

Človeška ribica ni vedno živela v jami, njeni predniki so živeli na svetlobi. A v nekem obdobju zgodovine so se skrili v jamo … in tam ostali. Človek ni vedno živel sam, ampak je bil ustvarjen za Odnos. A v nekem obdobju je začel verjeti laži, zato je pretrgal Odnos, s tem pa tudi odnose. Ostal je sam in se skril v jamo, v temo … in tam bi ostal, če ne bi prišla Luč. On. Odrešenik.

V jami je udobno
V jami je temperatura skozi celo leto praktično enaka. Velikih živali ni – največja jamska žival je človeška ribica –, zato je manjša verjetnost, da bi nas kdo pojedel. A v jami je tudi tema, kdor pa »hodi v temi, ne ve, kam gre« (Jn 12,35) … Zato vse ostaja točno tako, kot je. Kolikokrat se zavlečemo v jamo in obstanemo v temi, čeprav vemo, da je tam hrane premalo? Da smo poklicani za nekaj več …

Jamske živali so se na pomanjkanje hrane prilagodile ...
Človeška ribica zdrži brez hrane tudi 10 let! Koliko let brez Hrane lahko zdržimo mi? A zdržati ne pomeni tudi zares živeti. Lačen človek namreč postane obupan in preračunljiv, sebičen in zloben. Poje, karkoli najde v jami, četudi so to iztrebki netopirjev ali trupelca kobilic. Še rožičev za svinje se ne bi branil, če bi mu jih kdo dal (prim. Lk 15,16) ... Ker torej uživamo pokvarjeno, celo strupeno hrano, trpimo še bolj. Podobno kot krvotočna žena, ki je veliko »pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše« (Mr 5,26). Problem je, ker Hrano vedno znova iščemo na napačnem koncu – v temi. »Bog pa je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5).

Brez Svetlobe ni Življenja
Hrane v jami primanjkuje zaradi preprostega dejstva: tam ni svetlobe. Samo na svetlobi lahko namreč rastline s fotosintezo na novo proizvajajo sladkorje, ki so potem hrana tudi za ostala živa bitja. Bog je takoj prvi dan ločil svetlobo od teme (prim. 1 Mz 1,4), kar pomeni, da je ta razmejitev med dobrim in slabim nadvse pomembna. Ravno zato smo povabljeni, da neprestano preverjamo, »ali ni morda luč, ki je v nas, tema« (prim. Lk 11,35) ...

V temi oči zakrnijo
Večina jamskih živali ima zakrnele oči. Kolikokrat imamo tudi mi »oči, da bi videli, pa ne vidimo« (prim. Ezk 12,2)? Tako močno se navadimo na temo, da ko v naše življenje vstopi Svetloba, te ne prepoznamo več (prim. Jn 20,14; Lk 24,16). Še več: pred njo se skrijemo (prim. 1 Mz 3,8). Ker ne vidimo več prav, sami nikoli ne moremo priti iz jame …

Beseda in Dotik
Gospod vstopa v naše jame ter prav vsakega »kliče po imenu in vodi ven« (prim. Jn 10,3). Hkrati pa pozna tudi naše omejitve, zato se vsakemu približa tako, da ga bo razumel. Jamske živali se na primer namesto vida bolj zanašajo na ostala čutila, kot sta sluh in tip. Zagotovo torej ni naključje, da On ustvarja prav z Besedo in ozdravlja z Dotikom. Za ozdravitev tema ni ovira. Vprašanje pa je, če si želimo oditi iz jame. To je namreč naša svobodna odločitev.

Pot iz jame
Ozdravitev slepote se ne zgodi čez noč, ampak je vedno proces (prim. Mr 8,22-25). Tudi človeška ribica ne bi mogla takoj začeti živeti izven jame, saj njena koža – ki nima zaščitnega pigmenta – ne bi preživela močne svetlobe … Potrebno bi bila postopnost in mnogo generacij, da bi se ponovno prilagodila razmeram izven jame. Tudi Bog je postopoma in skozi mnogo generacij pripravljal svoje ljudstvo, da je lahko prišlo iz teme v svetlobo. Pri tem je imela posebno vlogo Marija, ki jo je Bog obvaroval slepote (prim. Lk 1,28), da je bila sposobna videti Luč (prim. Jn 8,12) in jo sprejeti (prim. Lk 1,38), da se je ta lahko utelesila (prim. Lk 2,7).

Naj sveti!
Kako naj torej pridemo iz jame? Tako, da prisluhnemo Besedi, se ji pustimo dotakniti in zavestno sprejmemo Dobro. Ne glede na to, v kakšni situaciji se trenutno nahajamo, pa nikar ne pozabimo, da se je naše odrešenje že zgodilo, da je pot iz jame že odprta … V vsakem od nas namreč že sveti Luč, saj je »naše telo tempelj Svetega Duha« (prim. 1 Kor 3,16). Zato smo poklicani, da »hodimo kakor otroci luči« (prim. Ef 5,8). Da se preko našega življenja razodeva Njegova Luč. In »luč sveti v temi« (Jn 1,5). Vedno.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 12 (2022), 57.