Invazivka

Narava je čudovita, skrivnostna, vsak dan drugačna. Ko jo opazujem, v njej vidim Boga. Vera je v naravi in narava v veri. V vsakem od nas je zasajeno tako gorčično zrno. Pojdite ven, ozrite se okoli sebe in boste videli …

»Sejalec je šel sejat« (Mt 13,3). Njegova dlan se ljubeznivo dotakne vsakega semena. Nato pusti, da gredo semena v svet. Vsako seme ima svoje življenje in svoj čas rasti. Nekatere nosi voda, druge veter. Ko so semena svobodna, lahko vsakdo ukrade Dobro in ga pribije na križ. Takrat zraste invazivka.

Ne veš, kdaj je prišla …
… a zdaj je tu. Neutrudno se razrašča po tvojem vrtu in izpodriva vse rastline, ki bi prav tako želele zacveteti. Veliko različnih invazivnih rastlin poznamo. Imenujejo se napuh, lakomnost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba in nečistost. Nekatere poženejo hitro, druge se dlje časa skrivajo pod zemljo. Invazivke imajo rade kaos, zato najpogosteje zrastejo na odvrženi zemlji.

Odvržena zemlja …
… je nevarna. V njej se namreč pogosto skrivajo koščki invazivnih rastlin. Ni nujno, da so to semena. Pri nekaterih invazivkah je dovolj že delček korenike. »V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo« (Rim 7,21). Zlo se rado naseli v tiste spomine, ki bi jih najraje pozabil. Odvržena zemlja je za to idealna: lahko bi bila rodovitna, pa ni. Ko so gradili nove ceste, je ta zemlja naenkrat postala odveč. Prepeljali so jo na drug kraj in tam zavrgli, ne vedoč, da so v zemlji ostali koščki. Ni čudno, da ti Jezus ves čas šepeta: »Poberi koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (prim. Jn 6,12). Prepozno. Drobec omahovanja in malo neodločnosti je dovolj, da na novem kraju že poženejo nove invazivne rastline.

Prazen prostor
Če tvojega srca ne zapolnjuje Ljubezen, ga bo hitro naselila invazivka. Zanjo je značilen egoizem, samozadostnost in želja po pozornosti. Invazivna rastlina ima sposobnost hitre rasti. Pomembna je le ona: da preko korenin dobi čim več vode in mineralov. Svoje liste izteza vedno višje, da bi prestregla še več sončne svetlobe. Ostale rastline ne morejo rasti v njeni senci, zato sčasoma ostane sama. A to je niti malo ne moti, invazivka je samozadostna: lahko se razmnožuje vegetativno s podzemnim sistemom korenik in drugih ne potrebuje. V kratkem času invazivka pridela veliko biomaso svojih listov, stebla in korenin. Že na daleč se jo opazi. Druge rastline ne morejo tekmovati z njo – tako kot nežna, tiha, nevsiljiva Ljubezen (prim. Jn 13,5) ne more tekmovati s hrupnim, brezobzirnim, grozečim zlom (prim. Lk 23,21). Invazivka namreč preraste vse.

Neuničljiva
Ko se na tvoj vrt enkrat naseli invazivna rastlina, jo je praktično nemogoče odstraniti. Lahko jo izkoplješ s koreninami vred, a če pozabiš en košček, bo spet zaživela. Edina rešitev je torej nenehna čuječnost. Vsaka misel, pogled, dotik, vse je pomembno, kajti »kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem« (Lk 16,10).

Zdrav sestoj rastlin …
… je sestavljen iz odnosov. Trdnejši kot so, manjša je možnost, da bo v tako rastlinsko združbo vstopila invazivka. Raznolike rastline predstavljajo prednost za ekosistem. Podobno kot so v našem občestvu »različni milostni darovi, Duh pa je isti« (1 Kor 12,4). »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7), a šele takrat, ko sodelovanje nadomesti obsojanje. Ko ponudimo pomoč, a je ne vsiljujemo. Ko pristopimo ponižno, ne poniževalno. Tako začne nastajati zemlja za rast …

Nikoli ni prepozno za nov začetek
»Sejalec dobrega semena je Sin človekov« (Mt 13,37). Vsak dan znova radodarno seje Besede v tvoje srce (prim. Mr 4,14), da zraste in obrodi sad in da tvoj sad ostane (prim. Jn 15,16). Vsak dan znova.

K. Šoln, Gorčično zrno, v: Ognjišče 4 (2024), 55.