Sv. Neža z jagnjetom

POGUMNO SPREJETJE MUČENIŠTVA V NEŽNI MLADOSTI
Sv. Neža je živela v 3. stoletju, natančnejših biografskih podatkov o njej pa ne poznamo. Po izročilu je izvirala iz rimske patricijske družine in se je že v zgodnji mladosti zaobljubila Kristusu. V času preganjanja kristjanov, domnevno leta 258/9 ali 304, naj bi komaj trinajstletna pogumno pretrpela mučeniško smrt. Po dolgem mučenju, v katerem je dokazala neomajno vero v Kristusa, so jo zabodli z mečem oziroma obglavili.

JAGNJE KOT PREPOZNAVNO ZNAMENJE
Ime Neža (Agnes) izhaja iz grškega pridevnika hagné (čista, nedolžna), povezujejo pa ga tudi z latinskim samostalnikom agnus (jagnje). Oboje je vplivalo na ikonografijo, saj je jagnje kot znamenje nedolžnosti postalo Nežin specifični atribut, ki jo hkrati kot simbol Božjega Jagnjeta označuje tudi kot Kristusovo nevesto. Njeno mučeništvo ponazarja palmova veja, medtem ko meč, izjemoma tudi ognjeni plameni predstavljajo prestane muke oziroma smrt, zmago pa venec iz vrtnic. Na glavi večkrat nosi krono ali diadem, njen višji družbeni status pa razkrivajo tudi oblačila. Kot samostojen lik včasih stoji v krajini ali pred stavbami antičnega Rima.
Pripovedni prizori, ki so jih navdihnile legende, med drugim predstavljajo svetnico, kako zaradi zvestobe Kristusu zavrne svetno ljubezen sina rimskega prefekta in odkloni darovanje poganskim bogovom, kako jo za kazen odvedejo v javno hišo, kjer njeno golo telo po čudežu zakrijejo lasje, kako jo žgejo na grmadi, a ji plameni ne škodujejo, in kako jo naposled krvnik usmrti z mečem. Med prizori posebej izstopa njena mistična zaroka z Detetom Jezusom.
Na skupinskih upodobitvah srečujemo sv. Nežo zlasti ob Mariji ali širšem Jezusovem sorodstvu, običajno v družbi drugih devic mučenk iz zgodnjega krščanstva, s katerimi rada nastopa tudi v zboru vseh svetnikov in na oltarnih nastavkih, povezuje pa se tudi z mučenci.
Sv. Neža, freska, ok. 1370, p. c. sv. Neže, Brdinje/Vrhe pri Slovenj Gradcu. - Sklepnik s podobo sv. Neže, 2. polovica 15. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Dobrovi. - Sv. Neža na oltarju sv. Agate, konec 15. stol., p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob. - Franc Zamlik: Sv. Neža s sv. Fabijanom in sv. Boštjanom v velikem oltarju, 1730/40, p. c. sv. Neže, Golika pri Zrečah.

SV. NEŽA NA SLOVENSKEM
Severno od Alp se je češčenje sv. Neže razmahnilo v poznem srednjem veku. V tem času se je njeno ime tudi na Slovenskem že pojavljalo kot krstno ime, zraslo pa je tudi več njej posvečenih cerkva. Od devetnajstih (ena je dejansko kapela), kolikor jih danes šteje naša sakralna dediščina, jih je dobra polovica po izvoru srednjeveških. Razen župnijske na Selih pri Kamniku so vse podružnične. Ker je bila sv. Neža med našimi predniki skozi stoletja splošno priljubljena, njene podobe najdemo tudi po številnih drugih cerkvah. Motivno so slovenski primeri skromnejši od tistih v širšem evropskem prostoru. Nekaj izbranih, ikonografsko zanimivih umetnin, ki so nastale v razponu od gotike do našega časa, prikazujejo spremljajoče fotografije.
Leopold Layer: Sv. Neža s sv. Boštjanom in sv. Štefanom, pozno 18. stol., klariški samostan, Turnišče. - Jurij Tavčar »Idrijski«: Poveličanje sv. Neže, 1860, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku. - Anton Jebačin: Zasliševanje in obglavljenje sv. Neže, izrez, 1922, ž. c. sv. Neže, Sela pri Kamniku.

POVELIČANJE SV. NEŽE SLIKARJA ANTONA CEBEJA
Kot primer iz zakladnice naše baročne umetnosti predstavljamo sliko sv. Neže iz župnijske cerkve sv. Andreja v Zgornjem Kašlju pri Ljubljani, ki se je sprva nahajala pri Devici Mariji v Polju. Gre za delo Antona Cebeja (1722–po 1774), enega vodilnih slikarjev baročnega časa na Slovenskem. Umetnik, krščen v Šturjah (Ajdovščina), je več let deloval v Ljubljani, kjer se je stilno približal Valentinu Metzingerju, a je pod vplivom beneškega slikarstva ustvarjal lahkotnejše, že rokokojsko slikovite kompozicije.
Na sliki, ki je nastala v času po letu 1770, se gracilno upodobljena svetnica s palmovo vejo in ovco v naročju na oblaku dviga v nebo, kjer jo v soju žarkov čakata angelca z vencem rdečih vrtnic, znamenjem njene mučeniške zmage. Cebej je ustvaril pretehtano kompozicijo, ki prek svetnice v osi povezuje zemeljsko in nebeško sfero in je tudi barvno usklajena. Zeleno krajino in modro nebo preglašajo zamolkli rjavkasti oblaki kot odsev krvavega mučeništva, ki ga dramatično ponazarja okoli Neže ovit cinobrasto rdeč plašč, medtem ko veronsko zelena obleka izraža njeno umirjenost in notranjo zbranost, poudarjeno tudi s povešenim pogledom.
Ivan Resman: Sv. Neža na oltarju sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Henrik Dejak: Sv. Neža v istoimenskem oltarju, 1906, p. c. sv. Križa, Gradišče pri Vipavi. - Stane Kregar: Sv. Neža, barvno okno, šestdeseta leta 20. stol., p. c. sv. Neže, Brezje pri Tržiču (repr. po: Aljaž Pogačnik, Po poti sakralne dediščine Občine Tržič, Tržič 2007)

ZGLED NEDOLŽNOSTI IN SRČNOSTI
Sv. Neža, ki spada med najprikupnejše svetniške like, nas tudi v likovnih upodobitvah nagovarja s svojo nežnostjo, nedolžnostjo, zvestobo, vero in srčnostjo. Umetnost jo postavlja pred nas kot zgled in priprošnjico, h kateri se še posebej obračajo vrtnarji, pastirji in ovčarji.

dr. A. Lavrič, Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 1, str. 98.