Sv. Izidor s poljedelskim orodjem in žitnim snopom

BOGU POSVEČENO ŽIVLJENJE PREPROSTEGA POLJEDELCA
Sv. Izidor Madridski je živel v zadnji tretjini 11. in prvi tretjini 12. stoletja (domnevno v letih ok. 1070–1130). Siromašni starši so ga vzgojili v globokem verskem duhu. Ko je odrastel, se je kot poljski delavec zaposlil na posestvu madridskega plemiča Janeza de Vergasa, kjer je ostal do smrti. Bil je delaven, odlikoval se je tudi v darežljivosti do ubogih in ljubezni do živali, še zlasti pa je izstopal po pobožnosti. Svetniško je živela tudi njegova žena Marija Toribia (de la Cabeza). Izidorja so častili najprej v Španiji, po kanonizaciji leta 1622 pa se je njegovo češčenje razširilo po katoliškem svetu. Postal je zavetnik kmečkega stanu in priprošnjik za dobro žetev.

POLJEDELSKO ORODJE IN ŽITO KOT PREPOZNAVNI ZNAMENJI
Izidor je postal priljubljen ljudski svetnik v času baroka. Njegove upodobitve so pogoste zlasti v kmečkem okolju. Umetniki ga prikazujejo bodisi v delovni bodisi nedeljski kmečki obleki, kot atribut pa mu dodajajo kmečko orodje, največkrat cepec, motiko ali rovnico, lopato, senene ali gnojne vile, grablje, včasih tudi plug in koso. Njegovo prepoznavno znamenje je tudi žitni snop ali zrnje, tu in tam pa ima pri sebi še bučo z vodo.
Johann Chrysostomus Vogl: Sv. Izidor (v atiki oltarja Sv. Notburga), 1737, nadž. c. sv. Martina, Laško. - Valentin Metzinger (stanje po preslikavi): Sv. Izidor, štirideseta leta 18. stol., ž. c. sv. Ane, Tunjice. - Franc Jelovšek: Sv. Izidor, 1744, ž. c. sv. Štefana, Ljubljana-Štepanja vas. - Janez Jurij Mersi: Sv. Izidor sejalec, oltar sv. Rešnje krvi, ok.  1760, ž. c. sv. Marjete, Kotlje.

Najpogostejši pripovedni motiv je upodobitev svetnika v krajini, ob cerkvi ali znamenju, kjer kleči in moli, angela v ozadju pa namesto njega orjeta njivo. Legenda pripoveduje, da je de Vergas Izidorja zaradi prizadevnosti povišal v nadhlapca, s tem pa ga je izpostavil zavisti sodelavcev, ki so ga začeli obrekovati, češ da zaradi molitve zanemarja delo. Da bi se prepričal o govoricah, ga je gospodar na skrivaj opazoval in začuden zagledal angela, ki sta s parom volov orala zemljo, medtem ko je Izidor molil.
Franc Jelovšek: Prenos trupla sv. Izidorja v madridsko cerkev sv. Andreja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Franc Jelovšek: Poveličanje sv. Izidorja, ok. 1759–1761, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje (Rodica). - Sv. Izidor med povzdigovanjem, ok. 1764, ž. c. sv. Lenarta, Mozelj.
Drugi pripovedni prizori ovekovečajo svetnikovo dobrodelnost in čudodelnost, ko ga kažejo, kako na domu blagoslavlja in deli svojo jed s siromaki, krmi ptice ali s palico izbija vodo iz tal. Med čudeži po njegovi smrti je zanimiva zgodba o kralju Alfonzu Kastiljskem, kateremu je pripomogel do zmage nad mohamedanskimi Mavri, ker mu je v videnju pokazal skrivno pot do bojišča. Poveden je tudi prizor prenosa nestrohnjenega svetnikovega trupla (translatio) s pokopališča v cerkev sv. Andreja, v kateri je dobil grob štirideset let po smrti, po kanonizaciji pa tudi posebno kapelo (od leta 1769 počiva v njemu posvečeni, t. i. kolegiatni cerkvi).
Sv. Izidor največkrat nastopa v paru s sv. Notburgo, izjemoma tudi z ženo bl. Marijo Toribio, srečujemo pa ga tudi v družbi drugih kmečkih zavetnikov. Kot pridelovalec žita ima simbolično vlogo na oltarjih, posvečenih presveti evharistiji.

SV. IZIDOR NA SLOVENSKEM
Nosilcev imena Izidor je med Slovenci razmeroma malo. Na Slovenskem je svetnik patron ene same, tj. podružnične cerkve v Danah v župniji Stari trg pri Ložu, vendar pa njegovo slavo razglašajo številni oltarji in upodobitve, zlasti po cerkvah na podeželju.
Jožef Holzinger: Sv. Izidor, oltar sv. Rešnjega telesa, 1778, ž. c. sv. Martina, Kamnica. - Jožef Pavlin: Sv. Izidor, oltar sv. Antona Puščavnika, ok. 1900, bazilika Marije Pomagaj, Brezje. - Anton Cebej: Sv. Izidor, ok 1763, ž. c. sv. Mohorja in Fortunata, Groblje.

SV. IZIDOR SLIKARJA ANTONA CEBEJA
V cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah je sv. Izidorju posvečena kapela (njen pendant je kapela sv. Notburge), ki jo je s prizori iz svetnikovega življenja, njegovih čudežev in poveličanja poslikal Franc Jelovšek, oljna podoba v oltarju, nastala okoli leta 1763, pa je delo Antona Cebeja (1722–po 1774), ki je poznobaročno slikarstvo razvil v smeri rokokoja. V kompoziciji se je oprl na Valentina Metzingerja. Svetnik v kmečki obleki kleči ob poti, ki pelje k cerkvi z visokim baročnim zvonikom na pročelju. Predse je odložil klobuk in vile, roki, v katerih drži rožni venec, je pobožno sklenil k molitvi, pogled pa strmo uprl v nebo, kjer so se odprla nebesa, iz katerih ob asistenci angelcev sijejo nanj žarki nadnaravne luči. Za Izidorjem se razteza ograjeno polje, na katerem orjeta zemljo dva angela: prvi na povodcu vodi vprežena vola, drugi drži plug. Krajino v ozadju zapirajo gore, nad njo se boči modro nebo z belimi oblaki. Prevladujejo zemeljske barve, ki jih poživljata žarka nebeška luč in rdeč svetnikov jopič. Umetnik je prepričljivo prikazal preprostost in pobožnost svetega moža, ki privablja gledalce s svojim zgledom.

DELO Z BOŽJIM BLAGOSLOVOM
Sv. Izidor je živel v notranji povezanosti z Bogom. Svoje delo je začenjal z molitvijo in ga ves čas posvečal Bogu. Spodbuja nas, naj naša vsakdanja opravila združujemo z molitvijo.

Lavrič, A., Ljudski svetniki ... zavetniki in priprošnjiki, v: Ognjišče (2024) 5, str. 98.