Sveta Marija

S prvim vzklikom lavretanskih litanij nimamo težav. Jasen je in preprost.
Vsak človek ima ime. Običajno mu ga starši izberejo že pred rojstvom – in to dve: saj moraš biti pripravljen, ko ne veš, če nisi bil firbčen na ultrazvoku, ali bo deček ali deklica – potem pa ga ob rojstvu, krstu ali še kakem drugem obredu potrdijo, vpišejo v krstne, matične in vse druge potrebne birokratske liste in knjige in to je to.
Vsak človek ima ime. Dobi ga slej ko prej. Včasih se lahko kaj zakomplicira. Moja nekdanja kolegica iz gledališča, še vedno pa prijateljica, je bila tako vzhičena nad svojo nosečnostjo, da na ime ni niti pomislila, in ko je po porodu končno prišla k sebi, ni imela niti najmanjšega pojma, kako naj deklico, ki jo je stiskala k prsim, poimenuje. In potem je trajalo, mislim da dobrih deset dni listanja po knjigah in posvetovanja z numerologi, da je malo bitje prišlo do pripadajočega ji imena. Priznam, da se ne spomnim, ali mi je povedala, kaj je med vsem tem časom počel novopečeni očka, ker mislim, da je oné, ki je bil očka, ugotovil, da se je opekel z očetovstvom in je še pred porodom izginil iz slike, kot se reče. Jaz pa rečem le, da na žalost niso vsi moški možje in ni vsak dedec Jožef!
Vsak človek ima ime. Saj ne moreš za njim klicati kar: »Ej, ti!«, čeprav je res, da poznam eno Ejti in jo verjetno poznate vi vsi ali pa ste zanjo vsaj slišali, saj je izvrstna slikarka. Slovenka je, živi in ustvarja pa v Boliviji. In ko že ravno omenjam Ejti, se sprašujem, kako so sestre na porodniškem oddelku v tisti poporodni zmešnjavi klicale malo hčerkico moje kolegice, in seveda se mi zdi osebno blazno zabavno in duhovito, ko bi v takih primerih otročkom nadeli začasno ime: Ej, ti!
Vsak človek ima ime. Joahim in Ana sta svoji težko pričakovani in izmoljeni deklici dala ime –Marija. Ni bila prva, sploh pa ne zadnja s tem imenom, saj prav zaradi nje mnogi starši svoje hčerke – tam, kjer navade to dopuščajo, pa tudi kakega sinka – poimenujejo Marija.
Vsak človek ima ime. Nekateri celo po dve in več. Nekateri pa si pridobijo in tako ali drugače prislužijo še »nadimek«, ki običajno zasenči pravo in prvotno ime. In se ob tem opravičujem vsem jezikovno občutljivim bralcem, da uporabljam izraz, podedovan od naših južnih sosedov in nekdanjih »bratov v enotnosti«, vendar »vzdevek« nekako ni povsem primeren izraz, povrh vsega pa mi njegovo uporabo dovoljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika.
Litanije, in še prav posebej lavretanske litanije Matere Božje, so pravzaprav seznam nadimkov in vzdevkov, ki si jih je Marija tako ali drugače prislužila, ki ji pripadajo, ki smo jih ji nadeli in s katerimi jo kličemo. In če sem prej že omenjal Slovar slovenskega knjižnega jezika, naj ga omenim še enkrat: zanimivo se mi namreč zdi, da so snovalci Slovarja Marijo tako rekoč oropali »svetosti«, njenega najpogostejšega vzdevka – resda gre v osnovi za pridevnik, pa vendarle! Če na Franu – digitalnem jezikovnem portalu SSKJ-ja – vtipkate geslo »sveta Marija«, se vam bodo izpisale le Marija Magdalena, Marija Snežna in Marija Vnebovzeta. Če vtipkate geslo »sveta družina«, boste izvedeli, da so to Jezus, Marija in Jožef. Če pa ste še malo bolj vztrajni in vpišete zgolj »družina«, vam bo v zadnji opombi, uvrščeno med jezikovne, črkovne in čebelje družine, kot »sveto družino« navedlo: Jezusa, Marijo in sv. Jožefa. In se človek vpraša, kako da je v sveti družini svet samo Jožef … ampak se kot moški, mož in oče kar strinjam in naj mi ljubi Bog odpusti moje grehe in napuh.
Vsak človek ima ime.
A ni vsako ime sveto. Marijino je. Pa ne kar samo po sebi in samo od sebe. Marijino ime je sveto, ker je sveta – Marija. In je tako »Sveta Marija« povsem logičen vzdevek, predvsem pa je to nadimek: mogočno, močno ime. Ker je ta, ki ga je »posvetila«, mogočna in močna priprošnjica.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 1 (2024), 82.