Sveta Mati Božja, sveta devic devica …

Če ste eden tistih, ki so mnenja, da so litanije dolgočasne, pomeni, da ste eden tistih, ki jim nikoli niso zares prisluhnili.
Morda ste celo eden tistih, ki si Boga predstavljajo kot upokojenega profesorja matematike, kot raztresenega bradatega starčka z že kakšnim geometrijskim likom, zataknjenim v sivolaso hipijevsko frizuro, ki dremlje, sklonjen nad zemeljsko kroglo, ki si jo je – tako za zabavo – ustvaril nekoč davno, zdaj pa zdolgočaseno bdi nad ustvarjeno floro in favno ter pazi, kdo se drži pravil in kdo ne.
V Svetem pismu resda piše, da Boga ni nikoli nihče videl (Jn 1,18), zato si ga upravičeno vsak (lahko) predstavlja po svoje, marsikaj si lahko o njem misli ter mu pripiše zdaj to, zdaj ono lastnost, kar jaz kdaj z več, drugič spet z manj tolerance potrpežljivo prenašam. A nikoli, nikakor, nikdar in pod nobenim pogojem pa Bogu ne morete reči, da je dolgočasen ali da se dolgočasi.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Dopustite mi, da sem za trenutek predrzen, izzivalen in provokativen. Morda mi celo uspe, da bom duhovit. Upam si vas to prositi, ker se bo izkazalo – vsaj upam, da vam bom uspel to dokazati – da je tudi Bog izzivalen in provokativen. Predrzen torej. In duhovit.
Bog ni kot kakšen zavarovalniški agent ali bančni uslužbenec, ki te – v želji, da bi te pridobil kot stranko oziroma da bi ti kaj prodal – zasuje z enormno količino podatkov, izračunov, številk, statistik in kaj vem s čim vse, nato pa ti, ko si seveda od vsega zgoraj naštetega že zadosti utrujen, v podpis ponudi pogodbo, ki je v vseh pomembnih členih nadvse privlačna in mamljiva, v drobnem tisku, ki se ti ga zaradi že omenjene utrujenosti sploh ne da brati, pa se v malih, komaj opaznih podrobnostih skrivajo pasti in v resnici najbolj bistvene točke same pogodbe. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vse skupaj drago in z obrestmi plačaš. Če zmoreš. Če ne, pa bankrotiraš.
O, ne. Naš Bog ni takšen.
Ko te Bog vabi v svoj objem, v svoje naročje, v svojo čredo – v Cerkev, če hočete –, ko te snubi za svojega osebnega in poslovnega partnerja, ko sede s teboj za mizo, ko položi karte na mizo, ko te želi »pridobiti za stranko in ti kaj prodati«, ti v branje in podpis ponudi pogodbo, ki te takoj, na prvih straneh in prvih členih odkrito seznani z vsemi šokantnimi in vznemirljivimi podatki, ki bi jih vsak pameten akviziter, zavarovalničar ali bankir skril v drobni tisk. Kajti – in v tem je Božja »pogodba« enaka človeški – tudi Bog je v drobni tisk skril najbolj bistvene točke. Kar ugotoviš seveda šele, ko gre kaj narobe in vidiš, da si bil že kdaj odkupljen in odrešen. In da z Njim zmoreš vse. Ker Bog ne pozna bankrota.
Ker: kar berite litanije … prisluhnite jim … molite jih …
Sveta Mati Božja – dobro, to razumemo. Hočem reči, vemo, kaj pomeni. Ali je to res in ali to res verjamemo, je pa že nekaj drugega.
A takoj zatem, tako rekoč v isti sapi: Sveta devic Devica?! Čakaj malo! Ljubi Bog v nebesih! Zdaj se pa odloči, ker oboje ne gre. Nobena ženska ne more biti hkrati in mati in devica!
A Marija ni »nobena ženska«, čeprav je seveda – ženska. In ženske – to poročeni možje še predobro vemo – zmorejo marsikaj. Tudi – in morda celo predvsem – nepredstavljivo in (na videz) nezdružljivo. Za svojo ženo lahko rečem, da je kljub temu, da je mati šestim otrokom, ohranila nedolžnost. Celo deviškost. Seveda zgolj v duhovnem smislu. In morda zgolj v mojih očeh.
Marija pa je – od svojega prvega trenutka, že od svojega spočetja – v »Božjih očeh«. Čisto dobesedno.
In če zmorejo moje nepopolne človeške oči ohranjati ženino deviškost, potem lahko mirno verjamete in zaupate, da Božji pogled zmore neprimerno več. Ne zgolj v duhovnem, ampak tudi v čisto dobesednem fizičnem in fizikalnem smislu.
Dvom oziroma dvoumnost je pomemben, duhovit člen pogodbe. Svetost pa je v drobnem tisku.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 2 (2024), 84.