Mati Kristusova

Morda spadate med resne molivce in ste litanije ne le stokrat in stokrat premolili, ampak jih tudi vsaj stokrat resno premislili. Lahko pa spadate v isto kategorijo kot jaz, ki se šele zdaj – prisiljen v pisanje – resneje ubadam s tem, kar sem v življenju do sedaj stokrat in stokrat odžebral in bom – če Bog da – to vsaj še nekaj stokrat storil. Vendar bolj premišljeno kot do sedaj.
Res je: litanije so – kot pravzaprav tudi rožni venec – namenjene »žebranju«.
In res je tudi, da za »litanije« razglasimo marsikatero »žebranje«, ki smo ga v vsakdanjem življenju deležni s strani različnih predavateljev, pesnikov, politikov, pridigarjev, piarovcev in kar je še takih poklicev, ki se začnejo s črko P in nas praviloma dolgočasijo. Ali spravljajo ob živce.
Tudi moj zapis seveda lahko pade v rubriko »žebranja«, kajti tudi pisec, pisatelj in pisun imajo P v začetku.
V začetku pa je bila tudi Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog (glej Jn 1,1). In ta Beseda se je učlovečila. Umêsila. Rodila. Iz Marije Device … o čemer sem pisal prejšnjič.
In naj vas zdaj opozorim, da v litanijah, ki Marijo kar trinajstkrat naslovijo z »Mati«, ne stoji zapisano: »Mati Jezusova!« Ker – če sem malo predrzen – le zakaj!? Prav tako bi lahko potem pisalo tudi: »Mati moja!« Kar Marija nesporno je, a ne v fizičnem in biološkem smislu. Kot je nesporno tudi, da je Marija Jezusova mati, pa ne fizika ne biologija pri tem nimata kaj dosti opraviti. Fizis, da – telo. In pa seveda Sveti Duh.
A Jezus vendarle ni Kristus. Hočem reči: seveda je, ampak ni se pisal »Kristus«. Priimkov tedanji svet, kolikor mi je znano, še ni poznal. Jezus je torej bil »Jezus, sin Marije«, ali pa še bolj verjetno »Jezus, Jožefov sin«, kot tudi stoji zapisano v evangelijih na treh mestih (glej Lk 3,23; Lk 4,22 in Jn 6,42).
Zakaj si je Vsemogočni izbral rojstvo za svojo zemeljsko pojavitev, ostaja do dneva današnjega predmet diskusij, debat, razprav, doktorskih disertacij, predavanj in predvsem – vere. Sam v te razprave ne bom posegal, še manj jih mislim tolmačiti in razlagati, ker si nikakor ne želim, da me teologi pribijejo na križ. In to iz povsem drugačnih razlogov kot Kristusa (ki ga seveda niso križali teologi, da ne bo kdo stavčne strukture pomotoma in zlonamerno obrnil v to smer), predvsem pa s popolnoma drugačnim učinkom.
Jezus je Kristus – Maziljenec, Mesija. Odrešenik. In Marija – Mati Kristusova.
MATI CERKVE
Pa smo spet pri fiziki. In biologiji. In Svetem Duhu.
Božje verno ljudstvo, združeno v občestvu ljubezni, smo eno samo telo – Cerkev. In to telo pripada Kristusu. Marija – Mati Kristusova – torej ni – in oprostite, ker sem nagnjen k norčavosti in me zdaj vleče v prvošolarske razlage – mati nekakšni stavbi, pa čeprav znamo mi, ki »smo Cerkev«, dostikrat biti zelo leseni ali pa trdi kot kamen. Nič seveda ni narobe, da smo »gradbeni material«. Navsezadnje nam apostol Peter naroča, naj bomo »živi kamni« in naj se pustimo vgraditi v »duhovno stavbo« (glej 1 Pt 2,5). Vendar nam ta neoprijemljivi Duh uhaja, različne »strukture« pa nam kar same od sebe rastejo in se razrastejo do te mere, da se človek kar ne istoveti več s Cerkvijo, pa čeprav si (upravičeno) domišlja, da je del Kristusovega telesa.
MATI MILOSTI BOŽJE
Tako Kristus kot Cerkev sta »milost Božja« in se zato sprašujem, čemu tolikšna pleonazmičnost! Zakaj ponavljam tako rekoč identičen vzklik trikrat zapored? Samo v mlinu se trikrat pove!
Ali pa je to še eno tiho sporočilo litanij, namreč: da je tale naša ljuba Zemlja le mlin, kjer se – zrna – meljemo za nebeško moko. In si srčno želim in prizadevam, da bi se po milosti Božji – in samo po milosti Božji je to sploh mogoče – zgodilo, in bom enkrat v tem Kruhu!

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 3 (2024), 84.