Mati brezmadežna, mati nedolžna, mati deviška …

Ga ni ženina na tem ljubem Božjem svetu, pa naj bo še tako liberalnih nazorov in najsi ima za sabo še tako pestro zgodovino – in ko rečem zgodovino, prav dobro veste, kaj imam v mislih – in najsi še tako na glas zatrjuje, da mu je popolnoma vseeno, kakšno in kako pestro zgodovino ima za sabo izbrana nevesta, da mu ne bi bilo ljubo – in seveda bolj všeč kot katerakoli druga opcija, pa če (si) to prizna ali ne – da bi bila njegova nevesta brezmadežna, nedolžna in deviška. In seveda velja tudi obratno, da ne bo pomote: tudi neveste, kljub temu da imajo svoje izbrance nedvomno in neizmerno rade, ne glede na to, kakšni že so, bi vsekakor raje videle, da bi le-ti ne bili tako …
Joj, zdaj sem pa v zadregi, ko ne najdem pravšnjih nasprotnih pomenov brezmadežnosti, nedolžnosti in deviškosti.
Če nasproti brezmadežnosti še lahko nekako postavim omadeževanost, krivda nikakor ni najbolj primeren nasproten pomen nedolžnosti, izraz, ki bi ga postavili nasproti deviškosti, pa nekako res ne sodi na strani katoliške tiskovine.
Če pa zdaj te, recimo jim kar – superlative pripišemo materi, smo lahko res v zadregi. Če še pristanemo na to, da je mati lahko brez madeža, pa v svoji biološkosti nikakor ne more biti nedolžna in deviška. Vsaj ne tako, kot mi razumemo in živimo te pojme. A nikar ne pozabimo, da vendarle govorimo o Božji Materi – Mariji, ki je bila (oziroma še vedno je) kot vsi mi: človeško bitje iz mesa in krvi, v vsem podvržena fizikalnim zakonom tega sveta, hkrati pa tako in toliko ne od tega sveta, da je – če seveda odštejemo njenega/Božjega Sina Jezusa – prva in edina v (po)polnosti v svojem človeškem telesu živela tako, kot si je Bog zamislil: kot je bilo od začetka (glej Mt 19,8). In bila ne nazadnje s tem telesom tudi v nebo vzeta.
Hkrati pa me teh nekaj litanijskih vzklikov spominja in opominja na to, da boguposvečenost ni zgolj samskost in celibat, ampak klic k očetovstvu in materinstvu. Da naši duhovniki, redovniki in redovnice niso le gospodje, bratje in sestre, temveč predvsem – ali celo zgolj – očetje in matere.

Mati ljubezniva, mati čudovita,
mati dobrega sveta …
Z razumevanjem teh pridevnikov verjetno ni nobenih težav. Več težav imamo verjetno s samo … Joj, spet mi manjka primerna beseda. Kajti če zapišem uporabnostjo ali izkoriščanjem le-teh, ne zveni le neprimerno in nespodobno, ampak precej hitro tudi napačno. A vseeno upam, da me razumete, kaj hočem reči.
Ne vem, če sploh, zakaj in do kakšne mere ste si ali vsaj mislite, da ste si zakomplicirali odnos z lastno materjo, a z Božjo Materjo, ki pri svojem Sinu/Bogu doseže in izprosi vse, kar je smiselno, pametno, dobro in hkrati seveda tudi prav, res ne bi smeli imeti zakompliciranega odnosa. Predvsem pa je nerazumljivo, da se k njej ne zatekamo. Vsaj ne dovolj.
Pa je Marija vendarle Mati ljubezniva. In to vedno. Za razliko od naših mater, ki jih kdaj pa kdaj vendarle premaga utrujenost ali naveličanost ali pa jih dotolče naša nehvaležnost in niso tako in toliko ljubeznive, kot bi si želeli.
In je Marija Mati čudovita. In to vedno. Za razliko od naših mater, ki so seveda čudovite, kolikor le zmorejo, a se šminka in maskara vendarle kdaj pa kdaj razmažeta zaradi potočenih solza, in je frizura kdaj pa kdaj rahlo zaležana, ker je bil počitek prekratek. (In je seveda jasno, da je treba tako šminko kot maskaro predvsem pa frizuro razumeti v simbolnem pomenu.)
In je Marija Mati, ki dobro, prav in pravilno svetuje. Za razliko od naših mater, ki se seveda trudijo in iskreno in iz srca svetujejo, kar mislijo, da je dobro, prav in pravilno, pa ni nujno, da je res tako. Kajti materinska ljubezen našim materam včasih zamegli presojo, Materi dobrega sveta pa nikoli.

Mati stvarnikova, mati odrešenikova …
Tu pa tudi jaz obmolknem, pa čeprav sem plačan za to, da kaj povem.
Saj bi lahko naklamfal kake pol strani pametno zvenečih floskul, a na tem pragu se je pač hočeš-nočeš treba posloviti od vsakršne (človeške) logike in z njo povezane -logije, morda celo teo-logije in si obuti čevlje vere. Oziroma še bolje: treba se je sezuti, kajti kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja (2 Mz 3,5), in se bos odpraviti dalje.

G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 5 (2024), 84.