Previharjeni vihar

ČUDEŽI

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«
(Mr 4,35-41)

Kako se prebudi Boga? Težko. Trden spanec mora imeti. Kdaj se zazdi, kakor da je pozabil na ta naš svet, na naša krhka življenjca, ki jih nevihte, viharji, nesreče na lahno premetavajo kakor veter listje, kakor da mu je vseeno, ko smrt z enim zamahom izbriše štirideset tisoč duš, ko me zlomi korak pred krsto drage prijateljice, kakor da je pustil vnemar trpljenje in žalost in obup tako mnogih med nami, kakor da je njegovo usmiljenje in ljubezen samo črka na svetem papirju. »On pa je na krmi in spi na blazini.« Ne glede na to, da nam solze do roba zalivajo naš čoln.
»Učitelj, ti ni mar?«
Kako se prebudi človeka? Še težje, bi rekel. Ne samo tedaj, ko se spričo težkega življenja počuti nemočen, ne, ne, ne, tudi sicer človek spi, trdno, ne mara preveč, da se ga moti, zaverovanega v svoje ideje, ležečega na blazini strahov, napolnjeni s številnimi željami. In vse so samo njegove. Šele ko se ne izpolnijo, morda za kratko poškili na plano, zaradi užaljenosti menda, zaradi prizadetosti, da ni šlo tako, kot si je želel, ne zaradi klicev, ne zaradi bolezni, potresov, povodnji, vojn, smrti … Zaradi otročje neodraslosti?
»Pa tebi, je mar?«
Je treba za kaj dolžiti Boga, ko človek ne naredi ničesar?
Trenutki neviht in viharjev potrebujejo človeka, ne pa Boga. Da nekoga boli, da se nekdo joka, da nekdo kriči, protestira, četudi v prazno, neodzivno nebo, da se v svoji stiski zgrudi na kolena … da je nekomu mar, tudi če ne more ničesar narediti. Da se nekdo zgane, da bi rad nekaj storil, da bi se pritožil, da bi kot Jezus vstal, zapretil in zakričal: »Utihni! Molči!« »To ni prav!« »Tako se ne sme!« »Tega ne morem dopustiti!« Ker s tem naredi največ, kar lahko: se prebudi.
Vsak vihar je morda samo trenutek, ki je tu zato, da me spet počasi spremeni v človeka, v čutečega, odgovornega, skrbnega človeka, ki mu je mar; to pomeni biti človek, v meni divja in se peni, zaliva čoln moje sebičnosti in me vleče spet na gladino, odvečno, nepotrebno odnaša iz mene, rohni, klokota, me premetava, dokler me ne prebudi, izvleče iz mene vse skrite gnilobe, dokler ne postanem spet človek. In se umirim.
»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 3 (2023),74.