Še enkrat

ČUDEŽI

Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«
(Jn 11,38-44)

V kuhinji se s police spušča roža, prav nemarno je videti, en list tjale, drugi povešen na drugo stran, še dva ali trije nad njima, to pa je to. In je vendar že tako domača v tej svoji zanemarjenosti, da je niti ne opazim več. Tako da jo tudi premalokrat zalijem; ni kaj, ko si enkrat videti takole slabo, vsi bolj ali manj obupajo, nima se več smisla truditi, če je že na tem, da umre. Vsake toliko, ko me prime pospravljalna evforija, si mislim, da bi jo lahko že vrgel v smeti, »čemú izčrpava zemljo« (Lk 13,7). Pa si potem premislim, nagnem zalivalko in ji naklonim prepotrebno osvežitev. In se ne posuši popolnoma …
Vedno nove priložnosti, iz njih je sestavljeno moje življenje, iz te usmiljene ljubezni, »pa dajmo še enkrat …«, ki ne obupa nad mano v moji zanemarjenosti, karkoli sem že storil, kolikor razlogov bi že našel kdo, da bi me zavrgel. Svet je poln takih ljudi in naša kultura je kultura odmetavanja, stvari, ki smo se jih naveličali, se znebimo, tudi če so še povsem v redu, in ljudi prav tako, tega smo se naučili od oblek, ki so iz mode, kadar nam ne godijo več, kadar nas razočarajo, se jih odkrižamo. Čudi me, kako da še nisem padel pri kom v nemilost, morda pa sem že, nič koliko odnosov mi je že razpadlo, ne da bi točno vedel, zakaj, vidim, vidim, »imam že zadah« in komu že smrdim, komu sem gotovo že v naveličanost.
Njemu pa ne. Vedno nova priložnost, tako bije moje srce, vse, kar dobi, porabi, in vendar dobi vedno novo kri, da jo spet porabi, in tako naprej, milijonkrat, sedemdesetkrat sedemkrat, tako diham, tako jem – vse, kar dobim, zagonim, in sem vedno znova obujen od mrtvih. Moj smisel, zaradi katerega ne obupam nad to svojo bedo: nekdo ni obupal nad mano. »Lazar, pridi ven!«
Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat zalije napol mrtvo rožo. To je ta lepota ljubezni, ta njena Božja pomladnost, ne glede na to, kaj pravijo ljudje, ne glede na to, da »ima že zadah«, pomlad vedno pride, vsako leto znova, nekdo verjame vame, in človek pride ven in začne živeti. Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Se zavedate, kakšen čudež je to? Začeti znova, brez povojev, brez preteklosti? Brez smradu storjenega? Da njegovo uborno življenje preprosto mine, ni ga več, na njegovem mestu pa je nekdo, ki ga pustijo, naj gre po svoje?
Učim se ob svoji napol mrtvi roži: življenje je vredno nove priložnosti. Ko je pomlad, je pomlad za vse.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 4 (2023),69.