“Pusti peti moj‘ga slavca”

Tisti čas so k Jezusu privedli nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.« (Mt 9,32-34)

Kultura pogovarjanja je danes na zelo nizki ravni. Pustite bojujoči se parlament, pustite anonimne komentatorje, ki so sposobni zlivati gnojnico na vse živo, pustite namišljene Twitter profile, poglejte samo, kako veliko je med nami cinizma in obtoževanja. Misleč, da nas drugi hočejo nadvladati s svojo različico resnice, boječ se, da bi z njo nekako vplivali na nas – bognedaj, da bi nas s svojo besedo celo spremenili –, smo začeli v svoje pogovore uvajati lajanje in obmetavanje, vsaj tako glasno ali še malce glasnejše od sogovornikovega. »S poglavarjem demonov izganja demone.« Treba je drugega preglasiti, treba je drugega premagati, treba je – morda celo to – drugega uničiti. Ali vsaj njegov glas. Ker bo sicer drugi uničil tebe. Tako je to v naših glavah.
Prijateljica mi je potožila, koliko je danes splošne in pavšalne, nepreverjene in neutemeljene kritike, take, ki uničuje in ne zida, ki ruši in ne postavlja pokonci, besed, ki so namenjene temu, da drugega utišajo, ga s tem premagajo ali uničijo. Ob tem, ko tudi mene mnogo ljudi kritizira in obsoja, ne da bi se z mano sploh pogovorili, ne da bi vsaj slišali za mojo plat zgodbe, se žal tudi sam tako obnašam, napad je pač najboljša obramba, in tako mora biti povsod in za vsako ceno vse po moje. Vse, kar ni tako, se mi zdi slabo in zgrešeno, se pravi nekaj za popraviti.
Demon neposlušanja naredi človeka ob nas nemega. Demon kritike mu vzame vrednost, pomembnost in dostojanstvo. Demon grdih besed pa ga uniči in onesposobi. Demon je to, zlodej, hudič, ker je samo zlo tisto, ki hoče uničiti naše odnose, ki hoče prekiniti dotok darov v naše življenje. In ti darovi prihajajo preko drugačnosti sogovornikov.
Jezusov klic, ki pretrga demonsko temo življenja, je: »Hodi za menoj.« Aktivno, vendar v bistvu pasivno početje. Hoditi sicer pomeni hoditi, a pomeni slediti, in ne kazati poti. Pomeni sprejemati pot in ljudi in življenje take, kakršni so, in jih ne poskušati spreminjati. Dojemati meje drugih ljudi kot smerokaz in svoje meje kot navdih. Pustiti življenju, da nas oblikuje. Ljubiti ga, kakršno je. In zaupati, da je za vsem tem, kar se dogaja, roka nekoga, ki nas ima rad.
Takole je zapisal Poet: »Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril« (F. Prešeren). Nekaj čudežnega je pustiti, da človek pove, kar ima povedati, da se počuti slišanega, da se vidi kot nekdo, ki je upoštevan. Tisti trenutek se zver, ki je prej iz strahu v samoobrambi rohnela in kazala zobe, spremeni v človeka, ki je sposoben miru, nežnosti in celo sočutnosti. In sva se sposobna zmeniti, če preneham biti zver. Skoraj tako kot v pravljicah. Tam se lepota človeka pokaže prav takrat, kadar smo sposobni poljubiti zver, žabo ali kakšno drugo pokveko; povejmo drugače: kadar smo mu sposobni pustiti, da nas nagovori – in da s tem spremeni sebe v naših očeh. Zdi se, da je to tisto, kar nato spremeni tudi nas.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 7 (2023),72.