Jok

Zgrabili so torej Jezusa in ga odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: »Tudi ta je bil z njim.« On pa je tajil in dejal: »Ne poznam ga, žena.« Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: »Tudi ti si izmed njih.« Peter pa je rekel: »Človek, nisem.« Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: »V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.« Peter pa je rekel: »Človek, ne vem, kaj praviš.« In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: »Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.« In šel je ven
in se bridko zjokal. (Lk 22,54-62)

Presune me Petrov jok. Ne zato, ker je bil nek moški (!) sposoben jokati, temveč predvsem zato, ker je čudežno videti nekoga jokati, ker mu je za nekaj žal. Veliko ponižnosti je treba za to, veliko zavedanja svoje realnosti, nič narejenega in nič pretiranega, veliko občutljivosti, do sebe in do drugih ljudi.
Postali smo namreč izredno neobčutljivi, tak je pač naš svet in naša samoobrambna reakcija nanj, v njem je treba biti močan in neranljiv, zmagovalec, nezmotljivi, neuničljivi, brezmadežni, da bi lahko v njem uspeli, da bi lahko v njem naredili vtis, da bi nas drugi hvalili, da bi bili trdni kakor skala, da nas v zasledovanju ciljev ne bi nič premotilo. Svet pač ne nagrajuje občutljivih ljudi, ki so sposobni videti, da je kaj narobe, ne, barabe nagrajuje, tiste, ki so sposobni biti dovolj agresivni, do sebe in do drugih ljudi, da jim nič ne pride do živega, niti zavest, da so tako zelo močno grešili. Koliko je namreč med nami ljudi, ki mislijo, da niso naredili ničesar narobe, in se zato ne zmorejo spopasti z bolečino ob svojem padcu in porazu. In so za vse slabo v njihovem življenju krivi drugi, sošolci, učitelji, družba, mediji, vse se je zarotilo proti njim. Prav mogoče, da je zato danes med nami tako veliko nerazložljivih odhodov iz odnosov; ne razumemo, da je šlo kaj narobe, da smo kaj naredili narobe, saj se je vendar krivica zgodila samo nam … drugih pa pri tem nismo začutili …
Biti ranljiv, to pa je tisto težko pri tem, kar pomeni biti človek. In vendar se vstali Jezus svojim učencem ne da prepoznati drugače kot prav po ranah … po človeku, ki je ranjen in vzbuja jok, kesanje, obžalovanje, tako se prikaže Bog v našem življenju, po nekom, ki vzbuja solze in nežno ganjenost … Po solzah, ki so ogledalo človeka, o njegovi nepopolnosti govorijo, o tem, da je dobro in prav biti človek, da nam ni treba biti nič drugega, da smo lahko samo mi, ki smo sposobni napak in grozodejstev in hkrati tako velike stvari, kot je obžalovanje.
Jok je vedno jok kesanja in jok upanja. Ker vsak jok odpira rane, a jih tudi umiva. Ko jočemo, se bolj zavedamo svojih šibkosti, in prav to omogoča, da kot šibki in pomoči potrebni ljudje naredimo prostor drugemu človeku. Zato vsak jok na zemljo prinese mavrico po nevihti, obljubo, da se začenja nekaj novega, svetlega, človeško mehkega. Nekaj polnega ljubezni, nekaj polnega Boga

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023),73.