Redki čudež hvaležnosti

Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.« (Lk 17,11-19)

Da se stvari komu zdijo samoumevne, je očitno že stvar splošne kulture. Imamo pač že tako veliko, bogati smo, premožni, preskrbljeni, od spredaj in od zadaj, pa še od strani se nam streže, in tako človek dobi občutek, da mu vse to preprosto pripada. Kot svojo lastnino dojema vse, kar mu je dano, kot nekaj, kar tako ali tako enkrat mora dobiti.
Da je v človeštvu vedno, posebno pa danes tako malo hvaležnosti, ni težava v pomanjkanju bontona. Bolj je problem to, da smo se nehali zavedati, kdo je v tem našem bivanju na zemlji Bog in kdo človek, da rečem drugače, kdo je posedujoči in kdo proseči. Kdo kliče: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« in kdo ima pasti na obraz pred njegove noge. Morda je težava tudi v tem, da razumemo hvaležnost kot nekaj, kar naj bi nas pred drugimi ponižalo, nas naredilo manjvredne, češ, jaz pa nimam in moram prejeti. Toda saj občutek hvaležnosti ni nekaj, kar bi nas pred drugim delalo dolžnika, temveč obdarovanca. Dolžnik se mora namreč zavedati, da je nekomu nekaj dolžan in da mora slejkoprej to vrniti. Tisti, ki se mu zbudi občutek hvaležnosti, pa razume, da je obdarovan – in da je obdarovan iz ljubezni.
To je tisto strašljivo, kar manjka v človeku, ki ne zna biti hvaležen: ljubezni ne čuti v svojem življenju. Kdor hoče vse imeti sam, sicer nikogar ne potrebuje, a tudi prav zato nima nikogar. Kdor nima nikogar, ki bi mu bil hvaležen, nima nikogar.
Morda zato kdaj pride do kake gobavosti v našem življenju, do pomanjkanja, do krize, do trenutka, ko razumemo, kdo smo, da smo obdarjeni reveži, ki nimamo ničesar, dokler ne sprejmemo daru Nekoga, ki nas ima rad. In tako pomeni opaziti, da smo obdarovani, kakor pravi Jezus, stvar naše rešitve. Mi smo obdarjeni zastonj. Nič ni treba vračati. Ni treba odplačevati kredita za grehe. Samo sprejeti darilo. In se zahvaliti. Samo to, nič drugega. Pa ne, ker bi Bog potreboval zahvalo, ampak ker jo potrebujemo mi.
Hvaležnost nam namreč odpira oči. Hvaležnost išče v ljudeh dobro. Hvaležnost nas dela pozorne. Hvaležnost prodira v našo zavest misel, da so drugi ljudje za nas dragocenost, ne pa breme. In to je največji sad spreobrnjenja, ki odrešuje človeštvo. Majhna, ničvredna besedica hvala, ki se lahko dogaja samo v mojem srcu, namreč rešuje na stotine ljudi. Ker jih rešuje pred mojim egoizmom. To pa je njihov največji sovražnik.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023),73.