Bog v temi

Ko je prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure. Ob deveti uri pa je Jezus zavpil z močnim glasom: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« kar v prevodu pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko so nekateri, ki so stali zraven, to slišali, so govorili: »Glejte, Elija kliče!« Nekdo je pritekel in napojil gobo s kisom, jo nataknil na trst in mu ponujal piti z besedami: »Pustite, poglejmo, ali bo prišel Elija in ga snel.« Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil. In zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ko je stotnik, ki je stal nasproti Jezusu, videl, da je tako izdihnil, je rekel: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« (Mr 15,33-39)

Neverjetna, čudežna stvar je, da je na dnu nekega človeka, kjer je videti, kakor da ga ni nikjer (»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«), drugi človek zagledal – Boga: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin.« Tam je bil, kjer je bil nek človek popolnoma v temi in popolnoma sam, raztrgan, izmučen, zapuščen, ko je bilo še komaj kaj človeškega v njem. In to je opazil in spoznal – ateist.
In čeprav ga tam nihče ne pričakuje, je Bog očitno ravno tam, na dnu vsega tega, kar imenujemo smrt, obup, katastrofa. Tam, kjer smo ljudje samo še ljudje in nič drugega več, brez premoženja, brez naslovov in diplom in dosežkov, brez bližine, brez prijateljev, brez ljubezni. Kjer nimamo ničesar več, na kar bi se lahko opirali, na kar bi se lahko zanašali, ne moči ne poznanstev ne premoženja, ko smo zapuščeni in zavrženi, po svoji krivdi ali zaradi sovraštva drugih ljudi, ko nam ne preostane nič več, samo še Bog in njegovo usmiljenje.
Ne bomo rekli, da je Bog samo tam; gotovo pa je, da je On tam v morda svoji najčistejši obliki, torej kot edina Gotovost, na katero se človek opira, kot edini resnični Prijatelj, ki ne odide, kot neoskrunjena in neizkoriščena Ljubezen sama, saj samo kot tak, ki ljubi tako tiho in nežno, da ga ni mogoče otipati, brez moči in brez besed torej, samo z neko nepoznano in neotipljivo bližino, uteši človekovo ranjeno in osamljeno srce, da se mu more izročiti – in izdihniti, dati svoj zadnji dih Njemu, ki ga bo cenil tako, kot je treba.
In danes, v tej naši temi – kako je mogoče iskati luč Boga v njej? In jo najti? Težko, bi rekel. Ne zato, ker je Bog ne bi hotel dati, ampak ker se je treba za luč v temi menda ponižati tako, kot se je moral Kristus, do križa, do najhujše nizkosti, do najtežje teme. In morda je niti tedaj ne bomo videli. Vera pač ni stvar videnja. »Upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?« (Rim 8,24) Vera je stvar napora izročanja.
Pravi čudež je to narediti, verovati. Morda pa v slepem tipanju pomaga kričati in reči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Morda se takrat prikaže, ko razumemo, da ga pogrešamo, da ga potrebujemo. Da sami v svojih naporih pač preprosto ne zmoremo. Morda se bodo takrat razsvetlile in razjasnile tudi naše teme, ko ga bomo začeli dojemati kot Nepogrešljivega.
Več Boga, prosim. V vseh nas.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 12 (2023) 77.