Čudež pomembnosti

»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla? In če se mu posreči, da jo najde, resnično, povem vam, se je veseli bolj kakor devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako tudi ni volja vašega Očeta, ki je v nebesih, da bi se pogubil kateri od teh malih.« (Mt 18,12-14)

Ne izplača se. Ena ovca od stotih je samo en odstotek. In zaradi enega odstotka se ne izplača tvegati ostalih devetindevetdeset.
Danes je to prva stvar, na katero smo pozorni, ko kaj delamo, ko se za kaj trudimo, ko se za kaj odločimo: če se to izplača. Vprašanje, ali je kaj prav ali narobe, danes pri našem odločanju ni več bistveno. Vse je tako obremenjeno s koristnostjo, ta je postala glavno merilo vrednosti neke stvari, nekega človeka: vreden si toliko, kolikor si koristen. Naš način razmišljanja je v zadnjem času postal zelo tehničen in temelji na računanju. Tako je zato, ker mora vsakdo izmed nas, ki deluje znotraj tehnične družbe, delati, kar mu je ukazano, tudi če je to narobe, sicer izgubi službo. Če pa je tako, potem ne vemo in nas niti ne zanima več, kaj je lepo, dobro, pravično, kaj je ljubezen, samo še, ali je kaj koristno ali ne. In pomembne stvari, ki se po navadi ne izplačajo, tako izgubljajo svojo vrednost. Poleg ostalega tudi človekovo življenje samo.
Morda imamo zato težave, kam z vsemi starimi ljudmi, ki ležijo na posteljah in so zato – ekonomsko gledano – izredno nekoristni, celo finančno potratni, morda je zato evtanazija danes spet tako zaželena. Morda se zato ne odločamo za sicer pomembne poklice, ki pa so preslabo plačani, namesto poklicanosti raje izpolnjujemo preskrbljenost. Morda imamo zato tudi tako malo otrok, ti so prav tako eno samo finančno breme, pedantni Nemci so izračunali, da starši za enega otroka do 18. leta povprečno porabijo okoli 150.000 evrov. Za eno samo ovco – cena ene hiše!
Škoda denarja. Razen če je ta ena ovca najpomembnejša. Potem se vse obrne v drugo smer. Če vemo, da bi jokali, če je ne bi bilo, če vemo, da bi jo pogrešali, če vemo, da je nenadomestljiva, če vemo, da bi bilo naše življenje brez nje sicer lažje, a tako malo vredno, da je torej ta ovca enako pomembna kakor vseh ostalih devetindevetdeset skupaj, potem bi se odločili zanjo, bi jo šli iskat – tudi če bi to pomenilo, da bi zaradi svojega odhoda morda celo izgubili ostalih devetindevetdeset.
In zaradi nekoga, ki se je odločil, da bo tvegal svoje preživetje, da vam da priložnost, danes berete te vrstice. Nekomu ste bili pomembni, celo pomembnejši od lastnega življenja, da se je odločil, da bo poskrbel za vas, da vam bo dal možnost živeti. Da jih bo pustil devetindevetdeset, hišo, kariero, denar, parcele, v gorovju in šel iskat vas. Ne enkrat, večkrat, kar naprej pravzaprav, prvič z življenjem, drugič z odpuščanjem, tretjič s pomočjo, četrtič z novo torbo, violino, svinčnikom … in potem stotič, stoprvič z ne vem čim še, s čimer je pokazal, kako zelo ste mu vredni. Nekomu je uspel čudež pomembnosti, čudež odločitve, da vas bo imel rad – ljubezen pa ne gleda na koristnost, samo na to, kaj je pomembno in dobro in prav. Začenši z Bogom, ki vas je izgubljenega šel iskat.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 4 (2024) 71.