Tako je, Gospod

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Ti imaš prav. Ne jaz. Ker si ti Bog, jaz pa človek.
Ta čudni dogodek s Kanaanko je pravi učbenik ponižnosti, zaradi napačnega razumevanja, kaj ta tako zanemarjena vrlina sploh je. Ker smo si jo nekoč razlagali v duhu krščanske pohlevnosti in sklanjanja vratu pod zapovedmi velikih, ker smo jo razumeli kot tiho prenašanje krivic in samozatajevanje, malodane samozaničevanje, zatiranje samega sebe, smo se ji v duhu sodobnega poveličevanja samega sebe seveda z navdušenjem odrekli. Iz niča smo postali vse, iz smeti bog.
In smo dobili svet brez Boga, pardon, svet, v katerem je človek stopil na njegovo mesto. Svet brez meja je to, svet, v katerem lahko počneš, kar želiš, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte, kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti.
V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme« (1 Mz 1,4). Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl« (1 Mz 2,16-17). Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete.
Da si človek in ne bog.
Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Čudež, ki drži red v stvarstvu, je ponižnost, samo zavedati se, kdo sem v resnici in katero mesto mi pripada, realno, brez poniževanja in poveličevanja. Mesto človeka, ki lahko vpije, lahko moli, lahko prosi za drobtinice. Ali mu drobtinice z mize pripadajo, pa ni več njegova stvar. Prav tako ne, če te pripadajo komu drugemu. Biti na svojem mestu, to je ponižnost. Priznati, da je še nekdo Drug in da ima bolj prav kakor jaz. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. To pomeni biti človek.
Nič bolj zdravilnega ni od spoznanja, da si v življenju tam, kjer moraš biti. In njena hči je ozdravela tisto uro.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 5 (2024) 73.