ČUDEŽI

Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!«
(Jn 11,38-44)

V kuhinji se s police spušča roža, prav nemarno je videti, en list tjale, drugi povešen na drugo stran, še dva ali trije nad njima, to pa je to. In je vendar že tako domača v tej svoji zanemarjenosti, da je niti ne opazim več. Tako da jo tudi premalokrat zalijem; ni kaj, ko si enkrat videti takole slabo, vsi bolj ali manj obupajo, nima se več smisla truditi, če je že na tem, da umre. Vsake toliko, ko me prime pospravljalna evforija, si mislim, da bi jo lahko že vrgel v smeti, »čemú izčrpava zemljo« (Lk 13,7). Pa si potem premislim, nagnem zalivalko in ji naklonim prepotrebno osvežitev. In se ne posuši popolnoma …
Vedno nove priložnosti, iz njih je sestavljeno moje življenje, iz te usmiljene ljubezni, »pa dajmo še enkrat …«, ki ne obupa nad mano v moji zanemarjenosti, karkoli sem že storil, kolikor razlogov bi že našel kdo, da bi me zavrgel. Svet je poln takih ljudi in naša kultura je kultura odmetavanja, stvari, ki smo se jih naveličali, se znebimo, tudi če so še povsem v redu, in ljudi prav tako, tega smo se naučili od oblek, ki so iz mode, kadar nam ne godijo več, kadar nas razočarajo, se jih odkrižamo. Čudi me, kako da še nisem padel pri kom v nemilost, morda pa sem že, nič koliko odnosov mi je že razpadlo, ne da bi točno vedel, zakaj, vidim, vidim, »imam že zadah« in komu že smrdim, komu sem gotovo že v naveličanost.
Njemu pa ne. Vedno nova priložnost, tako bije moje srce, vse, kar dobi, porabi, in vendar dobi vedno novo kri, da jo spet porabi, in tako naprej, milijonkrat, sedemdesetkrat sedemkrat, tako diham, tako jem – vse, kar dobim, zagonim, in sem vedno znova obujen od mrtvih. Moj smisel, zaradi katerega ne obupam nad to svojo bedo: nekdo ni obupal nad mano. »Lazar, pridi ven!«
Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat zalije napol mrtvo rožo. To je ta lepota ljubezni, ta njena Božja pomladnost, ne glede na to, kaj pravijo ljudje, ne glede na to, da »ima že zadah«, pomlad vedno pride, vsako leto znova, nekdo verjame vame, in človek pride ven in začne živeti. Še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Se zavedate, kakšen čudež je to? Začeti znova, brez povojev, brez preteklosti? Brez smradu storjenega? Da njegovo uborno življenje preprosto mine, ni ga več, na njegovem mestu pa je nekdo, ki ga pustijo, naj gre po svoje?
Učim se ob svoji napol mrtvi roži: življenje je vredno nove priložnosti. Ko je pomlad, je pomlad za vse.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 4 (2023),69.

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,1-11)

Skušnjava je v mojem življenju sinonim za láhko ali, morda bolje rečeno, za lažjo izbiro. Za tisto, kar lahkó, ker je láhko, četudi to ni nekaj dobrega. Tako se namreč zlo razpase v življenjih ljudi, ne, ker bi si zla želeli, temveč ker je zlo nekaj lažjega od dobrega, zato si ga izberemo, sicer ga ne bi. Misleč, da lažje izbire prinesejo več zadovoljstva. In ker pač ljudje težimo za tem, da bi bilo v našem življenju vse lažje – na tem nenazadnje sloni napredek družbe, narediti nekaj lažje in hitreje –, je to skorajda naravna izbira, nihče si ne želi napora pred ležernostjo. Razen če vemo, kaj ta ležernost prinese.
Nekateri bi si verjetno želeli, da te izbire sploh ne bi bilo, rigidni, strogi ljudje so to, ki živijo življenje starejšega izgubljenega sina (Lk 15), vse po pravilih, ne da bi kdaj prestopili mejo. Da bi bilo vse avtomatizirano, si želijo, da nam torej slaba izbira sploh ne bi bila na voljo. Takšni ljudje si predstavljajo, da bi morala biti taka tudi družba, da bi bile slabe stvari preprosto prepovedane. In bi potem živeli v nekakšnem raju brez zla in brez kriminala. Toda prepovedati zlo bi pravzaprav pomenilo legalizirati ga: ker bi se s tem nek oblastnik proglasil za odločevalca, kaj je za koga dobro, in bi tako padel v skušnjavo, da dobro kroji po svojih željah. Pa bi spet padel v zlo.
Tako da se zlo lahko ubija samo s svobodo, ne glede na to, da ta predpostavlja tudi napake. Četudi je zaradi svobode na svetu toliko slabega, je zaradi nje tudi veliko resnično dobrega. Kajti slednjega ni brez odločitve, ljubezen je vedno odločitev, nikoli prisila. Odločitve pa ni, kjer ni svobode. Dobro se zgodi, ko ga hočemo, ne, ko nočemo slabega, to pa lahko naredimo le sami, z zapovedmi tega ne more narediti nihče namesto nas. Tako se dobro po svetu širi samo preko čudeža odločitve za dobro, ko bi se lahko odločili za slabo, da se torej človek sam od sebe slabemu odpove, ker iz izkušenj ve, da je to res slabo, samo tako namesto lažjega zla izbere napor dobrega.
Čudežen paradoks, da se dobro rodi zaradi zla. Čudežno, da je to mogoče edino preko svobode.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 2 (2024) 71.

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.