Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,1-11)

Skušnjava je v mojem življenju sinonim za láhko ali, morda bolje rečeno, za lažjo izbiro. Za tisto, kar lahkó, ker je láhko, četudi to ni nekaj dobrega. Tako se namreč zlo razpase v življenjih ljudi, ne, ker bi si zla želeli, temveč ker je zlo nekaj lažjega od dobrega, zato si ga izberemo, sicer ga ne bi. Misleč, da lažje izbire prinesejo več zadovoljstva. In ker pač ljudje težimo za tem, da bi bilo v našem življenju vse lažje – na tem nenazadnje sloni napredek družbe, narediti nekaj lažje in hitreje –, je to skorajda naravna izbira, nihče si ne želi napora pred ležernostjo. Razen če vemo, kaj ta ležernost prinese.
Nekateri bi si verjetno želeli, da te izbire sploh ne bi bilo, rigidni, strogi ljudje so to, ki živijo življenje starejšega izgubljenega sina (Lk 15), vse po pravilih, ne da bi kdaj prestopili mejo. Da bi bilo vse avtomatizirano, si želijo, da nam torej slaba izbira sploh ne bi bila na voljo. Takšni ljudje si predstavljajo, da bi morala biti taka tudi družba, da bi bile slabe stvari preprosto prepovedane. In bi potem živeli v nekakšnem raju brez zla in brez kriminala. Toda prepovedati zlo bi pravzaprav pomenilo legalizirati ga: ker bi se s tem nek oblastnik proglasil za odločevalca, kaj je za koga dobro, in bi tako padel v skušnjavo, da dobro kroji po svojih željah. Pa bi spet padel v zlo.
Tako da se zlo lahko ubija samo s svobodo, ne glede na to, da ta predpostavlja tudi napake. Četudi je zaradi svobode na svetu toliko slabega, je zaradi nje tudi veliko resnično dobrega. Kajti slednjega ni brez odločitve, ljubezen je vedno odločitev, nikoli prisila. Odločitve pa ni, kjer ni svobode. Dobro se zgodi, ko ga hočemo, ne, ko nočemo slabega, to pa lahko naredimo le sami, z zapovedmi tega ne more narediti nihče namesto nas. Tako se dobro po svetu širi samo preko čudeža odločitve za dobro, ko bi se lahko odločili za slabo, da se torej človek sam od sebe slabemu odpove, ker iz izkušenj ve, da je to res slabo, samo tako namesto lažjega zla izbere napor dobrega.
Čudežen paradoks, da se dobro rodi zaradi zla. Čudežno, da je to mogoče edino preko svobode.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 2 (2024) 71.

Ko je čez nekaj dni spet prišel v Kafarnáum, se je razvedelo, da je v hiši. Veliko se jih je zbralo, tako da še v preddverju ni bilo več prostora, in jim je govoril besedo. Tedaj so prišli in k njemu prinesli hromega, ki so ga štirje nosili. Ker ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho; naredili so odprtino in spustili posteljo, na kateri je ležal hromi. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Otrok, odpuščeni so ti grehi!« Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe razen enega, Boga?« Jezus je v duhu takoj spoznal, da pri sebi tako premišljujejo, in jim je rekel: »Kaj tako premišljujete v svojih srcih? Kaj je laže: reči hromemu: ›Odpuščeni so ti grehi‹ ali reči: ›Vstani, vzemi posteljo in hôdi‹? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je rekel hromemu, »ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« Ta je vstal in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: »Kaj takega še nikoli nismo videli.« (Mr 2,1-12)

Kako nekaj velikega je prinašati pred Jezusa uboge, bolne, tudi grešne, tudi tiste, ki se nam gnusijo zaradi svojih napak in grozodejstev, tiste, nad katerimi je obupal ves svet – celo mi sami –, da jih ozdravi v njihovi ohromelosti in postavi na noge! Kako nekaj čudežnega je premagati vse ovire temu, naš odpor, gnus, obup, naše predsodke, pa tudi mnenje vseh ljudi, ki so okoli nas in o tem človeku govorijo to ali ono, tudi našo prepričanost, da si tega preprosto ne zasluži! Kako nekaj čudežnega je odkriti celo streho, da bi ga spustili tik pred Jezusa, namreč naš napuh, da smo zato, ker so oni grešni, mi veliko boljši od njih.
Kako čudežno! Kajti Jezus odpušča grehe temu ubogemu zaradi teh prinašalcev, zaradi njihove vere, ki se kaže predvsem v tem, da so ti ljudje premagali vse naštete ovire in ga postavili predenj, ne glede na to, kaj si mislijo o njem ter kaj in koliko sploh veruje tisti omrtveli na nosilih. Tako da lahko rečemo, da tale napol mrtvi človek nikoli ne bi bil ozdravljen, če ne bi imel svojih prinašalcev. Tistih, ki so nekaj naredili kljub vsemu.
Čudež prijateljstva je to, čudež ostajanja, ko bi lahko šel, čudež vztrajanja, ki ni odporen na obup, a si želi biti prisoten, čudež, ki je preprosto v tem, da se odpoveš tako sodbi kot ozdravljanju, ker veš, da tega ne zmoreš in ne znaš narediti – in si samo tam, češ: »Naredi z njim, kar veš, da je prav.«
Ta sveta prisotnost ni nič drugega kakor bratski opomin, nič drugega kakor molitev za oddaljenega, krivico voljno trpeti, žalivcem iz srca odpustiti. Najpomembneje pa je narediti luknjo v streho. Razumeti, da moje usmiljenje in prijateljstvo s tem človekom ni utemeljeno na njegovi ali moji pravičnosti, temveč ravno narobe, na najini grešnosti, ravno ta namreč poskrbi, da se razumem kot njegov brat, enako potreben ozdravljenja v svojih hromostih.
Ne bi bilo neverjetno reči, da so tudi ti, ki so spustili nosila pred Jezusa, ob njegovem blagem pogledu tudi sami začutili novo življenjsko moč. Ker se je ta izognila samo tistim, ki so menili, da je to, kar počne Jezus, »bogokletje«, da si ta ubožec odpuščanja ne zasluži …

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 1 (2024) 73.

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.