»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.

Tisti čas so k Jezusu privedli nemega človeka, ki je bil obseden. Ko je bil demon izgnan, je nemi spregovoril. In množice so se začudile in govorile: »Nikoli se kaj takega ni videlo v Izraelu.« Farizeji pa so govorili: »S poglavarjem demonov izganja demone.« (Mt 9,32-34)

Kultura pogovarjanja je danes na zelo nizki ravni. Pustite bojujoči se parlament, pustite anonimne komentatorje, ki so sposobni zlivati gnojnico na vse živo, pustite namišljene Twitter profile, poglejte samo, kako veliko je med nami cinizma in obtoževanja. Misleč, da nas drugi hočejo nadvladati s svojo različico resnice, boječ se, da bi z njo nekako vplivali na nas – bognedaj, da bi nas s svojo besedo celo spremenili –, smo začeli v svoje pogovore uvajati lajanje in obmetavanje, vsaj tako glasno ali še malce glasnejše od sogovornikovega. »S poglavarjem demonov izganja demone.« Treba je drugega preglasiti, treba je drugega premagati, treba je – morda celo to – drugega uničiti. Ali vsaj njegov glas. Ker bo sicer drugi uničil tebe. Tako je to v naših glavah.
Prijateljica mi je potožila, koliko je danes splošne in pavšalne, nepreverjene in neutemeljene kritike, take, ki uničuje in ne zida, ki ruši in ne postavlja pokonci, besed, ki so namenjene temu, da drugega utišajo, ga s tem premagajo ali uničijo. Ob tem, ko tudi mene mnogo ljudi kritizira in obsoja, ne da bi se z mano sploh pogovorili, ne da bi vsaj slišali za mojo plat zgodbe, se žal tudi sam tako obnašam, napad je pač najboljša obramba, in tako mora biti povsod in za vsako ceno vse po moje. Vse, kar ni tako, se mi zdi slabo in zgrešeno, se pravi nekaj za popraviti.
Demon neposlušanja naredi človeka ob nas nemega. Demon kritike mu vzame vrednost, pomembnost in dostojanstvo. Demon grdih besed pa ga uniči in onesposobi. Demon je to, zlodej, hudič, ker je samo zlo tisto, ki hoče uničiti naše odnose, ki hoče prekiniti dotok darov v naše življenje. In ti darovi prihajajo preko drugačnosti sogovornikov.
Jezusov klic, ki pretrga demonsko temo življenja, je: »Hodi za menoj.« Aktivno, vendar v bistvu pasivno početje. Hoditi sicer pomeni hoditi, a pomeni slediti, in ne kazati poti. Pomeni sprejemati pot in ljudi in življenje take, kakršni so, in jih ne poskušati spreminjati. Dojemati meje drugih ljudi kot smerokaz in svoje meje kot navdih. Pustiti življenju, da nas oblikuje. Ljubiti ga, kakršno je. In zaupati, da je za vsem tem, kar se dogaja, roka nekoga, ki nas ima rad.
Takole je zapisal Poet: »Pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril« (F. Prešeren). Nekaj čudežnega je pustiti, da človek pove, kar ima povedati, da se počuti slišanega, da se vidi kot nekdo, ki je upoštevan. Tisti trenutek se zver, ki je prej iz strahu v samoobrambi rohnela in kazala zobe, spremeni v človeka, ki je sposoben miru, nežnosti in celo sočutnosti. In sva se sposobna zmeniti, če preneham biti zver. Skoraj tako kot v pravljicah. Tam se lepota človeka pokaže prav takrat, kadar smo sposobni poljubiti zver, žabo ali kakšno drugo pokveko; povejmo drugače: kadar smo mu sposobni pustiti, da nas nagovori – in da s tem spremeni sebe v naših očeh. Zdi se, da je to tisto, kar nato spremeni tudi nas.

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 7 (2023),72.