Zasloni-digitalni kokain (2. del)

Ker imajo digitalni mediji in zasloni v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge, se za nezdravo uporabo zaslonov vedno bolj uporabljajo izrazi “digitalni heroin”, “digitalni kokain” ali “elektronski kokain”. V prvem delu prispevka smo izpostavili, da je zaslonska zasvojenost postala nekaj tako vsakodnevnega in normalnega, da je starši sploh ne opazijo več in so razvili nekakšen imunski odnos do tega, kot da bi jim bilo vseeno, da so njihovi otroci ure in ure pred zasloni. Prav ta odnos – da so zasloni nekaj nedolžnega, da ni to nič posebnega, da tako ali tako vsi …, da je to normalno – pa je nekaj najbolj nevarnega. Če nekaj ignoriramo, namreč še ne pomeni, da ni škodljivo. Ravno obratno. Poznan je latinski rek ignorantia (iuris) nocet – nepoznavanje škodi. Ključna nevarnost je v tem, da posledice niso takoj vidne navzven. Ko so, pa je že zelo pozno ali celo prepozno. Zasvojenost z zasloni je takšna kot vse druge zasvojenosti – njen vpliv na možgane, zdravje, odnose in kakovost življenja je enak kot pri kemičnih in drugih nekemičnih zasvojenostih. Obstaja pa bistvena razlika: z digitalnimi mediji imamo zasvojene cele generacije otrok in mladostnikov, a se tega sploh ne zavedamo.
Zasloni ubijajo otrokovo strast in kreativnost, uničujejo njegovo vedoželjnost in razposajenost, popačijo občutek za lepo, razkrajajo občutek otrok za to, da so nekaj posebnega in nenadomestljivega. Spreminjajo jih v pasivne, neme opazovalce lastnega življenja, ljudi in sveta okrog sebe. Mladi se spreminjajo v otopele, zdolgočasene in apatične posameznike. Vedno več jih toži, da se počutijo notranje prazne, da so anksiozni, depresivni, da jih je vsega strah, da se bojijo odnosov in vrstniške družbe ter ne vidijo smisla v svojem življenju.
Praktično vse najnovejše znanstvene raziskave kažejo na povezave med časom, preživetim pred zaslonom, in duševnim zdravjem. Več časa pred zaslonom pomeni večjo verjetnost, da bodo mladi zapadli v depresijo, da bodo anksiozni, čustveno in odnosno otopeli, nezainteresirani, zdolgočaseni ter apatični, da bodo razvili nizko samopodobo in samozavest, da bodo imeli težave pri koncentraciji, pomnjenju in razmišljanju, da bodo zapadli v druge zasvojenosti in še in še bi lahko naštevali.
Ko imam po šolah predavanja na temo škodljivih vplivov digitalnih medijev, pametnih telefonov in ostalih vrst zaslonov, po navadi kakšen starš vpraša, če ni malo pretirano trditi, da so posledice na otrokov razvoj in njegove možgane tako hude. Razlaga je pravzaprav zelo preprosta in po svoje logična. V prvih letih otrokovega življenja se možgani v največji meri oblikujejo in razvijajo (do sedmega leta starosti se vzpostavi do 75 % vseh nevronskih mrež (sinaps)). Otrokovi možgani se razvijajo na podlagi izkušenj, doživetij in interakcij. Včasih smo bili otroci nenehno zunaj, se igrali z drugimi otroki, se opekli na koprivah, padali s kolesi, igrali nogomet, se stepli, občasno je kakšnega pičila čebela ipd. Skratka, svet smo doživljali preko vseh petih čutil, in v skladu s tem so se tudi možgani celostno razvijali. Sedaj so otroci zaradi ekranizacije otroštva teh interakcij oropani, in tudi možgani se ne razvijajo uravnoteženo.
Neuravnoteženo in necelovito so razvija tudi telo (ogromno je debelosti), govorne težave iz leta v leto skokovito naraščajo (izredna je potreba po logopedih), telesna koordinacija in fizična zmogljivost sta zaskrbljujoči (npr. tek na 600 m je pri dečkih v zadnjih 20-ih letih slabši za celih 10 s; velike preglavice delajo že osnovne vaje, kot so žabji poskoki, prevali naprej in nazaj, igre brez meja …), ogromno je otroškega diabetesa, alergij, vedno nižje so umske sposobnosti, samopodoba in samozavest se razvijata zelo nezdravo oz. se ne razvijata in sta na zaskrbljujoče nizki ravni (zdrave samozavesti se ne da razviti z drsanjem po tablici), otroci in mladostniki so vedno bolj neempatični (empatije se prav tako ne moreš naučiti preko zaslona, ampak preko interakcije z živimi ljudmi), vztrajnost, disciplina in delovne navade so prav tako izrazito nerazvita področja (so pa praktično najpomembnejša za uspešno, kakovostno in osmišljeno življenje), nerazvita ostaja identiteta.
Kdo sem? V čem sem drugačen od drugih? Kaj je moje poslanstvo? Kaj hočem od življenja in kakšno vsebino želim dati svojemu življenju? Kaj je smisel mojega obstoja? Vse to so temeljna bivanjska vprašanja vsakega mladega človeka, na katera bi tekom adolescence moral najti odgovore. Zasloni so mlade odtujili ne samo od drugih, ampak tudi od samega sebe.

S. Kristovič. (Na začetku), v: Ognjišče 4 (2021) 11.