Logika grešnega kozla – kdo bo naslednji?

Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
Pojav »grešnega kozla« v sodobnem času poznamo iz judovskega sveta, kjer so Judje v puščavi obredno žrtvovali kozla – nanj so »zmetali« vse svoje krivde in grehe ter ga izgnali v puščavo, kjer je poginil. Kozel je na ta način ljudstvo odrešil zla. Tako so pomirili svojo vest, se rešili zla, krivd, frustracij in se očistili svojih grehov ter ponovno vzpostavili odnos z Jahvejem. Nič krivega običajnega kozla so na ta način spremenili v »grešnega kozla«.
Če logiko »grešnega kozla« aktualiziramo in se nekoliko globlje zazremo v človekovo delovanje in vedenje, hitro ugotovimo, da ta psihološko-duhovni mehanizem deluje tudi na individualni ravni, pri posamezniku. Tovrstno vedenje je zelo nevarno in škodljivo tako za tistega, ki se v ta vedenjski vzorec zaplete, kot tudi za ljudi, ki tega posameznika obkrožajo, ter družbo, v kateri živi.
Frustracije, lastna negotovost, občutek manjvrednosti, zakompleksanost, ljubosumnost, poškodovana samopodoba, samozavest in samospoštovanje, in še in še bi lahko naštevali. Vsa ta občutja so pri posamezniku najpogosteje potlačena in na zavedni ravni zanikana. Ob tem se pojavljajo še občutja sramu in krivde, ko se posameznik zaveda, da so ta občutja del njega, da so njegova, da vsa ta čustva določajo celo njegovo identiteto; po drugi strani pa se jih sramuje. Vsa ta potlačena občutja se morajo nekje akumulirati – na nezavedni ravni. Na ta način se nezavedna raven začne spreminjati v ekonom lonec. Newtonovi zakoni in fizika so nas naučili, da vse, kar se nekje tlači in potlači, ustvarja nasprotni pritisk. Psihološke znanosti so skozi desetletja resnih znanstvenih raziskav jasno pokazale, da potlačena čustva in frustracije ne povzročajo samo različnih psihosomatskih obolenj, ampak ljudi vodijo tudi v iracionalna vedenja, delovanja in odločitve. In prav iracionalna vedenja so tako zelo nevarna za družbo in posameznika.
Če so ozremo okrog, bomo hitro videli, koliko posameznikov deluje na ta način, da jim drugi ljudje predstavljajo »strelovod«. Nenehno potrebujejo nekoga, na katerega lahko usmerijo svoje frustracije, svoj gnev, svoje ljubosumje, svoje neuspehe, razočaranosti, svoje komplekse in nerazrešene ranjenosti. Gre za toksične posameznike, ki zastrupljajo odnose, kolektive in družbo. Mehanizem »grešnega kozla« je za te posameznike modus operandi njihovega počutja in samozavesti. Sebe potrjujejo in povzdigujejo na način, da druge tlačijo, obtožujejo, sodijo in tudi obsodijo. Včasih to poteka na tih, preračunljiv, prefinjen manipulativni način, včasih pa na zelo grob in tudi krut način. V medijih vidimo vse polno takšnih zgodb. V političnem prostoru je mehanizem grešnega kozla pogosto osnovni način delovanja in boja za obstanek. Nekateri celo svojo identiteto in lastno »dobrost« gradijo na logiki uničevanja drugega. Ker je psihologija množice drugačna od psihologije posameznika, javnost tega pogosto ne razpozna. Velikokrat ravno nasprotno – javnost se pridruži kamenjanju. Zlo se na ta način širi kot virus in je po svoji definiciji iracionalna, razdiralna sila. Odličen primer najdemo v evangeliju – samo od sebe se zastavi vprašanje, od kod in zakaj v množici tako nenaden gnev in bes. Še danes odmevajo kriki: »Križaj ga, križaj ga!« Odziv na delovanje zla Jezusa iz Nazareta je zgodovinsko-kulturno gledano totalna novost, nekaj nezamisljivo radikalno drugačnega. Eksplozija ljubezni na planetu Zemlja je v konkretnem zgodovinskem času in konkretni družbi dobila galaktične razsežnosti. Logiko grešnega kozla je nadomestila logika ljubezni, ki edina lahko ustavi virus zla. Vendar je ljubezen tudi stvar odločitve, za katero pa se ne odloči vsak. Tragičnost je v tem, da ta posameznik nevede obenem žrtvuje sebe in drugega. Dostojevski je na najbolj pretanjen način pokazal, kako lahko posameznik z enim dejanjem žrtvuje drugega in obenem tudi samega sebe. S svojim početjem uničuje tako žrtev kot samega sebe.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 11.