Lepota družine in praznična anksioznost

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.