Generacije, ki so nesposobne ljubezni in odnosov

Ko pogosto tako mrzlično drvimo in tekamo v službe in domov, iz enega trgovskega centra v drugega, ko tako evforično častimo in slavimo ta ali oni športni klub, religiozno častimo tega ali onega športnika, ko smo tako resno in zaskrbljeno zatopljeni v ekrančke v rokah, smo pozabili na najpomembnejše. Pozabili smo na najbistvenejše v naših življenjih – pozabili smo na naše medosebne odnose. Pozabili smo ljubiti. Še več, pozabili smo naše otroke naučiti ljubiti.
Kako pa se otroke nauči ljubiti? Nekoč so na nekem predavanju Frankla vprašali, kako mlade naučiti vrednot. Odgovoril je: »Vrednot se ne uči, ampak se jih živi.« Povsem logično, otroci oblikujejo svoje življenjske drže, vedenje, prioritete na podlagi načina življenja svojih staršev. Torej, tako kot starš živi svoje vrednote, jih bo v veliki meri posnemal in ponotranjil tudi otrok. Otrok hodi za očetom in ga gleda, kako on živi. Tako bo živel tudi on. Zato bi morali očetje zelo paziti, kako živijo. Skratka, otroke bomo naučili ljubiti edino tako, da bomo sami znali ljubiti. Kot je dejal Wayne Dyer: »Ljubezen ni nekaj, kar počnemo; ljubezen je tisto, kar smo.«
Vzgoja, ki vse dopušča, ki ne postavlja nobenih omejitev in zahtev, vzgoja, ki se je ujela v zanko permisivne logike »vse za otroka«, kar pogosto pomeni tudi »vse namesto otroka«, je celotne generacije spremenila v osebnostne in duhovne invalide. Kdor ne zna ljubiti, je namreč nekakšen duhovni invalid. Mnogi zamenjujejo ljubezen s kupovanjem in dajanjem materialnih stvari. V smislu, več kot stane pametni telefon, ki ga starši kupijo osnovnošolcu ali srednješolcu – za večji izraz ljubezni gre. Pozabljamo, da v življenju ne potrebujemo toliko stvari in zaslonov, kot potrebujemo odnosno razpoložljivost človeka, potrebujemo občutek varnosti in toplino ljubezni. Vendar pozabljamo, da ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos. Ko pretiravamo s kupovanjem stvari, pozabljamo, da so le-te pravzaprav nadomestek ljubezni in človeške navzočnosti. Samo v ljubezni in prek nje človek pride do najlepšega in najdragocenejšega v življenju.
Ker se že od rojstva vse vrti okrog otroka, ker mu vsi strežejo, kupujejo, dajejo, ponujajo, ga nenehno pretirano hvalijo, ker mnogi starši predvsem skrbijo, da bo otroku prijetno in fajn ipd., si otrok v tem zgodnjem obdobju oblikuje zavest in prepričanje, da je ta svet, v katerem živi, tukaj zaradi njega. Starši in ljudje, ki ga obkrožajo, so tukaj zato, da negujejo in skrbijo za njegove želje in njegove potrebe ter predvsem, da mu bo ves čas fajn. Z drugimi besedami povedano, mnogi starši vzgajajo svoje otroke v egocentrične in narcisistične otroke. Vzgajajo jih v zazrtost vase, v svoj lastni popek. Morda zveni grobo, ampak egoist je tisti, ki mu je mar samo zase in za lastne želje ter potrebe. Narcisistične osebe pa imajo grandiozen občutek lastne pomembnosti, kar pomeni, da imajo pretirano visoko mnenje o sebi. Trdno verjamejo, da so pomembnejši in boljši od vseh drugih. Imajo tudi veliko potrebo po stalni pozornosti in občudovanju. Še ena ključnih lastnosti egocentrikov in narcisoidnih osebnosti je, da ne razumejo in ne prepoznavajo čustev drugih. Če jih že, pa za njih niso pomembna.
Vse zgoraj opisano je diametralno nasprotje ljubezni. Otrok nismo naučili ljubiti drugih ljudi, ampak smo jih naučili »uporabljati« druge ljudi. Nismo jih naučili, da bodo znali sami poskrbeti za svojo srečo, da jim bo fajn in da bodo uživali. Nismo jih naučili, da je prava sreča in užitek vedno stranski produkt oziroma posledica naših dejanj, ravnanj, vztrajnosti in ljubečih odnosov. Ampak smo jih naučili, da je odgovornost drugih, da poskrbijo, da bo njim fajn. Naučili smo jih, da so drugi ljudje sredstvo za njihove želje in potrebe.
V tem je eden ključnih razlogov, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki svoje življenje doživljajo kot prazno in nesmiselno. Imamo celotne generacije otrok, ki niso srečni in niso zadovoljni z življenjem, ki ga živijo, in ne s svetom, v katerem živijo. Prvi pogoj za srečo je vedno ljubezen. Direktna pot do sreče je samo ena – ljubiti. Ali kot pravi Oscar Wilde: »Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.«
Najpomembnejša življenjska veščina je ljubiti, ker kdor ne ljubi, ne bo nikoli srečen. Zaradi tega bi morala biti glavna naloga staršev naučiti svoje otroke ljubiti. To pa se ne da z učenjem in govorjenjem, ampak zgolj in samo z življenjem.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 7 (2024), 11-12.