SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Zakaj sodobni človek ne želi biti svoboden?
Pojem osebne svobode je eden najbolj problematičnih pojmov v vsej zgodovini misli. Mnogi intelektualni velikani so si lomili zobe ob definiranju in razlagi tega »pojava«. Na področju filozofije ali teologije še danes to velja za eno najbolj problematičnih področij. Po Freudu posameznik pravzaprav sploh ni svoboden, ker je venomer gnan iz nezavednega. In po načelih psihoanalize je svoboda pravzaprav iluzija naivne pameti. Človek se ne odloča po svoji pameti, ampak ga v odločitve ženejo nezavedni goni in nagoni. Freud je razglasil evangelij užitka; užitek je tisti, ki odrešuje in pomirja posameznika. Adler se s kolegom ni strinjal in je pojem užitka zamenjal s pojmom moči. Človek bolj kot vse na svetu hoče moč, oblast, vpliv.
Hudič je v podrobnostih
Slogan razsvetljenstva in francoske revolucije je bil: Liberté, égalité, fraternité, ou la mort! Torej: svoboda, enakost in bratstvo. Zadnjo besedo slogana se pogosto izpusti, je pa najpomembnejša: ali smrt. Težava je edino ta, da je v imenu te svobode bilo mnogo ljudi prikrajšanih za naravno pot zaključka tuzemskega potovanja. Borci za svobodo in bratstvo so namreč marsikoga skrajšali za glavo. Včasih so rekli, da je hudič v podrobnostih.
Nekje sem prebral, da je menda Lenin nekje rekel, da se vse začne v glavi.
- »Ni večje misli, ni večje ideje, kot je ta, da si popolnoma svoboden, vendar hkrati odgovoren za vse in vsakogar.« (F. M. Dostojevski)
Sodobna zabloda
»Sistem« – kdorkoli in karkoli že to je – si želi posameznika, ki kupuje in ne razmišlja. Ker če razmišlja, ne bo kupoval nečesa, česar ne potrebuje. Če pa človek ne kupuje, to za sodobno ureditev »razvite« zahodne družbe pomeni kolaps – podobno kot če avtomobilu zmanjka goriva. Celotna paradigma zahodne družbe sloni na predpostavki potrošništva. Razmišljujoč človek se ukvarja z bistvenimi vprašanji življenja – ukvarja se z vprašanjem smisla, kaj ga res v življenju osrečuje, kaj je njegovo poslanstvo, kaj je v življenju res pomembno in bistveno. Duh potrošništva in razmišljujoč človek sta v tem oziru smrtna sovražnika, kot olje in voda, ki se ju ne da zmešati.
Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe
Edward Bernays, nečak Freuda, je oče sodobnega marketinga, ki je razvil tehnike marketinško-psihološke manipulacije. To je, kako posameznike in množice zmanipulirati, da bodo kupovali to, česar ne potrebujejo. Njegov glavni cilj je bil, kako v ljudeh vzbuditi željo, da si želijo stvari, ki jih ne potrebujejo.
Paul Maser, eden vodilnih bankirjev na Wall Streetu, je začrtal vizijo Amerike in sveta: »Ameriko moramo prestaviti od potreb k željam. Ljudi je potrebno izuriti, da si bodo želeli novih stvari, še preden bodo stare v celoti potrošene.« Zelo dobro se je zavedal pomembnosti človekove osebne svobode: »Oblikovati moramo novo mentaliteto v Ameriki. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe.«
Svoboda in svobodnjaštvo
Težko je sprejeti idejo, da je permisivnost na področju vzgoje in izobraževanja zgolj golo naključje. Da se je 2–3 desetletja nazaj začela tako rigorozno vpeljevati v vse pore vzgoje in izobraževanja zgolj po naključju, na krilih nekaj psihološko-pedagoških teoretičnih zanesenjakov (tudi akademsko podkovanih seveda), na to razlago je težko pristati.
Mnogi danes razumejo svobodo kot pravico do brezmejnosti – delam, kar hočem, kakor hočem in kar si zaželim. Svoboda se več ne dojema kot najvišja možnost samouresničevanja človekovega dostojanstva, ampak kot upravičenost do brezmejnosti.
Eden izmed pomembnih »izdelkov« permisivnosti je, da svoboda ni več vezana na odgovornost, ampak je postala razumljena kot svobodnjaštvo, samovolja. Na ta način smo otroke dobesedno oropali ene najpomembnejših osebnostnih lastnosti. Zaradi tega mnogi danes razumejo svobodo kot pravico do brezmejnosti – delam, kar hočem, kakor hočem in kar si zaželim. Svoboda se več ne dojema kot najvišja možnost samouresničevanja človekovega dostojanstva, ampak kot upravičenost do brezmejnosti. S tem smo spodsekali še zadnje temelje človečnosti: mlade smo oropali odgovornosti. Odgovorni smo namreč zato, ker smo svobodni. In če nismo svobodni, tudi odgovorni nismo. Dostojevski je v svojih delih (npr. Bratje Karamazovi in Zločin in kazen) genialno prikazal, kako svoboda brez odgovornosti neizpodbitno vodi v moralni razkroj posameznika in družbe ter globoko eksistencialno trpljenje.
Glavna naloga vzgoje v prihodnosti bo prav gotovo vzgoja za odgovornost – odgovornost do sebe, do sočloveka, do družbe, do življenja, do narave, do naših zanamcev ipd. In ne samo odgovornost do nečesa ali nekoga, ampak, kar je še pomembnejše, odgovornost »za« nekaj ali »za« nekoga.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2024), 11-12.
