Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.
KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.
V zadnjem času veliko slišimo in beremo o problematiki na področju vzgoje in izobraževanja. Ogromno je mnenj, analiz in ugotovitev, kdo vse je kriv za nastalo situacijo. Vendar se je od ugotavljanj in krivcev potrebno premakniti k rešitvam, in to nemudoma.
Preidimo k jedru
Mnogi strokovnjaki na prvo in najpomembnejše mesto postavljajo pogovor. Delavnice in pogovori so sicer dobrodošli in koristni, predvsem na področju preventive, vendar smo v slovenskem prostoru že dolgo na področju kurative. Tovrstne usmeritve in aktivnosti sicer dajejo svetu odraslih nek občutek varnosti, da se nekaj dela, da smo ukrepali, dajejo nek občutek pomirjenosti, vendar se jedra problema nismo niti dotaknili. Rešitve morajo biti vedno konkretne ali pa jih ni. Vse ostalo so lepotni obliži na globoko rano. Rešitve so v takojšnjem ukrepanju, zato pogovarjanje ne bo prineslo želenih rešitev. Če ima nekdo zlomljeno nogo, mu ne bo pomagal noben pogovor. Morda mu bo to v dušno tolažbo, ampak zlomljeni nogi to ne bo v veliko korist. Zlomljeno nogo bo potrebno ustrezno medicinsko oskrbeti. Solata ne bo prišla v kuhinjo s pogovorom, ampak bo moral nekdo na vrt ali v trgovino ponjo.
Poglejmo se v ogledalo
Preden pa začnemo s kakršnimi koli ukrepi, si je potrebno naliti čistega vina in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj. »Čisto vino« nam bo povedalo, da smo, vzgojno gledano, precej zavozili. Na stranpot je vrednostno zašla tako družba kot družina, ki je primarno odgovorna za vzgojo otrok, kot tudi celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Del družbe so otroci, mladostniki in študentje, ki so sad vrednostnega sistema in permisivnosti staršev. Obenem otroci tudi določajo in pomenijo prihodnost družbe. S temi otroki, dijaki in študenti delamo (na žalost velikokrat tudi s starši) vzgojitelji, učitelji in profesorji. Permisivna vzgoja doma, ki pred otroka ne postavlja jasnih meja in zahtev, kjer je otroku vse dovoljeno in ni nobenih resnih posledic za njegovo vedenje in ravnanje, kjer so se starši spremenili v dežurne izpolnjevalce otrokovih želja in potreb, posledično oblikuje otrokovo osebnost v smeri egocentričnosti, narcisoidnosti, nedelavnosti, nevztrajnosti, neempatičnosti in nesmiselnosti. Ker sta vrtec in šola samo podaljšek domače vzgoje in ker se je iz šol sistematično izrinilo komponento vzgoje, se tovrstna osebnostna formacija samo stopnjuje. Vrtec in šola sta na ta način postala nekakšen servis staršem in šolskega uspeha in nabiranja točk. Zato: dokler se vzgojno-izobraževalnim zavodom ne bo povrnila avtonomija, strokovna integriteta in dostojanstvo, se ne bo spremenilo nič bistvenega.
Ne zanemarjajmo vzgoje
K temu je potrebno dodati še dejstvo, da imamo celotne generacije otrok, zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji – in svet odraslih vse to samo nemo opazuje in se v tišini strinja, da je to nova normalnost. Raziskave in stroka pa govorijo o »digitalnem kokainu« in »digitalnem heroinu«, saj imajo zasloni na možgane enak vpliv kot trde droge. Nemo zremo v mlade, ki se zaradi tega soočajo z anoreksijo, bulimijo, depresijami, anksioznostmi, zasvojenostmi, agresijo, samopoškodovanjem, občutki nesmiselnosti življenja in vsemi ostalimi duševnimi stiskami in boleznimi. Zaradi tega ena delavnica in pogovarjanje o tem ne bo dovolj. Potrebno bo nekaj več. Drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri si politika in družba teh sprememb sploh želi ter koliko je pripravljena narediti za svoje otroke in njihovo prihodnost. Zanemarjanje vzgoje pomeni zanemarjanje otrok in njihove prihodnosti. Permisivno vzgojen otrok ni samo razvajen otrok, ampak je vzgojno zanemarjen otrok.
Kakšno prihodnost želimo našim otrokom?
Ko govorimo o vzgoji, ne gre samo za površinsko raven. V smislu vzgojne doslednosti in postavljanja meja je potrebno vzgajati za samostojnost in določene stvari tudi zahtevati ipd. Gre za nekaj veliko bolj bistvenega in globljega – gre za formacijo etične zavesti in empatije. Permisivna vzgoja pa otrokovo osebnost razvija v diametralno nasprotni smeri – vse je enako vredno, delati dobro ali delati slabo, delati ali nedelati ali goljufati; posledic ni, vse je dovoljeno in nihče mi nič ne more. Star slovenski pregovor pa pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato se bo potrebno pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema postaviti na »konec« in pogledati iz »konca« nazaj ter se vprašati: Kakšno osebo/osebnost želimo ob zaključku vzgojno-izobraževalnega procesa? Iz tega pa sledi: Kakšno družbo in prihodnost si želimo oz. kakšno prihodnost želimo našim otrokom? Da lastniki velikih IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij … ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer zaslonov ni, veliko pove – že vedo, zakaj.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.
Živimo v času, za katerega se zdi, da so skorajda vse avtoritete v veliki meri izgubile svojo vrednost in mesto. Kdo je danes še sploh avtoriteta? Če pogledamo družbo kot takšno, so glavne avtoritete državne in vladne institucije, verske institucije, izobraževalne institucije, pravosodni sistem, mediji, zdravstvo, gospodarske institucije, znanstvene in kulturne institucije, strokovnjaki, javne osebe, politiki ipd. Kdo izmed naštetih pa danes predstavlja resnično avtoriteto? Kaj avtoriteta sploh je?
Kdo je danes avtoriteta?
Avtoriteta v jedru predstavlja nek vpliv ali ugled. Danes si jo predstavljamo predvsem kot izraz moči in oblasti. Zlasti pa jo razumemo z negativnim predznakom, kar je seveda zgrešeno. Pravilno razumevanje avtoritete je vedno v kontekstu dobrega in resničnega. Kar pomeni, da je avtoriteta v glavnem moralna oziroma etična kategorija. Na tej točki se nam odpre novo vprašanje: Kdo je danes moralna avtoriteta? Kateri politik bi to bil? Katera javna oseba? Kateri cerkveni dostojanstvenik? Kateri oče?
Nietzsche je govoril o dekadenci, o prevrednotenju vrednot, o nihilizmu, o volji do moči, o nadčloveku. Ni nobenega dvoma – Friedrich je bil absolutno prerok. Nisem pa prepričan, koliko so ga pravilno razumeli v njegovem času in koliko ga pravilno razumemo danes. Nietzschejeve preroške napovedi so se uresničile v polnosti – smo civilizacija prevrednotenih vrednot z izgubljenim kompasom smisla. Razjeda nas notranja praznina in zunanje hlastanje po moči, oblasti in užitku. Materializem in nenasitna lakota po »imeti« in »imeti vedno več« je postala nova religija. Vera vase in v svoj ego je nadomestila vero v Nekoga. Mnogi govorijo in pišejo, da so danes vrednote v krizi. Zelo se motijo, vrednote niso v nobeni krizi, saj vrednote dejansko ne morejo biti v krizi. V krizi je človek, ki se je tem vrednotam odpovedal oziroma jih je zavrgel. Ta moderni človek pokleka pred drugačnimi vrednotami, pred novimi vrednotami, pred modernimi vrednotami upogiba svoj vrat. Adam se je znašel v nezavidljivi poziciji, ima živeti od česa, nima pa več živeti za-kaj. Izgubil je radost in veselje. Izgublja življenje. Ne vidi več smisla. Nietzsche nam je lepo povedal: »Kaj pomeni nihilizem? Da se najvišje vrednote razvrednotijo. Manjka cilj. Manjka odgovor ´čemu´.«
Velika strokovna zabloda
Remek delo Dostojevskega so Bratje Karamazovi. V njih odzvanja znana »trditev«: če ni Boga, je vse dovoljeno. Gre za vprašanje človekove svobodne volje in temeljnih vrednot. Ali lahko človek dela in naredi vse, kar lahko in kar je zmožen narediti? Ali je človek res absolutno svoboden? Sodobni človek je to svobodno voljo zamenjal s samovoljo, svobodnjaštvom. Prav to pa je tisto usodno križišče, kjer je prav ta človek zgrešil smer. In natanko to je produkt ali pa izvirni greh permisivnosti: vzgojno-izobraževalnega principa, kjer je vse dovoljeno in je glavna ter nenadomestljiva vrednota otrokova pravica. V slovenskem prostoru smo dejansko celotno pedagogiko, celoten vzgojno-izobraževalni sistem in celo vzgojo v družini, ki je najintimnejši prostor vzgoje in odnosov, vzpostavili okrog malika otrokovih pravic. Gre za veliko strokovno zablodo.
Vzgoja brez avtoritete
Oče, ki se je odpovedal svoji avtoriteti, se je odpovedal svoji identiteti. Seveda govorimo o moralni avtoriteti, o avtoriteti, ki se zgradi z odnosom in načinom življenja. Bistvo vzgoje namreč ni v govorjenju, prepričevanju, postavljanju meja ipd. Bistvo vzgoje je v načinu življenja. Otroka bolj od vsega prepriča način življenja njegovih staršev in njun medsebojni odnos. To šteje. Vse ostalo je tudi potrebno in seveda mora biti, vendar je ključno to. Kot je neki oče dejal sinu, da naj pazi, kje hodi. Sin pa mu je odvrnil: »Ti pazi, očka! Jaz hodim po tvojih stopinjah.«
V duhu Dostojevskega lahko rečemo: če ni vzgoje, je vse dovoljeno. Če ni avtoritete, je vse dovoljeno in nihče mi nič ne more. Ne mine mesec, da ne beremo o grozljivih posledicah tega v medijih. Vedno pogosteje. Na neki točki se družba celo navadi na vse te grozote in počasi postaja imuna. Zelo nevarno. Potrebno pa se je zavedati, da večina anomalij sploh ne pride v medije.
Kdo bo naučil naše otroke, kaj je prav in kaj ni? Kdo jih bo naučil, kaj se sme in česa se ne sme? Kdo jih bo naučil, kje je meja? Kdo jih bo naučil, da je za prijatelje potrebno poskrbeti in da si moramo med sabo pomagati? Kdo jih bo naučil, da je potrebno stvari deliti? Kdo jih bo naučil empatije? Kdo jih bo naučil ljubiti? Oče, ki se je odpovedal svoji moralni avtoriteti, prav gotovo tega ne bo zmogel. Očetova notranja moč je prav v njegovi moralni avtoriteti.
Husserl je nekje zapisal misel, da oče lahko največ naredi za svojega otroka tako, da ljubi njegovo mamo.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 5 (2024), 11-12.
Deformirani moralni kompas
Permisivno opredeljena stroka je v zadnjih letih oziroma desetletjih dosegla, da je kaznovanje otrok postalo tabu tema. Uveljavilo se je prepričanje, da kazen ne sodi na področje vzgoje in izobraževanja. Še več, ustvarilo se je celo prepričanje, da kdor bi kaznoval, je pravzaprav slab starš ali vzgojitelj, ki je nekje odpovedal. Rezultat so izmučeni, iztrošeni starši, ki pogosto niso več kos niti predšolskim otrokom. In še dodatno: starši s slabo vestjo, krivdo in občutkom, da niso dobri starši, kar je izredno nevarna kombinacija. Rezultat so seveda nevzgojeni, vase zagledani otroci, ki imajo v ospredju samo svoje želje, svoje potrebe in lastne užitke. Na ta način so vzgojene celotne generacije, ki jim je na prvem mestu samo lasten interes in lasten ego – »Me, Myself & I«. Človek, ki je zazrt samo v lastni popek in čigar glavno življenjsko merilo je uživati in se imeti fajn, pa seveda ne more biti srečen, zadovoljen in svojega življenja ne dojema kot smiselnega. Težko v svojem življenju vidi neko poslanstvo in pomen. Še več, te generacije ne razvijejo moralnega kompasa, etične zavesti oziroma nimajo ustrezno oblikovane vesti. V tem kontekstu je stroka ustvarila vzdušje »prepovedanosti« razprave o kazni. Na svojih šolah za starše doživljam ravno nasprotno, da starši še kako želijo o tem govoriti in se počutijo izredno nemočni ravno na tem področju.
Trdovratni virus permisivnosti
Kako in na kakšen način je do tega prišlo, je povsem jasno. Če vprašamo ChatGPT, kaj je permisivnost, nam poda jasen odgovor: Permisivnost v vzgoji je pristop, ki poudarja spodbujanje svobode, avtonomije in samoodločanja otrok, pri čemer se starši in vzgojitelji izogibajo pretiranemu nadzoru, kaznovanju ali strogim pravilom. Ta pristop temelji na ideji, da otroci potrebujejo prostor za raziskovanje, učenje iz lastnih izkušenj in razvoj samostojnosti. Beseda »permisivnost« izvira iz latinske besede »permissio«, »permissivus«, glagola »permittere«, kar pomeni »dovoljenje«, »do-volitev« ali »omogočiti«. V jezikovni rabi se beseda »permisivnost« nanaša na stanje ali prakso dovoljevanja ali sprejemanja širokega obsega svobode ali odstopanja od strogih pravil ali norm. Torej, permisivnost v vzgoji pomeni dovoljenje ali toleriranje večje svobode otrokom v procesu njihovega odraščanja.
V praksi to pomeni, da se otroka ne sme omejevati. Za svoja dejanja otrok ne sprejema nobenih posledic, v nič se ga ne sme siliti, na prvem mestu so njegove želje in potrebe oziroma njegova avtonomija ter njegove pravice in še in še bi lahko naštevali. Če povzamemo, se to v največji meri odraža v odgovoru, ki ga na svojih šolah za starše pogosto postavim staršem: »Kaj bi naredili za svojega otroka?« Odgovor je vedno enoznačno enak: »VSE.« Ker starši in strokovni delavci že par desetletij poslušajo in berejo permisivno usmerjene strokovnjake, se je ta permisivnost razširila kot nekakšen trdovraten virus, ki vedno znova mutira in si nadeva vedno nove preobleke. Pogosto celo z besedami in izgledom, da gre za alternativo permisivnosti. Cepiva za ta virus kar ni in ni najti.
Brez kazni tudi vzgoja ne obstaja
Kazen je konstitutivni element vzgoje, kar pomeni, da s tem, ko vzgoja izloči kazen, ni več vzgoja. Sicer je samoumevno, vendar je vseeno potrebno izpostaviti, da ko govorim o kazni, ne govorim o fizičnem ali psihičnem kaznovanju. Toleranca do nasilja je nična. Potrebno je ločiti med nasiljem in kaznijo. Preprosto povedano je kazen posledica otrokovega vedenja, delovanja oziroma ne-delovanja (kar bi moral storiti, pa ni). Drugače povedano, otrok si kazen dejansko izbere sam, s tem ko nekaj naredi, česar ne bi smel ali nekaj ne naredi, kar bi moral. Temeljno pozornost je potrebno seveda namenjati pozitivnemu pristopu v vzgoji, kar pomeni krepitev pozitivnih motivacijskih dejavnikov v smeri želenega vedenja. Vendar zgolj ta pristop pogosto ni učinkovit. Na neki način gre za navajanje in privajanje na pravila in zakonitosti življenja. Npr. nekdo, ki se leta in leta vdaja alkoholu, si leta in leta uničuje fizično in psihično zdravje, uničuje osebno integriteto ter dostojanstvo, uničuje odnose, možganske celice … Takšnega ne kaznuje Bog ali neka tretja oseba, ampak se kaznuje sam – to je posledica njegovih odločitev, da na prvo mesto v svojem življenju postavi alkohol. Študent, ki ne študira pridno in zavzeto, posledično ne opravi izpita. Njega ni kaznoval profesor, ampak se je kaznoval sam. Otrok ali mladostnik, ki dolge ure preživi pred zaslonom in na družbenih omrežjih, prav tako nosi posledice na področju razvoja možganov (govorimo o digitalnem kokainu), duševnega zdravja, motnje pozornosti, nemirnosti, povečana je agresivnost, anksioznost, depresivnost, trpi zaradi pomanjkanja volje, motivacije, energije … Ali pa zdrava prehrana in zadostno gibanje. Skratka, gre za to, da ima življenje določene zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati. Če naravnih zakonitosti ne upoštevamo oz. jih upoštevamo, so vedno določene posledice – pozitivne ali negativne. V tem kontekstu je cilj kazni samoumeven: da se otrok nauči prevzemati odgovornost za svoje odločitve (posledično razvija občutek odgovornosti), da se nauči pravilnega vedenja, da razvije moralno/etično zavest in da razvije empatijo, čut za drugega. Danes na žalost prevladuje ravno obratno stanje in zavest med mladimi: Vse je dovoljeno, tako in tako mi nihče nič ne more.
Starši me pogosto vprašajo: »Katera kazen je pravilna ali najboljša?« Odgovor je zelo preprost: »Tista, ki je učinkovita.« Vsak otrok je namreč zgodba zase, vsak otrok je nekaj posebnega, vsaka družina ima svoje specifike, vsak odnos je drugače obarvan, zato mora tudi kazen biti ustvarjalno in učinkovito zastavljena, da bo dosegla svoj cilj. Kaj je ta cilj? Za življenje ustrezno opremljen in pripravljen, lepši ter boljši otrok.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2024), 11-12.
Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.
Predstavniki permisivne paradigme na področju vzgoje in izobraževanja otroka dojemajo predvsem kot razumsko, racionalno bitje, kjer so v ospredju otrokove želje in potrebe. Otroka se ne sme v ničemer omejevati, vse se mu mora dati na izbiro, starši oz. svet odraslih so nekakšni dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb. Velik napor gre v to smer, da otrok ne sme doživeti nobenega napora ali negativne izkušnje – v tem primeru takoj intervenirajo starši in uredijo otrokove težave (odgovornosti). Da mame niso 24-urni servis, ki je vedno na voljo in na razpolago – tej temi na vsaki šoli za starše namenimo veliko časa in pozornosti.
Napačna vzgoja se kaže tudi v izgubi življenjskega smisla otrok in mladostnikov, v izgubi navdušenja, v zdolgočasenosti, v občutkih notranje praznine, v tem, da velikokrat ne vedo, kaj naj bi naredili iz sebe in kakšno vsebino naj bi dali svojemu življenju. Velikokrat se zatekajo v nasilje in samodestruktivno vedenje, da se vsaj nekoliko počutijo žive, da vsaj v nečem vidijo ‘smisel’, da vsaj nekomu pripadajo ter da jih vsaj nekdo vidi in jim nameni pozornost. Notranja praznina in otopelost je tako huda, da jo na neki način regulirajo s fizično bolečino. Gre za nekakšno psihološko pomiritev preko samozadajanja fizične bolečine. Fizična bolečina vedno omili duševno bolečino oziroma bolečino srca. V tem je tudi glavni razlog, zakaj je danes med mladimi toliko samopoškodbenega vedenja. Gre za zavestno povzročanje bolečine sebi in agresivno poškodovanje lastnega telesa (npr. zabadanje ostrih predmetov v roke, stegna, rezanje, praskanje s predmeti, povzročanje opeklin z ognjem ali z ogorki cigaret, puljenje las ipd.).
Namesto pretiranega zaščitništva bi otrokom morali pustiti in dovoliti, da naloge, ki jih zmorejo, opravijo sami. Namesto da se otroke “zavija v vato”, bi jih morali učiti in vzgajati v odgovorne in samostojne posameznike, ki so zmožni sprejeti posledice svojih dejanj ali nedejanj. V luči vzgoje, ki se dojema kot priprava otroka na življenje, se bo treba znebiti notranje potrebe po nenehni ustrežljivosti, dogovarjanju, pogovarjanju in prepričevanju. Otroci so postali kljubovalni ravno zaradi tega, ker čutijo, da odrasli sami v sebi niso dovolj gotovi, da bi od njih nekaj zahtevali preprosto zato, ker je tako prav. S permisivno logiko “vse za otroka” smo jih oropali dragocenih in nujnih izkušenj za življenje, preko katerih bi si zgradili zdravo samopodobo, samozavest in samospoštovanje. Ker jih ne vzgajamo za samostojnost in odgovornost, ki sta temeljni področji za uspešno, osmišljeno in zadovoljno življenje, smo jih oropali tudi delovnih navad, vztrajnosti in discipline. Logična posledica je agresivno vedenje – do samega sebe ali drugih. Agresivno vedenje pa je pravzaprav vedno izraz nemoči.
Ker niso kos različnim življenjskim situacijam ali trenutnim neuspehom (do določenega trenutka so vse te ‘neuspehe’ korigirali starši s pretiranim hvaljenjem ali pa so uredili, da je bil njihov otrok ‘uspešen’), na neki način psihološko kapitulirajo. Za pristen uspeh se je vedno treba potruditi in v to vložiti določeno mero napora in časa. Ker jih starši tega niso naučili, tega preprosto ne znajo in ne zmorejo. Ker jih starši niso naučili obvladovanja svojega vedenja in čustev ter soočanja z določenimi NE-ji in neuspehi, ki so sestavni del odraščanja in življenja, je njihova reakcija velikokrat poskus izsiljevanja – ko so še majhni, to skušajo z izsiljevalskim jokom, kasneje z verbalnim nasiljem, neprimernim vedenjem, žaljivim in nespoštljivim odnosom do staršev, vzgojiteljev, učiteljev … Vse to praviloma po različnih stopnjah vodi v agresivno vedenje – do sebe ali do drugega. Lahko je fizično ali psihično nasilje. Pri mladostnikih gre v primeru nekega trenutnega neuspeha za poskus izsiljevanja, za izraz nemoči ali občutek prizadetosti lastnega ega, kar se izrazi v agresivnem vedenju do drugega. Na primer: Starši so ta otroški ego leta glorificirali in negovali, sedaj pa v šoli doživi določen neuspeh, kar je v radikalnem nasprotju s tem, za kar so ga starši celo otroštvo vzgajali in mu dajali vedeti, da je nekaj posebnega, da je najboljši ipd. Ta prizadeti ego je zato poln nemoči, jeze, prizadetosti, podivjanih čustev in patološke užaljenosti, ki vse prepogosto izbruhne v agresivno vedenje do druge osebe. Permisivna vzgoja je zaradi tega ‘najboljši’ porok za agresivno vedenje otrok in mladostnikov. Eden izmed ključnih izzivov vzgoje je ravno to, da otroke opremimo in ustrezno osebnostno okrepimo, da se bodo z neuspehi soočali pogumno in dostojanstveno.
S. Kristovič, Na začetku, Ognjišče 2 (2022), 11.
Česarkoli se v življenju lotimo, vedno imamo pred očmi nek cilj. Če se usedemo v avto, imamo jasen namen, kam želimo priti. Kirurg za operacijsko mizo ima natančno izdelan cilj, kaj želi s to operacijo doseči. Ko profesor vstopi v predavalnico, ima do potankosti izdelane vsebinske cilje, ki jih bo tekom predavanj dosegel. Znanstveniki, ki raziskujejo in izvajajo različne laboratorijske poskuse, to delajo z zelo natančno izdelanimi nameni in cilji. Tisti, ki so kdaj sodelovali pri kakšnem projektnem razpisu, zelo dobro vedo, kako pomembno je jasno definirati in predstaviti cilje projekta. Že ko se človek zjutraj zbudi, ima pred očmi natančen cilj, zakaj bo sploh vstal in kaj vse ga v tem dnevu čaka. Pravzaprav je celotno naše življenje sestavljeno iz raznih ciljev – manjših in večjih. Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.
Skratka, česarkoli se lotimo, vedno in povsod moramo imeti pred očmi natančno določen cilj, kaj sploh hočemo in želimo. Nekoč sem nekje prebral, da če ne veš, kam greš, boš prišel tja, kamor ne želiš priti. Pri vzgoji to zagotovo drži – še bolj kot pribito. Na šolah za starše in različnih predavanjih o vzgoji si velikokrat zastavimo vprašanje: Kaj sploh je vzgoja oz. kaj je cilj vzgoje? Ko starša pričakujeta otroka, je eno najpomembnejših vprašanj, če ne najpomembnejše, ki bi si ga morala zastaviti ter si še pred otrokovim rojstvom nanj odgovoriti: Kaj želiva, da nastane iz tega otroka, oz. kakšen naj postane ta otrok? Kaj želiva z vzgojo sploh doseči? Kaj je cilj najinega poslanstva in kaj pomeni biti dobra mama in dober oče?
Z odgovori na ta vprašanja se dejansko precej namučimo, čeprav bi morali biti pravzaprav med najlažjimi, kar se tiče vzgoje in odraščanja otrok. Presenetljivo je, koliko staršev nima razjasnjenega odgovora, kaj je osnovno starševsko poslanstvo in h kateremu cilju s svojimi vzgojnimi ravnanji stremijo. Vzgojna ravnanja bi namreč morala biti ‘podrejena’ prav temu cilju oz. v službi tega cilja. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje. Če pri vzgajanju nimamo nenehno pred očmi točno določenega cilja, kam želimo priti, bomo po vsej verjetnosti prišli tja, kamor ne želimo. Na podlagi dela z več tisoč otroki in stalne vpetosti v prakso s strokovnimi kolektivi, vzgojitelji/cami, učitelji/cami in starši menim, da je edina prava definicija vzgoje: Vzgoja je priprava otroka na življenje. Z drugimi besedami to pomeni, da otroka vzgojimo v samostojno in odgovorno osebnost. Torej v posameznika, ki bo znal sam reševati svoje življenjske naloge, seveda glede na svojo razvojno stopnjo. Cilj bi moral biti zadovoljen, opolnomočen, samostojen in odgovoren posameznik s pozitivno razvito samopodobo in samozavestjo, ki vidi in doživlja smisel svojega življenja. Ta posameznik bo tudi imel pred očmi svoj lastni cilj življenja – kaj želi od svojega življenja, kaj bo iz svojega življenja naredil in kaj je njegovo poslanstvo.
Če želimo, da otrok postane samostojna in odgovorna oseba, mu moramo to tudi dopustiti. V tem oziru je največ škode naredila permisivna vzgoja s svojo krilatico “vse za otroka”. Kar otrok zmore, seveda glede na svojo starost in razvojne značilnosti, mora narediti sam. Danes pa mnogi starši, tudi za nekaj let, zamujajo z osnovnimi življenjskimi ‘veščinami’, kot so recimo vezanje vezalk, samostojno hranjenje, spanje v svoji postelji, dojenje, skrb za lastno higieno, da je otrok spoštljiv, da zna počakati, da ne vpada v besedo in še bi lahko naštevali. Tudi npr. domače naloge niso odgovornost in delo staršev, ampak otrok – starši so svojo osnovno šolo že opravili. Otrok mora sam prevzemati odgovornost za svoje delo in naloge, tako doma kot v šoli. To bo najboljša popotnica za življenje.
S. Kristovič, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2021), 11.
Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.
Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.
Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.
Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?
Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.