Deformirani moralni kompas
Permisivno opredeljena stroka je v zadnjih letih oziroma desetletjih dosegla, da je kaznovanje otrok postalo tabu tema. Uveljavilo se je prepričanje, da kazen ne sodi na področje vzgoje in izobraževanja. Še več, ustvarilo se je celo prepričanje, da kdor bi kaznoval, je pravzaprav slab starš ali vzgojitelj, ki je nekje odpovedal. Rezultat so izmučeni, iztrošeni starši, ki pogosto niso več kos niti predšolskim otrokom. In še dodatno: starši s slabo vestjo, krivdo in občutkom, da niso dobri starši, kar je izredno nevarna kombinacija. Rezultat so seveda nevzgojeni, vase zagledani otroci, ki imajo v ospredju samo svoje želje, svoje potrebe in lastne užitke. Na ta način so vzgojene celotne generacije, ki jim je na prvem mestu samo lasten interes in lasten ego – »Me, Myself & I«. Človek, ki je zazrt samo v lastni popek in čigar glavno življenjsko merilo je uživati in se imeti fajn, pa seveda ne more biti srečen, zadovoljen in svojega življenja ne dojema kot smiselnega. Težko v svojem življenju vidi neko poslanstvo in pomen. Še več, te generacije ne razvijejo moralnega kompasa, etične zavesti oziroma nimajo ustrezno oblikovane vesti. V tem kontekstu je stroka ustvarila vzdušje »prepovedanosti« razprave o kazni. Na svojih šolah za starše doživljam ravno nasprotno, da starši še kako želijo o tem govoriti in se počutijo izredno nemočni ravno na tem področju.

Trdovratni virus permisivnosti
Kako in na kakšen način je do tega prišlo, je povsem jasno. Če vprašamo ChatGPT, kaj je permisivnost, nam poda jasen odgovor: Permisivnost v vzgoji je pristop, ki poudarja spodbujanje svobode, avtonomije in samoodločanja otrok, pri čemer se starši in vzgojitelji izogibajo pretiranemu nadzoru, kaznovanju ali strogim pravilom. Ta pristop temelji na ideji, da otroci potrebujejo prostor za raziskovanje, učenje iz lastnih izkušenj in razvoj samostojnosti. Beseda »permisivnost« izvira iz latinske besede »permissio«, »permissivus«, glagola »permittere«, kar pomeni »dovoljenje«, »do-volitev« ali »omogočiti«. V jezikovni rabi se beseda »permisivnost« nanaša na stanje ali prakso dovoljevanja ali sprejemanja širokega obsega svobode ali odstopanja od strogih pravil ali norm. Torej, permisivnost v vzgoji pomeni dovoljenje ali toleriranje večje svobode otrokom v procesu njihovega odraščanja.
V praksi to pomeni, da se otroka ne sme omejevati. Za svoja dejanja otrok ne sprejema nobenih posledic, v nič se ga ne sme siliti, na prvem mestu so njegove želje in potrebe oziroma njegova avtonomija ter njegove pravice in še in še bi lahko naštevali. Če povzamemo, se to v največji meri odraža v odgovoru, ki ga na svojih šolah za starše pogosto postavim staršem: »Kaj bi naredili za svojega otroka?« Odgovor je vedno enoznačno enak: »VSE.« Ker starši in strokovni delavci že par desetletij poslušajo in berejo permisivno usmerjene strokovnjake, se je ta permisivnost razširila kot nekakšen trdovraten virus, ki vedno znova mutira in si nadeva vedno nove preobleke. Pogosto celo z besedami in izgledom, da gre za alternativo permisivnosti. Cepiva za ta virus kar ni in ni najti.

Brez kazni tudi vzgoja ne obstaja
Kazen je konstitutivni element vzgoje, kar pomeni, da s tem, ko vzgoja izloči kazen, ni več vzgoja. Sicer je samoumevno, vendar je vseeno potrebno izpostaviti, da ko govorim o kazni, ne govorim o fizičnem ali psihičnem kaznovanju. Toleranca do nasilja je nična. Potrebno je ločiti med nasiljem in kaznijo. Preprosto povedano je kazen posledica otrokovega vedenja, delovanja oziroma ne-delovanja (kar bi moral storiti, pa ni). Drugače povedano, otrok si kazen dejansko izbere sam, s tem ko nekaj naredi, česar ne bi smel ali nekaj ne naredi, kar bi moral. Temeljno pozornost je potrebno seveda namenjati pozitivnemu pristopu v vzgoji, kar pomeni krepitev pozitivnih motivacijskih dejavnikov v smeri želenega vedenja. Vendar zgolj ta pristop pogosto ni učinkovit. Na neki način gre za navajanje in privajanje na pravila in zakonitosti življenja. Npr. nekdo, ki se leta in leta vdaja alkoholu, si leta in leta uničuje fizično in psihično zdravje, uničuje osebno integriteto ter dostojanstvo, uničuje odnose, možganske celice … Takšnega ne kaznuje Bog ali neka tretja oseba, ampak se kaznuje sam – to je posledica njegovih odločitev, da na prvo mesto v svojem življenju postavi alkohol. Študent, ki ne študira pridno in zavzeto, posledično ne opravi izpita. Njega ni kaznoval profesor, ampak se je kaznoval sam. Otrok ali mladostnik, ki dolge ure preživi pred zaslonom in na družbenih omrežjih, prav tako nosi posledice na področju razvoja možganov (govorimo o digitalnem kokainu), duševnega zdravja, motnje pozornosti, nemirnosti, povečana je agresivnost, anksioznost, depresivnost, trpi zaradi pomanjkanja volje, motivacije, energije … Ali pa zdrava prehrana in zadostno gibanje. Skratka, gre za to, da ima življenje določene zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati. Če naravnih zakonitosti ne upoštevamo oz. jih upoštevamo, so vedno določene posledice – pozitivne ali negativne. V tem kontekstu je cilj kazni samoumeven: da se otrok nauči prevzemati odgovornost za svoje odločitve (posledično razvija občutek odgovornosti), da se nauči pravilnega vedenja, da razvije moralno/etično zavest in da razvije empatijo, čut za drugega. Danes na žalost prevladuje ravno obratno stanje in zavest med mladimi: Vse je dovoljeno, tako in tako mi nihče nič ne more.
Starši me pogosto vprašajo: »Katera kazen je pravilna ali najboljša?« Odgovor je zelo preprost: »Tista, ki je učinkovita.« Vsak otrok je namreč zgodba zase, vsak otrok je nekaj posebnega, vsaka družina ima svoje specifike, vsak odnos je drugače obarvan, zato mora tudi kazen biti ustvarjalno in učinkovito zastavljena, da bo dosegla svoj cilj. Kaj je ta cilj? Za življenje ustrezno opremljen in pripravljen, lepši ter boljši otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2024), 11-12.

Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.

Predstavniki permisivne paradigme na področju vzgoje in izobraževanja otroka dojemajo predvsem kot razumsko, racionalno bitje, kjer so v ospredju otrokove želje in potrebe. Otroka se ne sme v ničemer omejevati, vse se mu mora dati na izbiro, starši oz. svet odraslih so nekakšni dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb. Velik napor gre v to smer, da otrok ne sme doživeti nobenega napora ali negativne izkušnje – v tem primeru takoj intervenirajo starši in uredijo otrokove težave (odgovornosti). Da mame niso 24-urni servis, ki je vedno na voljo in na razpolago – tej temi na vsaki šoli za starše namenimo veliko časa in pozornosti.
Napačna vzgoja se kaže tudi v izgubi življenjskega smisla otrok in mladostnikov, v izgubi navdušenja, v zdolgočasenosti, v občutkih notranje praznine, v tem, da velikokrat ne vedo, kaj naj bi naredili iz sebe in kakšno vsebino naj bi dali svojemu življenju. Velikokrat se zatekajo v nasilje in samodestruktivno vedenje, da se vsaj nekoliko počutijo žive, da vsaj v nečem vidijo ‘smisel’, da vsaj nekomu pripadajo ter da jih vsaj nekdo vidi in jim nameni pozornost. Notranja praznina in otopelost je tako huda, da jo na neki način regulirajo s fizično bolečino. Gre za nekakšno psihološko pomiritev preko samozadajanja fizične bolečine. Fizična bolečina vedno omili duševno bolečino oziroma bolečino srca. V tem je tudi glavni razlog, zakaj je danes med mladimi toliko samopoškodbenega vedenja. Gre za zavestno povzročanje bolečine sebi in agresivno poškodovanje lastnega telesa (npr. zabadanje ostrih predmetov v roke, stegna, rezanje, praskanje s predmeti, povzročanje opeklin z ognjem ali z ogorki cigaret, puljenje las ipd.).
Namesto pretiranega zaščitništva bi otrokom morali pustiti in dovoliti, da naloge, ki jih zmorejo, opravijo sami. Namesto da se otroke “zavija v vato”, bi jih morali učiti in vzgajati v odgovorne in samostojne posameznike, ki so zmožni sprejeti posledice svojih dejanj ali nedejanj. V luči vzgoje, ki se dojema kot priprava otroka na življenje, se bo treba znebiti notranje potrebe po nenehni ustrežljivosti, dogovarjanju, pogovarjanju in prepričevanju. Otroci so postali kljubovalni ravno zaradi tega, ker čutijo, da odrasli sami v sebi niso dovolj gotovi, da bi od njih nekaj zahtevali preprosto zato, ker je tako prav. S permisivno logiko “vse za otroka” smo jih oropali dragocenih in nujnih izkušenj za življenje, preko katerih bi si zgradili zdravo samopodobo, samozavest in samospoštovanje. Ker jih ne vzgajamo za samostojnost in odgovornost, ki sta temeljni področji za uspešno, osmišljeno in zadovoljno življenje, smo jih oropali tudi delovnih navad, vztrajnosti in discipline. Logična posledica je agresivno vedenje – do samega sebe ali drugih. Agresivno vedenje pa je pravzaprav vedno izraz nemoči.
Ker niso kos različnim življenjskim situacijam ali trenutnim neuspehom (do določenega trenutka so vse te ‘neuspehe’ korigirali starši s pretiranim hvaljenjem ali pa so uredili, da je bil njihov otrok ‘uspešen’), na neki način psihološko kapitulirajo. Za pristen uspeh se je vedno treba potruditi in v to vložiti določeno mero napora in časa. Ker jih starši tega niso naučili, tega preprosto ne znajo in ne zmorejo. Ker jih starši niso naučili obvladovanja svojega vedenja in čustev ter soočanja z določenimi NE-ji in neuspehi, ki so sestavni del odraščanja in življenja, je njihova reakcija velikokrat poskus izsiljevanja – ko so še majhni, to skušajo z izsiljevalskim jokom, kasneje z verbalnim nasiljem, neprimernim vedenjem, žaljivim in nespoštljivim odnosom do staršev, vzgojiteljev, učiteljev … Vse to praviloma po različnih stopnjah vodi v agresivno vedenje – do sebe ali do drugega. Lahko je fizično ali psihično nasilje. Pri mladostnikih gre v primeru nekega trenutnega neuspeha za poskus izsiljevanja, za izraz nemoči ali občutek prizadetosti lastnega ega, kar se izrazi v agresivnem vedenju do drugega. Na primer: Starši so ta otroški ego leta glorificirali in negovali, sedaj pa v šoli doživi določen neuspeh, kar je v radikalnem nasprotju s tem, za kar so ga starši celo otroštvo vzgajali in mu dajali vedeti, da je nekaj posebnega, da je najboljši ipd. Ta prizadeti ego je zato poln nemoči, jeze, prizadetosti, podivjanih čustev in patološke užaljenosti, ki vse prepogosto izbruhne v agresivno vedenje do druge osebe. Permisivna vzgoja je zaradi tega ‘najboljši’ porok za agresivno vedenje otrok in mladostnikov. Eden izmed ključnih izzivov vzgoje je ravno to, da otroke opremimo in ustrezno osebnostno okrepimo, da se bodo z neuspehi soočali pogumno in dostojanstveno.

S. Kristovič, Na začetku, Ognjišče 2 (2022), 11.

Česarkoli se v življenju lotimo, vedno imamo pred očmi nek cilj. Če se usedemo v avto, imamo jasen namen, kam želimo priti. Kirurg za operacijsko mizo ima natančno izdelan cilj, kaj želi s to operacijo doseči. Ko profesor vstopi v predavalnico, ima do potankosti izdelane vsebinske cilje, ki jih bo tekom predavanj dosegel. Znanstveniki, ki raziskujejo in izvajajo različne laboratorijske poskuse, to delajo z zelo natančno izdelanimi nameni in cilji. Tisti, ki so kdaj sodelovali pri kakšnem projektnem razpisu, zelo dobro vedo, kako pomembno je jasno definirati in predstaviti cilje projekta. Že ko se človek zjutraj zbudi, ima pred očmi natančen cilj, zakaj bo sploh vstal in kaj vse ga v tem dnevu čaka. Pravzaprav je celotno naše življenje sestavljeno iz raznih ciljev – manjših in večjih. Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.
Skratka, česarkoli se lotimo, vedno in povsod moramo imeti pred očmi natančno določen cilj, kaj sploh hočemo in želimo. Nekoč sem nekje prebral, da če ne veš, kam greš, boš prišel tja, kamor ne želiš priti. Pri vzgoji to zagotovo drži – še bolj kot pribito. Na šolah za starše in različnih predavanjih o vzgoji si velikokrat zastavimo vprašanje: Kaj sploh je vzgoja oz. kaj je cilj vzgoje? Ko starša pričakujeta otroka, je eno najpomembnejših vprašanj, če ne najpomembnejše, ki bi si ga morala zastaviti ter si še pred otrokovim rojstvom nanj odgovoriti: Kaj želiva, da nastane iz tega otroka, oz. kakšen naj postane ta otrok? Kaj želiva z vzgojo sploh doseči? Kaj je cilj najinega poslanstva in kaj pomeni biti dobra mama in dober oče?
Z odgovori na ta vprašanja se dejansko precej namučimo, čeprav bi morali biti pravzaprav med najlažjimi, kar se tiče vzgoje in odraščanja otrok. Presenetljivo je, koliko staršev nima razjasnjenega odgovora, kaj je osnovno starševsko poslanstvo in h kateremu cilju s svojimi vzgojnimi ravnanji stremijo. Vzgojna ravnanja bi namreč morala biti ‘podrejena’ prav temu cilju oz. v službi tega cilja. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje. Če pri vzgajanju nimamo nenehno pred očmi točno določenega cilja, kam želimo priti, bomo po vsej verjetnosti prišli tja, kamor ne želimo. Na podlagi dela z več tisoč otroki in stalne vpetosti v prakso s strokovnimi kolektivi, vzgojitelji/cami, učitelji/cami in starši menim, da je edina prava definicija vzgoje: Vzgoja je priprava otroka na življenje. Z drugimi besedami to pomeni, da otroka vzgojimo v samostojno in odgovorno osebnost. Torej v posameznika, ki bo znal sam reševati svoje življenjske naloge, seveda glede na svojo razvojno stopnjo. Cilj bi moral biti zadovoljen, opolnomočen, samostojen in odgovoren posameznik s pozitivno razvito samopodobo in samozavestjo, ki vidi in doživlja smisel svojega življenja. Ta posameznik bo tudi imel pred očmi svoj lastni cilj življenja – kaj želi od svojega življenja, kaj bo iz svojega življenja naredil in kaj je njegovo poslanstvo.
Če želimo, da otrok postane samostojna in odgovorna oseba, mu moramo to tudi dopustiti. V tem oziru je največ škode naredila permisivna vzgoja s svojo krilatico “vse za otroka”. Kar otrok zmore, seveda glede na svojo starost in razvojne značilnosti, mora narediti sam. Danes pa mnogi starši, tudi za nekaj let, zamujajo z osnovnimi življenjskimi ‘veščinami’, kot so recimo vezanje vezalk, samostojno hranjenje, spanje v svoji postelji, dojenje, skrb za lastno higieno, da je otrok spoštljiv, da zna počakati, da ne vpada v besedo in še bi lahko naštevali. Tudi npr. domače naloge niso odgovornost in delo staršev, ampak otrok – starši so svojo osnovno šolo že opravili. Otrok mora sam prevzemati odgovornost za svoje delo in naloge, tako doma kot v šoli. To bo najboljša popotnica za življenje.

S. Kristovič, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2021), 11.

Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.

Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.

Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.

Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?

Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.

(ob obletnici) Pred tremi letri smo obhajali 200. obletnico rojstva enega največjih genijev vseh časov, rudarja duše in strastnega iskalca resnice. Verjetno v vsej zgodovini človeštva ni avtorja, ki bi o človeku povedal več in na bolj globinski ter filigranski način kot Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Njegova dela sodijo med največje stvaritve, ki so prišle izpod peresa človeka. Bratje Karamazovi kot najpomembnejši metafizični roman sodijo v sam vrh literarne klasike. Tolstoj, še en literarni velikan, je Dostojevskega izredno cenil in po njegovi smrti srčno obžaloval, da se nikoli nista srečala v živo. Vdovi Ani Grigorjevni je ob priliki dejal: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja.« Še več, celo nihilist Nietzsche, ki je s svojim ‘kladivom’ razdrobil praktično vse in vsakogar, mu je izkazal iskreno spoštovanje in ga označil za “globokega človeka” ter dejal, da je Dostojevski edini psiholog, od katerega se je lahko kaj naučil, in da znanstvo z njim sodi med najlepša srečna naključja njegovega življenja. Bil je naravnost vzhičen, ko je prebral Zapiske iz mrtvega doma. Po letu 1887, ko je Dostojevskega odkril, ga v naslednjih dveh letih v korespondencah omenja trinajstkrat, vedno naklonjeno in pogosto navdušeno.
Dostojevski se je celotno življenje ukvarjal z dvema velikima temama. Že pri osemnajstih letih je bratu Mihailu napisal: »Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati, in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek.« Druga skrivnost, ki ga je mučila vse življenje, pa je področje presežnega – nesmrtnost duše in obstoj Boga. Ti temi sta v temelju določali celotno njegovo misel in vsa njegova dela. Vendar si mnogi ‘strokovnjaki’ Dostojevskega, na nacionalni in mednarodni ravni, goreče prizadevajo, da bi njegovo versko dimenzijo odstranili, in jo bolj ali manj zavestno prezirajo/ignorirajo. Vendar to ni več F. M. Dostojevski, katoržnik in mož Ane Grigorjevne, ampak neki drugi dostojevski – dostojevski, ki je produkt redukcionističnega, fundamentalističnega in racionalističnega uma. Gre zgolj za fikcijo Dostojevskega. Brez te dimenzije ni mogoče pravilno razumeti njegove znamenite ugotovitve: »Lepota bo rešila svet,« ali središčne teme Bratov Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.«
Vera zanj ni bila nekaj, kar dobiš in imaš, ni bila nekaj statičnega in ni bila zreducirana na neki kvazi moralni sistem ali kulturni običaj, ampak je pri njem šlo za nenehen duhovni boj in strasten eksistencialni dialog. Kot pravi tudi sam: »Jaz ne verujem v Kristusa kot kakšen deček in ga ne izpovedujem na takšen način. Skozi ‘veliki ogenj dvomov’ je šla moja ‘hozana’.« Njegova vera ni bila nikoli nekaj mirnega, ustaljenega in bivanjsko pomirjujočega. Vprašanje obstoja Boga in vprašanje nesmrtnosti duše sta pri Dostojevskem neločljivo povezani: »Izjavljam – zaenkrat še vedno brez dokaza, da si ljubezni do človeštva ne moremo zamisliti, je (povsem) nedojemljiva in popolnoma nemogoča brez vzajemne vere v nesmrtnost človeške duše.«
Gotovo bi se dala napisati celotna knjiga o tem, zakaj je danes Dostojevski aktualen, vendar več povemo, če se vprašamo, zakaj ni aktualen. Verjetno prav zaradi tem, kot so nesmrtnost duše, obstoj Boga, osebna svoboda, morala, dostojanstvo, resnica, zlo in ljubezen, ki jih je v svojih delih tako koncizno obdeloval. Danes, ko prevladuje religija pozitivizma in racionalizma, je Dostojevski tujek tako v sodobni humanistiki kot na področju prava, družbe, stroke in znanosti. Za liberalistične moraliste, ki si mrzlično prizadevajo ukiniti pojmovanje človekovega dostojanstva, je Dostojevski naravnost antikrist. Dostojevski med drugim sporoča, da obstaja naravni zakon, da ni vse relativno, da obstaja resnica, za katero se ne da dogovoriti, da je človek absolutna vrednota, da za vse legalno še ni nujno, da je tudi legitimno, in da obstaja absolutno dobro in lepo. Na kratko – človek ni Bog, če se pa dela Boga, so posledice vedno katastrofalne.
Absolutno merilo je za Dostojevskega enoumno jasno. To ni neka ideja, ni neki politično sprejeti zakon ali moralni sistem ali neka družbena ureditev, strokovni dogovor ipd. Njegova absolutna avtoriteta in merilo je Oseba, je nekaj, kar presega imanentno zaverovanost v razsvetljeni razum. V zadnjih beležkah je zapisal: »Ni dovolj definirati moralo po meri pripadnosti svojim prepričanjem. Ves čas je potrebno sebi postavljati vprašanje: Ali so moja prepričanja pravilna? To je možno preveriti samo na en način – Kristus? Ampak to ni več filozofija, to je vera, vera je pa rdeča barva.«

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 11.

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.