Predstavniki permisivne paradigme na področju vzgoje in izobraževanja otroka dojemajo predvsem kot razumsko, racionalno bitje, kjer so v ospredju otrokove želje in potrebe. Otroka se ne sme v ničemer omejevati, vse se mu mora dati na izbiro, starši oz. svet odraslih so nekakšni dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb. Velik napor gre v to smer, da otrok ne sme doživeti nobenega napora ali negativne izkušnje – v tem primeru takoj intervenirajo starši in uredijo otrokove težave (odgovornosti). Da mame niso 24-urni servis, ki je vedno na voljo in na razpolago – tej temi na vsaki šoli za starše namenimo veliko časa in pozornosti.
Napačna vzgoja se kaže tudi v izgubi življenjskega smisla otrok in mladostnikov, v izgubi navdušenja, v zdolgočasenosti, v občutkih notranje praznine, v tem, da velikokrat ne vedo, kaj naj bi naredili iz sebe in kakšno vsebino naj bi dali svojemu življenju. Velikokrat se zatekajo v nasilje in samodestruktivno vedenje, da se vsaj nekoliko počutijo žive, da vsaj v nečem vidijo ‘smisel’, da vsaj nekomu pripadajo ter da jih vsaj nekdo vidi in jim nameni pozornost. Notranja praznina in otopelost je tako huda, da jo na neki način regulirajo s fizično bolečino. Gre za nekakšno psihološko pomiritev preko samozadajanja fizične bolečine. Fizična bolečina vedno omili duševno bolečino oziroma bolečino srca. V tem je tudi glavni razlog, zakaj je danes med mladimi toliko samopoškodbenega vedenja. Gre za zavestno povzročanje bolečine sebi in agresivno poškodovanje lastnega telesa (npr. zabadanje ostrih predmetov v roke, stegna, rezanje, praskanje s predmeti, povzročanje opeklin z ognjem ali z ogorki cigaret, puljenje las ipd.).
Namesto pretiranega zaščitništva bi otrokom morali pustiti in dovoliti, da naloge, ki jih zmorejo, opravijo sami. Namesto da se otroke “zavija v vato”, bi jih morali učiti in vzgajati v odgovorne in samostojne posameznike, ki so zmožni sprejeti posledice svojih dejanj ali nedejanj. V luči vzgoje, ki se dojema kot priprava otroka na življenje, se bo treba znebiti notranje potrebe po nenehni ustrežljivosti, dogovarjanju, pogovarjanju in prepričevanju. Otroci so postali kljubovalni ravno zaradi tega, ker čutijo, da odrasli sami v sebi niso dovolj gotovi, da bi od njih nekaj zahtevali preprosto zato, ker je tako prav. S permisivno logiko “vse za otroka” smo jih oropali dragocenih in nujnih izkušenj za življenje, preko katerih bi si zgradili zdravo samopodobo, samozavest in samospoštovanje. Ker jih ne vzgajamo za samostojnost in odgovornost, ki sta temeljni področji za uspešno, osmišljeno in zadovoljno življenje, smo jih oropali tudi delovnih navad, vztrajnosti in discipline. Logična posledica je agresivno vedenje – do samega sebe ali drugih. Agresivno vedenje pa je pravzaprav vedno izraz nemoči.
Ker niso kos različnim življenjskim situacijam ali trenutnim neuspehom (do določenega trenutka so vse te ‘neuspehe’ korigirali starši s pretiranim hvaljenjem ali pa so uredili, da je bil njihov otrok ‘uspešen’), na neki način psihološko kapitulirajo. Za pristen uspeh se je vedno treba potruditi in v to vložiti določeno mero napora in časa. Ker jih starši tega niso naučili, tega preprosto ne znajo in ne zmorejo. Ker jih starši niso naučili obvladovanja svojega vedenja in čustev ter soočanja z določenimi NE-ji in neuspehi, ki so sestavni del odraščanja in življenja, je njihova reakcija velikokrat poskus izsiljevanja – ko so še majhni, to skušajo z izsiljevalskim jokom, kasneje z verbalnim nasiljem, neprimernim vedenjem, žaljivim in nespoštljivim odnosom do staršev, vzgojiteljev, učiteljev … Vse to praviloma po različnih stopnjah vodi v agresivno vedenje – do sebe ali do drugega. Lahko je fizično ali psihično nasilje. Pri mladostnikih gre v primeru nekega trenutnega neuspeha za poskus izsiljevanja, za izraz nemoči ali občutek prizadetosti lastnega ega, kar se izrazi v agresivnem vedenju do drugega. Na primer: Starši so ta otroški ego leta glorificirali in negovali, sedaj pa v šoli doživi določen neuspeh, kar je v radikalnem nasprotju s tem, za kar so ga starši celo otroštvo vzgajali in mu dajali vedeti, da je nekaj posebnega, da je najboljši ipd. Ta prizadeti ego je zato poln nemoči, jeze, prizadetosti, podivjanih čustev in patološke užaljenosti, ki vse prepogosto izbruhne v agresivno vedenje do druge osebe. Permisivna vzgoja je zaradi tega ‘najboljši’ porok za agresivno vedenje otrok in mladostnikov. Eden izmed ključnih izzivov vzgoje je ravno to, da otroke opremimo in ustrezno osebnostno okrepimo, da se bodo z neuspehi soočali pogumno in dostojanstveno.

S. Kristovič, Na začetku, Ognjišče 2 (2022), 11.

Česarkoli se v življenju lotimo, vedno imamo pred očmi nek cilj. Če se usedemo v avto, imamo jasen namen, kam želimo priti. Kirurg za operacijsko mizo ima natančno izdelan cilj, kaj želi s to operacijo doseči. Ko profesor vstopi v predavalnico, ima do potankosti izdelane vsebinske cilje, ki jih bo tekom predavanj dosegel. Znanstveniki, ki raziskujejo in izvajajo različne laboratorijske poskuse, to delajo z zelo natančno izdelanimi nameni in cilji. Tisti, ki so kdaj sodelovali pri kakšnem projektnem razpisu, zelo dobro vedo, kako pomembno je jasno definirati in predstaviti cilje projekta. Že ko se človek zjutraj zbudi, ima pred očmi natančen cilj, zakaj bo sploh vstal in kaj vse ga v tem dnevu čaka. Pravzaprav je celotno naše življenje sestavljeno iz raznih ciljev – manjših in večjih. Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.
Skratka, česarkoli se lotimo, vedno in povsod moramo imeti pred očmi natančno določen cilj, kaj sploh hočemo in želimo. Nekoč sem nekje prebral, da če ne veš, kam greš, boš prišel tja, kamor ne želiš priti. Pri vzgoji to zagotovo drži – še bolj kot pribito. Na šolah za starše in različnih predavanjih o vzgoji si velikokrat zastavimo vprašanje: Kaj sploh je vzgoja oz. kaj je cilj vzgoje? Ko starša pričakujeta otroka, je eno najpomembnejših vprašanj, če ne najpomembnejše, ki bi si ga morala zastaviti ter si še pred otrokovim rojstvom nanj odgovoriti: Kaj želiva, da nastane iz tega otroka, oz. kakšen naj postane ta otrok? Kaj želiva z vzgojo sploh doseči? Kaj je cilj najinega poslanstva in kaj pomeni biti dobra mama in dober oče?
Z odgovori na ta vprašanja se dejansko precej namučimo, čeprav bi morali biti pravzaprav med najlažjimi, kar se tiče vzgoje in odraščanja otrok. Presenetljivo je, koliko staršev nima razjasnjenega odgovora, kaj je osnovno starševsko poslanstvo in h kateremu cilju s svojimi vzgojnimi ravnanji stremijo. Vzgojna ravnanja bi namreč morala biti ‘podrejena’ prav temu cilju oz. v službi tega cilja. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje. Če pri vzgajanju nimamo nenehno pred očmi točno določenega cilja, kam želimo priti, bomo po vsej verjetnosti prišli tja, kamor ne želimo. Na podlagi dela z več tisoč otroki in stalne vpetosti v prakso s strokovnimi kolektivi, vzgojitelji/cami, učitelji/cami in starši menim, da je edina prava definicija vzgoje: Vzgoja je priprava otroka na življenje. Z drugimi besedami to pomeni, da otroka vzgojimo v samostojno in odgovorno osebnost. Torej v posameznika, ki bo znal sam reševati svoje življenjske naloge, seveda glede na svojo razvojno stopnjo. Cilj bi moral biti zadovoljen, opolnomočen, samostojen in odgovoren posameznik s pozitivno razvito samopodobo in samozavestjo, ki vidi in doživlja smisel svojega življenja. Ta posameznik bo tudi imel pred očmi svoj lastni cilj življenja – kaj želi od svojega življenja, kaj bo iz svojega življenja naredil in kaj je njegovo poslanstvo.
Če želimo, da otrok postane samostojna in odgovorna oseba, mu moramo to tudi dopustiti. V tem oziru je največ škode naredila permisivna vzgoja s svojo krilatico “vse za otroka”. Kar otrok zmore, seveda glede na svojo starost in razvojne značilnosti, mora narediti sam. Danes pa mnogi starši, tudi za nekaj let, zamujajo z osnovnimi življenjskimi ‘veščinami’, kot so recimo vezanje vezalk, samostojno hranjenje, spanje v svoji postelji, dojenje, skrb za lastno higieno, da je otrok spoštljiv, da zna počakati, da ne vpada v besedo in še bi lahko naštevali. Tudi npr. domače naloge niso odgovornost in delo staršev, ampak otrok – starši so svojo osnovno šolo že opravili. Otrok mora sam prevzemati odgovornost za svoje delo in naloge, tako doma kot v šoli. To bo najboljša popotnica za življenje.

S. Kristovič, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2021), 11.

Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.

Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.

Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.

Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?

Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

Zaradi pomembnosti in vpliva na ves kasnejši otrokov razvoj verjetno ne mine seminar, šola za starše ali predavanje na temo vzgoje in izobraževanja, kjer ne bi poudarjal, da je v sodobnem času ena glavnih nalog sveta odraslih, da zavarujemo otrokovo otroškost. Zakaj? Razlogov je več – trije pa so bistveni.

1. Preveč organiziranih obšolskih oziroma obvrtčevskih dejavnosti
Mnogi starši so danes pretirano zaskrbljeni, da je njihov otrok novi Ronaldo, Messi, Mozart, Nobelov nagrajenec, Dončić, telovadni virtuoz … in so prepričani, da mora že v predšolskem obdobju hoditi (mnogi starši rečejo, da sami sebe doživljajo kot taksi-službo, ker morajo otroke nenehno nekam voziti in hoditi po njih) na določene dejavnosti, da ne bo zapravil svojega talenta, genialnosti in nadarjenosti. Rezultat je na žalost ravno nasproten. V najstniških letih praktično vsi odnehajo. Vsa genialnost in nadarjenost pa izpuhti neznano kam. Vzrok za to je tudi v sami stroki, ki že leta pretirano poudarja nadarjenost in genialnost otrok. Priča smo zanimivemu paradoksu: v predšolskem obdobju in prvih razredih osnovne šole skorajda vsi otroci obiskujejo eno ali več dejavnosti, ko mine kakšnih 10 let, pa ugotavljamo, da vseh teh otrok, ki so obiskovali te dejavnosti, več ni oziroma so vse dejavnosti opustili. Imamo pa generacije apatičnih in iztrošenih otrok, ker smo jih v otroštvu pretirano obremenili in jih izčrpavali z vsemi temi dejavnostmi. Z drugimi besedami: oropali smo jih njihovega otroštva in jih prehitro potegnili v svet odraslih, kjer je potrebno drugega premagati, biti boljši od drugih, biti bolj talentiran od vseh ostalih in biti nekaj posebnega na način, da drugega premagaš. Na žalost pa se izgubljenega otroštva ne da nikoli več nadomestiti. Predšolsko obdobje in obdobje prvih treh razredov je obdobje umirjenosti, domišljije, pravljic, zgodbic, proste igre, namišljenih prijateljev ipd. Skratka, pomembno je, da je v tem obdobju otrok lahko res otrok. V tem obdobju mora biti otrok čim več doma, da se notranje umiri in bivanjsko zasidra, ne pa da se ga nenehno vozi v neka tuja umetna okolja. Pomembno je, da spodbujamo otrokov notranji svet, to je svet kreativnosti in ustvarjalnosti ter domišljije. Otroku moramo dovoliti in omogočiti pogoje, da sam kreira svojo igro in ne da starši vedno bolj postajajo otrokovi animatorji. Na tej točki pa vidimo še drugi zanimiv paradoks: v tem zgodnjem obdobju starši otroke vozijo na vse mogoče dejavnosti, v najstniških letih, v obdobju pubertete, ko bi športne in vse druge aktivnosti res bile potrebne, pa jih dolge ure prepuščajo zaslonom, družbenim omrežjem in mnogim nepreverjenim, pogosto zelo škodljivim vsebinam, ki hranijo njihovo dušo.

2. Zasloni in družbena omrežja
Celotne generacije otrok in mladostnikov so zasvojene z zasloni in družbenimi omrežji. Ker imajo zasloni na možgane in kognitivne sposobnosti praktično identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu. Duševno zdravje med otroki in mladostniki iz leta v leto sistemsko pada. Naši otroci že pri desetih, enajstih letih tožijo o občutkih anksioznosti, depresije, občutjih notranje praznine, zdolgočasenosti, brezvoljnosti, da se ne morejo zbrati, da se ne zmorejo umiriti, da so nervozni, da se težko osredotočajo itd. Prav šokantno je, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu in na sistemski ravni same države tej problematiki pravzaprav ne namenjamo nobene resne pozornosti. Prav gotovo so v prvi vrsti na potezi starši, ki otroku kupijo pametni telefon in igralno konzolo ter mu tudi dovolijo dolge ure ždeti pred vsemi temi zasloni. Kljub temu bi morali na sistemski ravni sprejeti določene ureditve in ukrepe, ki bi veljali za vse šole in za vse otroke. Potrebno se je tudi zavedati in upoštevati, da so tudi starši različno izobraženi ter osveščeni o tovrstni problematiki. Vsak, ki ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje vseh negativnih vplivov na njegov nadaljnji razvoj. Enako bi morala ravnati tudi država, ki ji je mar za prihodnost družbe in za vsakega posameznega državljana. Zasloni so največji kradljivci našega časa, naših medosebnih odnosov in otroštva naših otrok.

3. Permisivnost, ki otroka dojema kot pomanjšanega odraslega
Posledično ni diferenciacije med svetom odraslih in svetom otrok. Vse stavimo na pamet in razum, čeprav je npr. predšolski otrok predvsem bitje domišljije in čustev, kar pomeni, da njegovo dojemanje sveta in njegove izbire vedenja ne temeljijo predvsem na razumu. S tem ko je permisivnost dolga leta promovirala, da je otrok staršev prijatelj, se je otrokom na nezavedni ravni zgodila velika krivica, saj so jim naložili bremena, ki jim niso kos. Če otrok postane staršev prijatelj, pomeni, da je prevzel vlogo odraslega človeka. Če otrok postane staršev zaupnik, kar pomeni, da starš od njega pričakuje tudi kakšen nasvet za svoje tegobe, še posebej če govorimo o relaciji oče–mama, bi pravzaprav morali govoriti o čustveni zlorabi otrok. V tovrstnem odnosu otroku posreduje informacije in vsebine, ki jih zaradi tega, ker je otrok, ne zmore ustrezno čustveno ter razumsko predelati, ne ve, kako bi se na to odzval in kaj naj z vsemi temi vsebinami naredi – tudi to je čustvena zloraba otrok. Včasih so nas starši v družbi odraslih ob določenih pogovorih poslali stran od njih. Zaradi tega, ker vsi pogovori odraslih niso za otroška ušesa. Tako je bilo tudi prav in tako bi moralo biti tudi danes. V stroki govorimo o diferenciaciji odraslega in otroškega sveta.
Otrokom moramo dovoliti, da so lahko res otroci. Prav to je najboljša popotnica za smiselno in lepo življenje.

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
(Kahlil Gibran)

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 11 (2023), 12-13.

6747 dijakov iz 82 šol je nekaj dni nazaj začelo s prvim korakom mature. Učenci 6. in 9. razreda pa so pričeli z nacionalnim preverjanjem znanja. Že dlje časa se učenci in dijaki učijo, da bi nabrali čim več točk, dobili čim boljše ocene in posledično bili uspešnejši. Saj si vsak seveda želi biti uspešen. Vendar se ob tem poraja pomembno vprašanje: Kaj pomeni »biti uspešen«? Na šolah za starše velikokrat vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svojega otroka. Mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Ko to slišim, me kar malo zmrazi po hrbtu. Kajti vprašanje je, kaj si pod ta uspeh predstavljamo.

Ali nam je mar?
Druga stvar, o kateri razmišljam, je, da je natanko eno leto (19. maja 2023), odkar sem bil povabljen v parlament, da kot neodvisni strokovnjak podam strokovno mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji in predvsem o izredno zaskrbljujočem porastu nasilja ter agresivnega vedenja med mladimi. Dejstvo je, da nasilje narašča in vedno več ga je. Potrebno se je zavedati tudi, da večina dogodkov v medije sploh nikoli ne pride. Praktično vse neodvisne raziskave v zadnjih desetih letih kažejo na neposredno povezavo med agresivnim vedenjem in uporabo zaslonov. Ker imajo zasloni na možgane identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Prehitra in prekomerna uporaba zaslonov določene dele možganov fizično deformira oz. poškoduje. Ni mogoče spregledati skokovitega porasta depresije, anksioznosti, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih. Mladi imajo težave z vzpostavljanjem odnosov, komunikacijo, strahom pred družbo in izredno nizko stopnjo empatije. Sočutenja in empatije namreč ni mogoče razvijati pred zaslonom, ampak v živi interakciji z drugimi ljudmi. Zdravstvo in stroka smo glede tega praktično povsem enakega mnenja. Zaradi tega in še mnogih drugih negativnih posledic ter primanjkljajev v celovitem razvoju otrok sem Državnemu zboru, še posebej pa Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje predlagal, da po hitrem postopku sprejmejo uredbo, da se v vseh osnovnih šolah prepove nošenje pametnih telefonov v šole. Ker gre za sistemsko in resno družbeno problematiko, je to potrebno reševati na sistemski ravni. Ni mogoče, da vsak ravnatelj bije svoj boj, saj so že izmučeni in preobremenjeni od vseh drugih »bojev« z uredbami, predpisi, inšpekcijami, starši, učenci, občani … Vsi strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so brez pomisleka podprli predlog. Vsi ravnatelji in učitelji, s katerimi sem govoril, in ni jih bilo malo, so prav tako oziroma še bolj odločno izrazili potrebnost in nujo po takšni uredbi. Tudi starši so absolutno za to. Vedno več je držav, ki so se odločile za tak korak. Vsak, ki ima otroke rad in ki mu je mar zanje, za prihodnost ter dobrobit družbe, v ožjem in širšem smislu, bo naredil vse, da otroku omogoči čim bolj zdravo okolje za celovit duševni in telesni razvoj. Skrbel bo za to, da otrok ne bo samo uspešen, ampak da bo tudi srečen. Ker če bo srečen, bo tudi uspešen. Lahko bi celo rekli, da bo uspešen takrat, ko bo srečen.

Točke in uspehi
Vsako leto, ko berem rezultate matur, me prevevajo mešani občutki; koliko zlatih maturantov, koliko doseženih točk, koliko izraženih čestitk in ponosa, proslavljanja uspehov … S tem ni nič narobe. Vrednotenje znanja je nedvomno potrebno in o tem ni nobenega dvoma. Vendar se bojim, da smo pozabili na nekaj, kar je bistveno. Nihče se ne vpraša, za kakšno ceno so vse te točke. Nihče se ne vpraša, koliko poživil in drugih drog srednješolci zlorabljajo, še posebej v obdobju priprave na maturo. Kako skokovito narastejo notranje stiske, depresije in anksioznosti. V vzgojno-izobraževalnem sistemu bi nujno morali posebno pozornost posvetiti duševnemu zdravju otrok in mladostnikov, na področju kurative in na področju preventive. Tudi to je točka, ki sem jo posebej izpostavil v Državnem zboru in še posebej Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Frankl je desetletja nazaj zapisal, da »živimo v času specialistov, ti pa nam posredujejo samo delne perspektive in podobe resničnosti. Zaradi dreves raziskovalnih dosežkov raziskovalec ne vidi več gozda resničnosti.« Pred očmi je imel problematiko determinizma in redukcionizma na področju zdravstva, družboslovja in humanistike, ki ima za posledico razosebljanje in razčlovečenje človeka. Tovrstni redukcionizem se nam dogaja tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Praktično celoten vzgojno-izobraževalni proces smo zreducirali na racio, ocene in točke. Posledično je to postalo glavno merilo uspeha. Ob tem pa smo pozabili na človeka, na osebnost. Ne vidimo več celote. Pozabili smo na razvoj osebnostnih lastnosti, kot so vztrajnost, odpornost na stres, ustvarjalnost, samostojnost, odgovornost, vrednote, empatija, gojenje občutka za lepo, umetnost, kulturo … Postavili smo visoka pričakovanja, koliko točk naj doseže, pozabili pa smo se vprašati, v kakšnega človeka naj odraste ta otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2024), 11-12.

Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
Pojav »grešnega kozla« v sodobnem času poznamo iz judovskega sveta, kjer so Judje v puščavi obredno žrtvovali kozla – nanj so »zmetali« vse svoje krivde in grehe ter ga izgnali v puščavo, kjer je poginil. Kozel je na ta način ljudstvo odrešil zla. Tako so pomirili svojo vest, se rešili zla, krivd, frustracij in se očistili svojih grehov ter ponovno vzpostavili odnos z Jahvejem. Nič krivega običajnega kozla so na ta način spremenili v »grešnega kozla«.
Če logiko »grešnega kozla« aktualiziramo in se nekoliko globlje zazremo v človekovo delovanje in vedenje, hitro ugotovimo, da ta psihološko-duhovni mehanizem deluje tudi na individualni ravni, pri posamezniku. Tovrstno vedenje je zelo nevarno in škodljivo tako za tistega, ki se v ta vedenjski vzorec zaplete, kot tudi za ljudi, ki tega posameznika obkrožajo, ter družbo, v kateri živi.
Frustracije, lastna negotovost, občutek manjvrednosti, zakompleksanost, ljubosumnost, poškodovana samopodoba, samozavest in samospoštovanje, in še in še bi lahko naštevali. Vsa ta občutja so pri posamezniku najpogosteje potlačena in na zavedni ravni zanikana. Ob tem se pojavljajo še občutja sramu in krivde, ko se posameznik zaveda, da so ta občutja del njega, da so njegova, da vsa ta čustva določajo celo njegovo identiteto; po drugi strani pa se jih sramuje. Vsa ta potlačena občutja se morajo nekje akumulirati – na nezavedni ravni. Na ta način se nezavedna raven začne spreminjati v ekonom lonec. Newtonovi zakoni in fizika so nas naučili, da vse, kar se nekje tlači in potlači, ustvarja nasprotni pritisk. Psihološke znanosti so skozi desetletja resnih znanstvenih raziskav jasno pokazale, da potlačena čustva in frustracije ne povzročajo samo različnih psihosomatskih obolenj, ampak ljudi vodijo tudi v iracionalna vedenja, delovanja in odločitve. In prav iracionalna vedenja so tako zelo nevarna za družbo in posameznika.
Če so ozremo okrog, bomo hitro videli, koliko posameznikov deluje na ta način, da jim drugi ljudje predstavljajo »strelovod«. Nenehno potrebujejo nekoga, na katerega lahko usmerijo svoje frustracije, svoj gnev, svoje ljubosumje, svoje neuspehe, razočaranosti, svoje komplekse in nerazrešene ranjenosti. Gre za toksične posameznike, ki zastrupljajo odnose, kolektive in družbo. Mehanizem »grešnega kozla« je za te posameznike modus operandi njihovega počutja in samozavesti. Sebe potrjujejo in povzdigujejo na način, da druge tlačijo, obtožujejo, sodijo in tudi obsodijo. Včasih to poteka na tih, preračunljiv, prefinjen manipulativni način, včasih pa na zelo grob in tudi krut način. V medijih vidimo vse polno takšnih zgodb. V političnem prostoru je mehanizem grešnega kozla pogosto osnovni način delovanja in boja za obstanek. Nekateri celo svojo identiteto in lastno »dobrost« gradijo na logiki uničevanja drugega. Ker je psihologija množice drugačna od psihologije posameznika, javnost tega pogosto ne razpozna. Velikokrat ravno nasprotno – javnost se pridruži kamenjanju. Zlo se na ta način širi kot virus in je po svoji definiciji iracionalna, razdiralna sila. Odličen primer najdemo v evangeliju – samo od sebe se zastavi vprašanje, od kod in zakaj v množici tako nenaden gnev in bes. Še danes odmevajo kriki: »Križaj ga, križaj ga!« Odziv na delovanje zla Jezusa iz Nazareta je zgodovinsko-kulturno gledano totalna novost, nekaj nezamisljivo radikalno drugačnega. Eksplozija ljubezni na planetu Zemlja je v konkretnem zgodovinskem času in konkretni družbi dobila galaktične razsežnosti. Logiko grešnega kozla je nadomestila logika ljubezni, ki edina lahko ustavi virus zla. Vendar je ljubezen tudi stvar odločitve, za katero pa se ne odloči vsak. Tragičnost je v tem, da ta posameznik nevede obenem žrtvuje sebe in drugega. Dostojevski je na najbolj pretanjen način pokazal, kako lahko posameznik z enim dejanjem žrtvuje drugega in obenem tudi samega sebe. S svojim početjem uničuje tako žrtev kot samega sebe.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 11.