Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.

Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.

Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.

Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?

Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.

(ob obletnici) Pred tremi letri smo obhajali 200. obletnico rojstva enega največjih genijev vseh časov, rudarja duše in strastnega iskalca resnice. Verjetno v vsej zgodovini človeštva ni avtorja, ki bi o človeku povedal več in na bolj globinski ter filigranski način kot Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Njegova dela sodijo med največje stvaritve, ki so prišle izpod peresa človeka. Bratje Karamazovi kot najpomembnejši metafizični roman sodijo v sam vrh literarne klasike. Tolstoj, še en literarni velikan, je Dostojevskega izredno cenil in po njegovi smrti srčno obžaloval, da se nikoli nista srečala v živo. Vdovi Ani Grigorjevni je ob priliki dejal: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja.« Še več, celo nihilist Nietzsche, ki je s svojim ‘kladivom’ razdrobil praktično vse in vsakogar, mu je izkazal iskreno spoštovanje in ga označil za “globokega človeka” ter dejal, da je Dostojevski edini psiholog, od katerega se je lahko kaj naučil, in da znanstvo z njim sodi med najlepša srečna naključja njegovega življenja. Bil je naravnost vzhičen, ko je prebral Zapiske iz mrtvega doma. Po letu 1887, ko je Dostojevskega odkril, ga v naslednjih dveh letih v korespondencah omenja trinajstkrat, vedno naklonjeno in pogosto navdušeno.
Dostojevski se je celotno življenje ukvarjal z dvema velikima temama. Že pri osemnajstih letih je bratu Mihailu napisal: »Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati, in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek.« Druga skrivnost, ki ga je mučila vse življenje, pa je področje presežnega – nesmrtnost duše in obstoj Boga. Ti temi sta v temelju določali celotno njegovo misel in vsa njegova dela. Vendar si mnogi ‘strokovnjaki’ Dostojevskega, na nacionalni in mednarodni ravni, goreče prizadevajo, da bi njegovo versko dimenzijo odstranili, in jo bolj ali manj zavestno prezirajo/ignorirajo. Vendar to ni več F. M. Dostojevski, katoržnik in mož Ane Grigorjevne, ampak neki drugi dostojevski – dostojevski, ki je produkt redukcionističnega, fundamentalističnega in racionalističnega uma. Gre zgolj za fikcijo Dostojevskega. Brez te dimenzije ni mogoče pravilno razumeti njegove znamenite ugotovitve: »Lepota bo rešila svet,« ali središčne teme Bratov Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.«
Vera zanj ni bila nekaj, kar dobiš in imaš, ni bila nekaj statičnega in ni bila zreducirana na neki kvazi moralni sistem ali kulturni običaj, ampak je pri njem šlo za nenehen duhovni boj in strasten eksistencialni dialog. Kot pravi tudi sam: »Jaz ne verujem v Kristusa kot kakšen deček in ga ne izpovedujem na takšen način. Skozi ‘veliki ogenj dvomov’ je šla moja ‘hozana’.« Njegova vera ni bila nikoli nekaj mirnega, ustaljenega in bivanjsko pomirjujočega. Vprašanje obstoja Boga in vprašanje nesmrtnosti duše sta pri Dostojevskem neločljivo povezani: »Izjavljam – zaenkrat še vedno brez dokaza, da si ljubezni do človeštva ne moremo zamisliti, je (povsem) nedojemljiva in popolnoma nemogoča brez vzajemne vere v nesmrtnost človeške duše.«
Gotovo bi se dala napisati celotna knjiga o tem, zakaj je danes Dostojevski aktualen, vendar več povemo, če se vprašamo, zakaj ni aktualen. Verjetno prav zaradi tem, kot so nesmrtnost duše, obstoj Boga, osebna svoboda, morala, dostojanstvo, resnica, zlo in ljubezen, ki jih je v svojih delih tako koncizno obdeloval. Danes, ko prevladuje religija pozitivizma in racionalizma, je Dostojevski tujek tako v sodobni humanistiki kot na področju prava, družbe, stroke in znanosti. Za liberalistične moraliste, ki si mrzlično prizadevajo ukiniti pojmovanje človekovega dostojanstva, je Dostojevski naravnost antikrist. Dostojevski med drugim sporoča, da obstaja naravni zakon, da ni vse relativno, da obstaja resnica, za katero se ne da dogovoriti, da je človek absolutna vrednota, da za vse legalno še ni nujno, da je tudi legitimno, in da obstaja absolutno dobro in lepo. Na kratko – človek ni Bog, če se pa dela Boga, so posledice vedno katastrofalne.
Absolutno merilo je za Dostojevskega enoumno jasno. To ni neka ideja, ni neki politično sprejeti zakon ali moralni sistem ali neka družbena ureditev, strokovni dogovor ipd. Njegova absolutna avtoriteta in merilo je Oseba, je nekaj, kar presega imanentno zaverovanost v razsvetljeni razum. V zadnjih beležkah je zapisal: »Ni dovolj definirati moralo po meri pripadnosti svojim prepričanjem. Ves čas je potrebno sebi postavljati vprašanje: Ali so moja prepričanja pravilna? To je možno preveriti samo na en način – Kristus? Ampak to ni več filozofija, to je vera, vera je pa rdeča barva.«

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 11.

Nekaj dni nazaj sem s strani novinarke prejel vprašanje glede aktualne (javne) debate o tem, kaj menim, ali učitelj sme pogledati v šolsko torbo, če sumi, da ima otrok v njej nedovoljene stvari ali kak predmet, s katerim bi lahko poškodoval sebe in druge. 
Kar malo šokantno je, da je to sploh predmet razprave. Ali ni samo po sebi jasno, da učitelj mora v šolskem prostoru (seveda tudi zunaj njega) narediti prav vse, kar je potrebno, da zagotovi dobrobit in varnost otrok? Ne bi smelo iti za vprašanje, če lahko ali ne, ampak gre za vprašanje dolžnosti; kaj je prav in dobro, da naredi. Kako je mogoče, da danes razpravljamo o temah, ki so same po sebi logične, etične in človeške? Več kot očitno je, da smo kot družba in s tem šolski sistem kot takšen na neki točki izgubili kompas. Gre za kompas, ki kaže v smeri človeka, v smeri otroka, v smeri človečnosti in skupne prihodnosti.

Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka
Zaradi napačnih strokovnih/teoretičnih izhodišč v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki je organsko prežet s permisivnostjo, smo povsem zanemarili vzgojo za smisel, samostojnost in odgovornost otrok. Druga posledica pa je v tem, da se je šolo (pri belem dnevu, kot se reče) oropalo strokovne avtonomije in pedagoškega dostojanstva na podlagi sistemsko vpeljane permisivnosti in zbirokratiziranosti praktično vseh delovnih procesov v šoli. Sedaj smo na točki, da problematiziramo področja, ki so sama po sebi povsem jasna. Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka. Seveda ni nobenega razumskega zadržka in utemeljitve, zakaj učitelj ob utemeljenem sumu ne bi smel pregledati torbe. Tudi recimo v primeru utemeljenega suma odtujitve tuje lastnine. Ravno nasprotno – njegova dolžnost je, da to stori. Kaj bi pa v šolski torbi otrok lahko imel takšnega, česar učitelj (recimo v navzočnosti ravnatelja ali drugega učitelja ali šolske svetovalne službe) ne bi smel videti in bi to pomenilo poseg v zasebnost? Programske smernice za svetovalno službo v osnovni šoli celo nalagajo: »Njena temeljna naloga je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja prek svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomen način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci v vrtcu oziroma šoli in po potrebi tudi z ustreznimi zunanjimi ustanovami.«

Najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda in zasebnost
Zakone in pravila naj bi postavili za človeško dobro ter red, in ne obratno (zakon je zaradi človeka in ne človek zaradi zakona). Vendar se nam je velikokrat lažje skrivati za določenimi uredbami, pravili, navodili ipd., kot ustrezno ukrepati na podlagi strokovnega znanja, izkušenj in lastne vesti. Očitno ima tudi pravo v sodobnem času velike težave z razmejitvijo, kaj je prav in kaj narobe ter predvsem, od kod izvira to, kaj je dobro in kaj je slabo. Tudi ni nujno, da je vse, kar je legalno, tudi legitimno. »Ubi ius ibi remedium,« pravi star latinski pregovor. Pomeni, da mora tam, kjer je pravica oziroma pravičnost, obstajati tudi pravno sredstvo, da se krivičnost odpravi. Seveda, če je za to želja in volja. Ko govorimo o prestopništvu in nasilju med mladostniki, se človek težko znebi občutka, da imajo v prvi vrsti prednost pravice storilca in ne pravice žrtve. A priori je bolj zaščiten (tudi potencialni) storilec kot žrtev. Prevzemanje odgovornosti in ustreznih sankcij je šele na četrtem mestu – najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda, njegove pravice in zagotovitev neposeganja v njegovo zasebnost (beri: torbo). Npr. otrok je v četrtem razredu v šolo prinesel švicarski nož in pred poukom grozil sošolcem, učiteljica mu noža ni smela odvzeti, sam ji ga pa ni hotel izročiti. Absurdno.

Zrele družbe vlagajo v preventivo
Moj odgovor novinarki se je nadaljeval v smeri, da bi na prvem mestu morala biti varnost otrok, kar pomeni, da mora sistem narediti vse, kar je v njegovi moči in zakonsko dopustno, da zaščiti otroke. Po eni strani se ogromno govori o ničelni toleranci do nasilja, po drugi strani pa imajo šole zvezane roke in so praktično onemogočene pri ustreznem ukrepanju. Če se samo spomnimo, koliko je bilo poročanja o mladostniškem nasilju v zadnjih mesecih in v mesecih pred koncem lanskega šolskega leta! Drugi del krute realnosti je v tem, da večina prijav policijske postaje sploh ne dajo v javnost. O posledicah in odgovornostih mladostnikov ni bilo zaslediti niti ene vrstice. Kaj je sporočilo mladim agresivnim objestnežem? Delaj, kar hočeš, itak ti nihče nič ne more. Osebno odgovornost smo povsem zanemarili. Otrok ni mogoče vzgajati za odgovornost drugače, kot da jim dovolimo, da prevzemajo odgovornost za svoja dejanja oziroma za svoja ne-dejanja (kar bi morali narediti ali ukrepati, pa niso). Brez realnih in učinkovitih sankcij/posledic tudi odgovornosti ni. Ob tem nenehnem gašenju požarov pogosto pozabljamo na še eno področje, ki je pravzaprav ključnega pomena – na preventivo. Modri ljudje in zrele družbe vedo, da se najbolj splača vlagati v preventivo, in to na vseh področjih. Preventiva je v tem primeru seveda ustrezna vzgoja in urejene družinske razmere. Vendar smo vzgojo že davno tega izločili iz šolskega sistema.

Štejejo samo točke in uspeh
Skorajda celoten vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pamet, na »racio«, na pomnjenje in ponavljanje. Pomemben je samo uspeh, točke in odlični uspehi. Ne glede na ceno, ki jo mladi plačujejo, ne glede na enormno povečanje duševnih stisk in bolezni v zadnjih dveh desetletjih, ne glede na vse anksioznosti, depresije, samopoškodbeno vedenje, zasvojenosti, ne glede na količino zlorabe pomirjeval, kokaina in drugih drog že v srednjih šolah. Še posebej v času priprav na maturo. Očitno ni pomembno, če so naši mladi srečni, zadovoljni in svoje življenje dojemajo kot smiselno – glavno je, da so točke in da so uspešni. Vendar, hudič je očitno šalo vzel tudi na tem področju – zadnja raziskava PISA je pokazala, da imamo najslabši rezultat bralne pismenosti doslej, beleži se upad matematične in naravoslovne pismenosti. Kot za vse tegobe v zadnjih letih bo najprikladnejši krivec verjetno tudi tokrat – covid, ki zamaši vse luknje. Vlak pa mirno pelje z nezmanjšano hitrostjo naprej.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 1 (2024), 12-13.

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

V slovenskem prostoru smo celoten vzgojno-izobraževalni proces zreducirali na kognitivno/racionalno raven. Poslanstvo šole ni samo edukacijske narave in tudi ne samo vzgojne, ampak tudi preventivne. Vzgoja in preventiva morata postati konstitutivna elementa vzgojno-izobraževalnega procesa. Strateški načrt, ki sem ga predstavil na konferenci, predstavlja oblikovano strategijo za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Vsebuje 12 strateških ciljev, ki so utemeljeni na strateških priporočilih in usmeritvah Unesca ter Evropske komisije. Tako zasnovana strategija, utemeljena na holističnem pristopu, se izogne nevarnim pastem redukcionizma, determinizma in delnih rešitev. Holistični pristop zajema tudi vidik skupne prihodnosti, ki ga Unesco opredeljuje v petem stebru: »Učiti se postati s svetom: izobraževanje za prihodnje preživetje.« Človeštvo samemu sebi predstavlja največjo grožnjo, bodisi v obliki vojne agresije bodisi v obliki brezvestnega uničevanja narave in celotnega planeta, ki mu botruje nebrzdani kapitalistično-potrošniški razvoj. Oblikovanje strateškega načrta in smernic je nastalo v okviru ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), projekta Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja (L5-1844), ter tudi na podlagi večletnega dela z otroki, mladostniki, starši, vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi ter pedagoškimi delavci.
V teh dneh na fakulteti organiziramo izredno obsežno mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Za človeka gre: Družbeni in tehnološki razvoj za varnost in dostojanstvo. Kot je že iz naslova razvidno, je v središču ČLOVEK. Znanost in stroka sta tukaj zaradi njega samega in v službi skupnega, solidarnega in spoštljivega sožitja. Poudarek letošnje konference je na ohranjanju in varovanju človekovega dostojanstva. V sodobnem času namreč obstaja velika nevarnost, da se hitro pozabi in zanemari človeka, njegove temeljne pravice, vrednote in najpomembnejše: njegovo dostojanstvo. Vsi smo v prvi vrsti tukaj zato, da varujemo prav človekovo dostojanstvo. Začne se že v otroštvu, v vrtcu, šoli, bolnici, v psihoterapevtski sobi, v družini, klubu ali društvu – povsod. Naša sekcija Vzgoja, izobraževanje in duševno zdravje je temu razumevanju človeka še posebej blizu. Sekcije se je udeležilo rekordnih 550 slušateljev, bilo je 26 predavanj, ki so se zaključila z bogato okroglo mizo.
Ob vseh naraščajočih duševnih stiskah, duševnih boleznih, depresivnosti, anksioznosti, vedenjskih težavah, občutkih življenjske nesmiselnosti, pomanjkanju vztrajnosti in motivacije, bulimijah, anoreksijah, samopoškodovanju imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni. V stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu – ker imajo zasloni na otroške možgane približno enak vpliv kot trde droge. Otrok, še posebej v predšolskem obdobju, sploh ne bi smeli izpostavljati zaslonom – to bi bil ideal. Posvetiti duševnemu zdravju posebno pozornost v celotnem vzgojno-izobraževalnem procesu ni samo priporočilo, ampak urgentna in temeljna odgovornost. Vendar – na veliko žalost generacij otrok in mladostnikov – resnih in sistemskih rešitev ni in ni videti. Temeljna odgovornost obstoječe družbe in pristojnih institucij je prav skrb ter odgovornost do otrok in mladostnikov. Z drugimi besedami to pomeni: odgovornost za prihodnost.
Ena izmed ključnih nalog in obenem izzivov pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema je celovit razvoj osebnosti in razvoj smisla, veselja ter strasti do učenja. Prav to so smer in cilji, ki jih moramo zasledovati pri vzgoji in izobraževanju v 21. stoletju, sedaj morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini. Ne gre namreč samo za to, kaj in koliko bomo vedeli, in tudi ne samo za to, kaj in koliko bomo delali ali kaj in koliko bomo imeli, ampak predvsem za to, na kakšen način bomo bivali in tudi sobivali. V vzgojno-izobraževalni sistem je nujno potrebno vključiti izgradnjo osebnosti, razvoj ustreznih osebnostnih lastnosti, vzgojo in skrb za duševno zdravje. To je odlično ubesedil antični velikan Platon: »Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je potrebno prižgati.«
P. S.: Konference so se udeležili tudi prof. dr. Klaus Mainzer, predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Felix Unger, častni predsednik EASA, prof. dr. Martin Kemp, zaslužni profesor Univerze v Oxfordu, Mariya Gabriel, evropska komisarka za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade ter mnogi drugi. Žal je tudi tokrat Slovenija zamudila pomembno priložnost.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.

Ker imajo digitalni mediji in zasloni v otroštvu na možgane praktično identičen vpliv kot trde droge, se za nezdravo uporabo zaslonov vedno bolj uporabljajo izrazi “digitalni heroin”, “digitalni kokain” ali “elektronski kokain”. V prvem delu prispevka smo izpostavili, da je zaslonska zasvojenost postala nekaj tako vsakodnevnega in normalnega, da je starši sploh ne opazijo več in so razvili nekakšen imunski odnos do tega, kot da bi jim bilo vseeno, da so njihovi otroci ure in ure pred zasloni. Prav ta odnos – da so zasloni nekaj nedolžnega, da ni to nič posebnega, da tako ali tako vsi …, da je to normalno – pa je nekaj najbolj nevarnega. Če nekaj ignoriramo, namreč še ne pomeni, da ni škodljivo. Ravno obratno. Poznan je latinski rek ignorantia (iuris) nocet – nepoznavanje škodi. Ključna nevarnost je v tem, da posledice niso takoj vidne navzven. Ko so, pa je že zelo pozno ali celo prepozno. Zasvojenost z zasloni je takšna kot vse druge zasvojenosti – njen vpliv na možgane, zdravje, odnose in kakovost življenja je enak kot pri kemičnih in drugih nekemičnih zasvojenostih. Obstaja pa bistvena razlika: z digitalnimi mediji imamo zasvojene cele generacije otrok in mladostnikov, a se tega sploh ne zavedamo.
Zasloni ubijajo otrokovo strast in kreativnost, uničujejo njegovo vedoželjnost in razposajenost, popačijo občutek za lepo, razkrajajo občutek otrok za to, da so nekaj posebnega in nenadomestljivega. Spreminjajo jih v pasivne, neme opazovalce lastnega življenja, ljudi in sveta okrog sebe. Mladi se spreminjajo v otopele, zdolgočasene in apatične posameznike. Vedno več jih toži, da se počutijo notranje prazne, da so anksiozni, depresivni, da jih je vsega strah, da se bojijo odnosov in vrstniške družbe ter ne vidijo smisla v svojem življenju.
Praktično vse najnovejše znanstvene raziskave kažejo na povezave med časom, preživetim pred zaslonom, in duševnim zdravjem. Več časa pred zaslonom pomeni večjo verjetnost, da bodo mladi zapadli v depresijo, da bodo anksiozni, čustveno in odnosno otopeli, nezainteresirani, zdolgočaseni ter apatični, da bodo razvili nizko samopodobo in samozavest, da bodo imeli težave pri koncentraciji, pomnjenju in razmišljanju, da bodo zapadli v druge zasvojenosti in še in še bi lahko naštevali.
Ko imam po šolah predavanja na temo škodljivih vplivov digitalnih medijev, pametnih telefonov in ostalih vrst zaslonov, po navadi kakšen starš vpraša, če ni malo pretirano trditi, da so posledice na otrokov razvoj in njegove možgane tako hude. Razlaga je pravzaprav zelo preprosta in po svoje logična. V prvih letih otrokovega življenja se možgani v največji meri oblikujejo in razvijajo (do sedmega leta starosti se vzpostavi do 75 % vseh nevronskih mrež (sinaps)). Otrokovi možgani se razvijajo na podlagi izkušenj, doživetij in interakcij. Včasih smo bili otroci nenehno zunaj, se igrali z drugimi otroki, se opekli na koprivah, padali s kolesi, igrali nogomet, se stepli, občasno je kakšnega pičila čebela ipd. Skratka, svet smo doživljali preko vseh petih čutil, in v skladu s tem so se tudi možgani celostno razvijali. Sedaj so otroci zaradi ekranizacije otroštva teh interakcij oropani, in tudi možgani se ne razvijajo uravnoteženo.
Neuravnoteženo in necelovito so razvija tudi telo (ogromno je debelosti), govorne težave iz leta v leto skokovito naraščajo (izredna je potreba po logopedih), telesna koordinacija in fizična zmogljivost sta zaskrbljujoči (npr. tek na 600 m je pri dečkih v zadnjih 20-ih letih slabši za celih 10 s; velike preglavice delajo že osnovne vaje, kot so žabji poskoki, prevali naprej in nazaj, igre brez meja …), ogromno je otroškega diabetesa, alergij, vedno nižje so umske sposobnosti, samopodoba in samozavest se razvijata zelo nezdravo oz. se ne razvijata in sta na zaskrbljujoče nizki ravni (zdrave samozavesti se ne da razviti z drsanjem po tablici), otroci in mladostniki so vedno bolj neempatični (empatije se prav tako ne moreš naučiti preko zaslona, ampak preko interakcije z živimi ljudmi), vztrajnost, disciplina in delovne navade so prav tako izrazito nerazvita področja (so pa praktično najpomembnejša za uspešno, kakovostno in osmišljeno življenje), nerazvita ostaja identiteta.
Kdo sem? V čem sem drugačen od drugih? Kaj je moje poslanstvo? Kaj hočem od življenja in kakšno vsebino želim dati svojemu življenju? Kaj je smisel mojega obstoja? Vse to so temeljna bivanjska vprašanja vsakega mladega človeka, na katera bi tekom adolescence moral najti odgovore. Zasloni so mlade odtujili ne samo od drugih, ampak tudi od samega sebe.

S. Kristovič. (Na začetku), v: Ognjišče 4 (2021) 11.