Ko pogosto tako mrzlično drvimo in tekamo v službe in domov, iz enega trgovskega centra v drugega, ko tako evforično častimo in slavimo ta ali oni športni klub, religiozno častimo tega ali onega športnika, ko smo tako resno in zaskrbljeno zatopljeni v ekrančke v rokah, smo pozabili na najpomembnejše. Pozabili smo na najbistvenejše v naših življenjih – pozabili smo na naše medosebne odnose. Pozabili smo ljubiti. Še več, pozabili smo naše otroke naučiti ljubiti.
Kako pa se otroke nauči ljubiti? Nekoč so na nekem predavanju Frankla vprašali, kako mlade naučiti vrednot. Odgovoril je: »Vrednot se ne uči, ampak se jih živi.« Povsem logično, otroci oblikujejo svoje življenjske drže, vedenje, prioritete na podlagi načina življenja svojih staršev. Torej, tako kot starš živi svoje vrednote, jih bo v veliki meri posnemal in ponotranjil tudi otrok. Otrok hodi za očetom in ga gleda, kako on živi. Tako bo živel tudi on. Zato bi morali očetje zelo paziti, kako živijo. Skratka, otroke bomo naučili ljubiti edino tako, da bomo sami znali ljubiti. Kot je dejal Wayne Dyer: »Ljubezen ni nekaj, kar počnemo; ljubezen je tisto, kar smo.«
Vzgoja, ki vse dopušča, ki ne postavlja nobenih omejitev in zahtev, vzgoja, ki se je ujela v zanko permisivne logike »vse za otroka«, kar pogosto pomeni tudi »vse namesto otroka«, je celotne generacije spremenila v osebnostne in duhovne invalide. Kdor ne zna ljubiti, je namreč nekakšen duhovni invalid. Mnogi zamenjujejo ljubezen s kupovanjem in dajanjem materialnih stvari. V smislu, več kot stane pametni telefon, ki ga starši kupijo osnovnošolcu ali srednješolcu – za večji izraz ljubezni gre. Pozabljamo, da v življenju ne potrebujemo toliko stvari in zaslonov, kot potrebujemo odnosno razpoložljivost človeka, potrebujemo občutek varnosti in toplino ljubezni. Vendar pozabljamo, da ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos. Ko pretiravamo s kupovanjem stvari, pozabljamo, da so le-te pravzaprav nadomestek ljubezni in človeške navzočnosti. Samo v ljubezni in prek nje človek pride do najlepšega in najdragocenejšega v življenju.
Ker se že od rojstva vse vrti okrog otroka, ker mu vsi strežejo, kupujejo, dajejo, ponujajo, ga nenehno pretirano hvalijo, ker mnogi starši predvsem skrbijo, da bo otroku prijetno in fajn ipd., si otrok v tem zgodnjem obdobju oblikuje zavest in prepričanje, da je ta svet, v katerem živi, tukaj zaradi njega. Starši in ljudje, ki ga obkrožajo, so tukaj zato, da negujejo in skrbijo za njegove želje in njegove potrebe ter predvsem, da mu bo ves čas fajn. Z drugimi besedami povedano, mnogi starši vzgajajo svoje otroke v egocentrične in narcisistične otroke. Vzgajajo jih v zazrtost vase, v svoj lastni popek. Morda zveni grobo, ampak egoist je tisti, ki mu je mar samo zase in za lastne želje ter potrebe. Narcisistične osebe pa imajo grandiozen občutek lastne pomembnosti, kar pomeni, da imajo pretirano visoko mnenje o sebi. Trdno verjamejo, da so pomembnejši in boljši od vseh drugih. Imajo tudi veliko potrebo po stalni pozornosti in občudovanju. Še ena ključnih lastnosti egocentrikov in narcisoidnih osebnosti je, da ne razumejo in ne prepoznavajo čustev drugih. Če jih že, pa za njih niso pomembna.
Vse zgoraj opisano je diametralno nasprotje ljubezni. Otrok nismo naučili ljubiti drugih ljudi, ampak smo jih naučili »uporabljati« druge ljudi. Nismo jih naučili, da bodo znali sami poskrbeti za svojo srečo, da jim bo fajn in da bodo uživali. Nismo jih naučili, da je prava sreča in užitek vedno stranski produkt oziroma posledica naših dejanj, ravnanj, vztrajnosti in ljubečih odnosov. Ampak smo jih naučili, da je odgovornost drugih, da poskrbijo, da bo njim fajn. Naučili smo jih, da so drugi ljudje sredstvo za njihove želje in potrebe.
V tem je eden ključnih razlogov, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki svoje življenje doživljajo kot prazno in nesmiselno. Imamo celotne generacije otrok, ki niso srečni in niso zadovoljni z življenjem, ki ga živijo, in ne s svetom, v katerem živijo. Prvi pogoj za srečo je vedno ljubezen. Direktna pot do sreče je samo ena – ljubiti. Ali kot pravi Oscar Wilde: »Ohrani ljubezen v svojem srcu, kajti življenje brez nje je kot senčen vrt, kjer so vse rože mrtve.«
Najpomembnejša življenjska veščina je ljubiti, ker kdor ne ljubi, ne bo nikoli srečen. Zaradi tega bi morala biti glavna naloga staršev naučiti svoje otroke ljubiti. To pa se ne da z učenjem in govorjenjem, ampak zgolj in samo z življenjem.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 7 (2024), 11-12.

Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.

V zadnjem času veliko slišimo in beremo o problematiki na področju vzgoje in izobraževanja. Ogromno je mnenj, analiz in ugotovitev, kdo vse je kriv za nastalo situacijo. Vendar se je od ugotavljanj in krivcev potrebno premakniti k rešitvam, in to nemudoma.

Preidimo k jedru
Mnogi strokovnjaki na prvo in najpomembnejše mesto postavljajo pogovor. Delavnice in pogovori so sicer dobrodošli in koristni, predvsem na področju preventive, vendar smo v slovenskem prostoru že dolgo na področju kurative. Tovrstne usmeritve in aktivnosti sicer dajejo svetu odraslih nek občutek varnosti, da se nekaj dela, da smo ukrepali, dajejo nek občutek pomirjenosti, vendar se jedra problema nismo niti dotaknili. Rešitve morajo biti vedno konkretne ali pa jih ni. Vse ostalo so lepotni obliži na globoko rano. Rešitve so v takojšnjem ukrepanju, zato pogovarjanje ne bo prineslo želenih rešitev. Če ima nekdo zlomljeno nogo, mu ne bo pomagal noben pogovor. Morda mu bo to v dušno tolažbo, ampak zlomljeni nogi to ne bo v veliko korist. Zlomljeno nogo bo potrebno ustrezno medicinsko oskrbeti. Solata ne bo prišla v kuhinjo s pogovorom, ampak bo moral nekdo na vrt ali v trgovino ponjo.

Poglejmo se v ogledalo
Preden pa začnemo s kakršnimi koli ukrepi, si je potrebno naliti čistega vina in si ob tem postaviti nekaj ključnih vprašanj. »Čisto vino« nam bo povedalo, da smo, vzgojno gledano, precej zavozili. Na stranpot je vrednostno zašla tako družba kot družina, ki je primarno odgovorna za vzgojo otrok, kot tudi celoten vzgojno-izobraževalni sistem. Del družbe so otroci, mladostniki in študentje, ki so sad vrednostnega sistema in permisivnosti staršev. Obenem otroci tudi določajo in pomenijo prihodnost družbe. S temi otroki, dijaki in študenti delamo (na žalost velikokrat tudi s starši) vzgojitelji, učitelji in profesorji. Permisivna vzgoja doma, ki pred otroka ne postavlja jasnih meja in zahtev, kjer je otroku vse dovoljeno in ni nobenih resnih posledic za njegovo vedenje in ravnanje, kjer so se starši spremenili v dežurne izpolnjevalce otrokovih želja in potreb, posledično oblikuje otrokovo osebnost v smeri egocentričnosti, narcisoidnosti, nedelavnosti, nevztrajnosti, neempatičnosti in nesmiselnosti. Ker sta vrtec in šola samo podaljšek domače vzgoje in ker se je iz šol sistematično izrinilo komponento vzgoje, se tovrstna osebnostna formacija samo stopnjuje. Vrtec in šola sta na ta način postala nekakšen servis staršem in šolskega uspeha in nabiranja točk. Zato: dokler se vzgojno-izobraževalnim zavodom ne bo povrnila avtonomija, strokovna integriteta in dostojanstvo, se ne bo spremenilo nič bistvenega.

Ne zanemarjajmo vzgoje
K temu je potrebno dodati še dejstvo, da imamo celotne generacije otrok, zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji – in svet odraslih vse to samo nemo opazuje in se v tišini strinja, da je to nova normalnost. Raziskave in stroka pa govorijo o »digitalnem kokainu« in »digitalnem heroinu«, saj imajo zasloni na možgane enak vpliv kot trde droge. Nemo zremo v mlade, ki se zaradi tega soočajo z anoreksijo, bulimijo, depresijami, anksioznostmi, zasvojenostmi, agresijo, samopoškodovanjem, občutki nesmiselnosti življenja in vsemi ostalimi duševnimi stiskami in boleznimi. Zaradi tega ena delavnica in pogovarjanje o tem ne bo dovolj. Potrebno bo nekaj več. Drugo vprašanje pa je, v kolikšni meri si politika in družba teh sprememb sploh želi ter koliko je pripravljena narediti za svoje otroke in njihovo prihodnost. Zanemarjanje vzgoje pomeni zanemarjanje otrok in njihove prihodnosti. Permisivno vzgojen otrok ni samo razvajen otrok, ampak je vzgojno zanemarjen otrok.

Kakšno prihodnost želimo našim otrokom?
Ko govorimo o vzgoji, ne gre samo za površinsko raven. V smislu vzgojne doslednosti in postavljanja meja je potrebno vzgajati za samostojnost in določene stvari tudi zahtevati ipd. Gre za nekaj veliko bolj bistvenega in globljega – gre za formacijo etične zavesti in empatije. Permisivna vzgoja pa otrokovo osebnost razvija v diametralno nasprotni smeri – vse je enako vredno, delati dobro ali delati slabo, delati ali nedelati ali goljufati; posledic ni, vse je dovoljeno in nihče mi nič ne more. Star slovenski pregovor pa pravi: Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Zato se bo potrebno pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema postaviti na »konec« in pogledati iz »konca« nazaj ter se vprašati: Kakšno osebo/osebnost želimo ob zaključku vzgojno-izobraževalnega procesa? Iz tega pa sledi: Kakšno družbo in prihodnost si želimo oz. kakšno prihodnost želimo našim otrokom? Da lastniki velikih IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij … ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer zaslonov ni, veliko pove – že vedo, zakaj.
S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2023), 11.

Deformirani moralni kompas
Permisivno opredeljena stroka je v zadnjih letih oziroma desetletjih dosegla, da je kaznovanje otrok postalo tabu tema. Uveljavilo se je prepričanje, da kazen ne sodi na področje vzgoje in izobraževanja. Še več, ustvarilo se je celo prepričanje, da kdor bi kaznoval, je pravzaprav slab starš ali vzgojitelj, ki je nekje odpovedal. Rezultat so izmučeni, iztrošeni starši, ki pogosto niso več kos niti predšolskim otrokom. In še dodatno: starši s slabo vestjo, krivdo in občutkom, da niso dobri starši, kar je izredno nevarna kombinacija. Rezultat so seveda nevzgojeni, vase zagledani otroci, ki imajo v ospredju samo svoje želje, svoje potrebe in lastne užitke. Na ta način so vzgojene celotne generacije, ki jim je na prvem mestu samo lasten interes in lasten ego – »Me, Myself & I«. Človek, ki je zazrt samo v lastni popek in čigar glavno življenjsko merilo je uživati in se imeti fajn, pa seveda ne more biti srečen, zadovoljen in svojega življenja ne dojema kot smiselnega. Težko v svojem življenju vidi neko poslanstvo in pomen. Še več, te generacije ne razvijejo moralnega kompasa, etične zavesti oziroma nimajo ustrezno oblikovane vesti. V tem kontekstu je stroka ustvarila vzdušje »prepovedanosti« razprave o kazni. Na svojih šolah za starše doživljam ravno nasprotno, da starši še kako želijo o tem govoriti in se počutijo izredno nemočni ravno na tem področju.

Trdovratni virus permisivnosti
Kako in na kakšen način je do tega prišlo, je povsem jasno. Če vprašamo ChatGPT, kaj je permisivnost, nam poda jasen odgovor: Permisivnost v vzgoji je pristop, ki poudarja spodbujanje svobode, avtonomije in samoodločanja otrok, pri čemer se starši in vzgojitelji izogibajo pretiranemu nadzoru, kaznovanju ali strogim pravilom. Ta pristop temelji na ideji, da otroci potrebujejo prostor za raziskovanje, učenje iz lastnih izkušenj in razvoj samostojnosti. Beseda »permisivnost« izvira iz latinske besede »permissio«, »permissivus«, glagola »permittere«, kar pomeni »dovoljenje«, »do-volitev« ali »omogočiti«. V jezikovni rabi se beseda »permisivnost« nanaša na stanje ali prakso dovoljevanja ali sprejemanja širokega obsega svobode ali odstopanja od strogih pravil ali norm. Torej, permisivnost v vzgoji pomeni dovoljenje ali toleriranje večje svobode otrokom v procesu njihovega odraščanja.
V praksi to pomeni, da se otroka ne sme omejevati. Za svoja dejanja otrok ne sprejema nobenih posledic, v nič se ga ne sme siliti, na prvem mestu so njegove želje in potrebe oziroma njegova avtonomija ter njegove pravice in še in še bi lahko naštevali. Če povzamemo, se to v največji meri odraža v odgovoru, ki ga na svojih šolah za starše pogosto postavim staršem: »Kaj bi naredili za svojega otroka?« Odgovor je vedno enoznačno enak: »VSE.« Ker starši in strokovni delavci že par desetletij poslušajo in berejo permisivno usmerjene strokovnjake, se je ta permisivnost razširila kot nekakšen trdovraten virus, ki vedno znova mutira in si nadeva vedno nove preobleke. Pogosto celo z besedami in izgledom, da gre za alternativo permisivnosti. Cepiva za ta virus kar ni in ni najti.

Brez kazni tudi vzgoja ne obstaja
Kazen je konstitutivni element vzgoje, kar pomeni, da s tem, ko vzgoja izloči kazen, ni več vzgoja. Sicer je samoumevno, vendar je vseeno potrebno izpostaviti, da ko govorim o kazni, ne govorim o fizičnem ali psihičnem kaznovanju. Toleranca do nasilja je nična. Potrebno je ločiti med nasiljem in kaznijo. Preprosto povedano je kazen posledica otrokovega vedenja, delovanja oziroma ne-delovanja (kar bi moral storiti, pa ni). Drugače povedano, otrok si kazen dejansko izbere sam, s tem ko nekaj naredi, česar ne bi smel ali nekaj ne naredi, kar bi moral. Temeljno pozornost je potrebno seveda namenjati pozitivnemu pristopu v vzgoji, kar pomeni krepitev pozitivnih motivacijskih dejavnikov v smeri želenega vedenja. Vendar zgolj ta pristop pogosto ni učinkovit. Na neki način gre za navajanje in privajanje na pravila in zakonitosti življenja. Npr. nekdo, ki se leta in leta vdaja alkoholu, si leta in leta uničuje fizično in psihično zdravje, uničuje osebno integriteto ter dostojanstvo, uničuje odnose, možganske celice … Takšnega ne kaznuje Bog ali neka tretja oseba, ampak se kaznuje sam – to je posledica njegovih odločitev, da na prvo mesto v svojem življenju postavi alkohol. Študent, ki ne študira pridno in zavzeto, posledično ne opravi izpita. Njega ni kaznoval profesor, ampak se je kaznoval sam. Otrok ali mladostnik, ki dolge ure preživi pred zaslonom in na družbenih omrežjih, prav tako nosi posledice na področju razvoja možganov (govorimo o digitalnem kokainu), duševnega zdravja, motnje pozornosti, nemirnosti, povečana je agresivnost, anksioznost, depresivnost, trpi zaradi pomanjkanja volje, motivacije, energije … Ali pa zdrava prehrana in zadostno gibanje. Skratka, gre za to, da ima življenje določene zakonitosti, ki jih je potrebno upoštevati. Če naravnih zakonitosti ne upoštevamo oz. jih upoštevamo, so vedno določene posledice – pozitivne ali negativne. V tem kontekstu je cilj kazni samoumeven: da se otrok nauči prevzemati odgovornost za svoje odločitve (posledično razvija občutek odgovornosti), da se nauči pravilnega vedenja, da razvije moralno/etično zavest in da razvije empatijo, čut za drugega. Danes na žalost prevladuje ravno obratno stanje in zavest med mladimi: Vse je dovoljeno, tako in tako mi nihče nič ne more.
Starši me pogosto vprašajo: »Katera kazen je pravilna ali najboljša?« Odgovor je zelo preprost: »Tista, ki je učinkovita.« Vsak otrok je namreč zgodba zase, vsak otrok je nekaj posebnega, vsaka družina ima svoje specifike, vsak odnos je drugače obarvan, zato mora tudi kazen biti ustvarjalno in učinkovito zastavljena, da bo dosegla svoj cilj. Kaj je ta cilj? Za življenje ustrezno opremljen in pripravljen, lepši ter boljši otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2024), 11-12.

Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

6747 dijakov iz 82 šol je nekaj dni nazaj začelo s prvim korakom mature. Učenci 6. in 9. razreda pa so pričeli z nacionalnim preverjanjem znanja. Že dlje časa se učenci in dijaki učijo, da bi nabrali čim več točk, dobili čim boljše ocene in posledično bili uspešnejši. Saj si vsak seveda želi biti uspešen. Vendar se ob tem poraja pomembno vprašanje: Kaj pomeni »biti uspešen«? Na šolah za starše velikokrat vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svojega otroka. Mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Ko to slišim, me kar malo zmrazi po hrbtu. Kajti vprašanje je, kaj si pod ta uspeh predstavljamo.

Ali nam je mar?
Druga stvar, o kateri razmišljam, je, da je natanko eno leto (19. maja 2023), odkar sem bil povabljen v parlament, da kot neodvisni strokovnjak podam strokovno mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji in predvsem o izredno zaskrbljujočem porastu nasilja ter agresivnega vedenja med mladimi. Dejstvo je, da nasilje narašča in vedno več ga je. Potrebno se je zavedati tudi, da večina dogodkov v medije sploh nikoli ne pride. Praktično vse neodvisne raziskave v zadnjih desetih letih kažejo na neposredno povezavo med agresivnim vedenjem in uporabo zaslonov. Ker imajo zasloni na možgane identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Prehitra in prekomerna uporaba zaslonov določene dele možganov fizično deformira oz. poškoduje. Ni mogoče spregledati skokovitega porasta depresije, anksioznosti, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih. Mladi imajo težave z vzpostavljanjem odnosov, komunikacijo, strahom pred družbo in izredno nizko stopnjo empatije. Sočutenja in empatije namreč ni mogoče razvijati pred zaslonom, ampak v živi interakciji z drugimi ljudmi. Zdravstvo in stroka smo glede tega praktično povsem enakega mnenja. Zaradi tega in še mnogih drugih negativnih posledic ter primanjkljajev v celovitem razvoju otrok sem Državnemu zboru, še posebej pa Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje predlagal, da po hitrem postopku sprejmejo uredbo, da se v vseh osnovnih šolah prepove nošenje pametnih telefonov v šole. Ker gre za sistemsko in resno družbeno problematiko, je to potrebno reševati na sistemski ravni. Ni mogoče, da vsak ravnatelj bije svoj boj, saj so že izmučeni in preobremenjeni od vseh drugih »bojev« z uredbami, predpisi, inšpekcijami, starši, učenci, občani … Vsi strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so brez pomisleka podprli predlog. Vsi ravnatelji in učitelji, s katerimi sem govoril, in ni jih bilo malo, so prav tako oziroma še bolj odločno izrazili potrebnost in nujo po takšni uredbi. Tudi starši so absolutno za to. Vedno več je držav, ki so se odločile za tak korak. Vsak, ki ima otroke rad in ki mu je mar zanje, za prihodnost ter dobrobit družbe, v ožjem in širšem smislu, bo naredil vse, da otroku omogoči čim bolj zdravo okolje za celovit duševni in telesni razvoj. Skrbel bo za to, da otrok ne bo samo uspešen, ampak da bo tudi srečen. Ker če bo srečen, bo tudi uspešen. Lahko bi celo rekli, da bo uspešen takrat, ko bo srečen.

Točke in uspehi
Vsako leto, ko berem rezultate matur, me prevevajo mešani občutki; koliko zlatih maturantov, koliko doseženih točk, koliko izraženih čestitk in ponosa, proslavljanja uspehov … S tem ni nič narobe. Vrednotenje znanja je nedvomno potrebno in o tem ni nobenega dvoma. Vendar se bojim, da smo pozabili na nekaj, kar je bistveno. Nihče se ne vpraša, za kakšno ceno so vse te točke. Nihče se ne vpraša, koliko poživil in drugih drog srednješolci zlorabljajo, še posebej v obdobju priprave na maturo. Kako skokovito narastejo notranje stiske, depresije in anksioznosti. V vzgojno-izobraževalnem sistemu bi nujno morali posebno pozornost posvetiti duševnemu zdravju otrok in mladostnikov, na področju kurative in na področju preventive. Tudi to je točka, ki sem jo posebej izpostavil v Državnem zboru in še posebej Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Frankl je desetletja nazaj zapisal, da »živimo v času specialistov, ti pa nam posredujejo samo delne perspektive in podobe resničnosti. Zaradi dreves raziskovalnih dosežkov raziskovalec ne vidi več gozda resničnosti.« Pred očmi je imel problematiko determinizma in redukcionizma na področju zdravstva, družboslovja in humanistike, ki ima za posledico razosebljanje in razčlovečenje človeka. Tovrstni redukcionizem se nam dogaja tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Praktično celoten vzgojno-izobraževalni proces smo zreducirali na racio, ocene in točke. Posledično je to postalo glavno merilo uspeha. Ob tem pa smo pozabili na človeka, na osebnost. Ne vidimo več celote. Pozabili smo na razvoj osebnostnih lastnosti, kot so vztrajnost, odpornost na stres, ustvarjalnost, samostojnost, odgovornost, vrednote, empatija, gojenje občutka za lepo, umetnost, kulturo … Postavili smo visoka pričakovanja, koliko točk naj doseže, pozabili pa smo se vprašati, v kakšnega človeka naj odraste ta otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2024), 11-12.

Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
Pojav »grešnega kozla« v sodobnem času poznamo iz judovskega sveta, kjer so Judje v puščavi obredno žrtvovali kozla – nanj so »zmetali« vse svoje krivde in grehe ter ga izgnali v puščavo, kjer je poginil. Kozel je na ta način ljudstvo odrešil zla. Tako so pomirili svojo vest, se rešili zla, krivd, frustracij in se očistili svojih grehov ter ponovno vzpostavili odnos z Jahvejem. Nič krivega običajnega kozla so na ta način spremenili v »grešnega kozla«.
Če logiko »grešnega kozla« aktualiziramo in se nekoliko globlje zazremo v človekovo delovanje in vedenje, hitro ugotovimo, da ta psihološko-duhovni mehanizem deluje tudi na individualni ravni, pri posamezniku. Tovrstno vedenje je zelo nevarno in škodljivo tako za tistega, ki se v ta vedenjski vzorec zaplete, kot tudi za ljudi, ki tega posameznika obkrožajo, ter družbo, v kateri živi.
Frustracije, lastna negotovost, občutek manjvrednosti, zakompleksanost, ljubosumnost, poškodovana samopodoba, samozavest in samospoštovanje, in še in še bi lahko naštevali. Vsa ta občutja so pri posamezniku najpogosteje potlačena in na zavedni ravni zanikana. Ob tem se pojavljajo še občutja sramu in krivde, ko se posameznik zaveda, da so ta občutja del njega, da so njegova, da vsa ta čustva določajo celo njegovo identiteto; po drugi strani pa se jih sramuje. Vsa ta potlačena občutja se morajo nekje akumulirati – na nezavedni ravni. Na ta način se nezavedna raven začne spreminjati v ekonom lonec. Newtonovi zakoni in fizika so nas naučili, da vse, kar se nekje tlači in potlači, ustvarja nasprotni pritisk. Psihološke znanosti so skozi desetletja resnih znanstvenih raziskav jasno pokazale, da potlačena čustva in frustracije ne povzročajo samo različnih psihosomatskih obolenj, ampak ljudi vodijo tudi v iracionalna vedenja, delovanja in odločitve. In prav iracionalna vedenja so tako zelo nevarna za družbo in posameznika.
Če so ozremo okrog, bomo hitro videli, koliko posameznikov deluje na ta način, da jim drugi ljudje predstavljajo »strelovod«. Nenehno potrebujejo nekoga, na katerega lahko usmerijo svoje frustracije, svoj gnev, svoje ljubosumje, svoje neuspehe, razočaranosti, svoje komplekse in nerazrešene ranjenosti. Gre za toksične posameznike, ki zastrupljajo odnose, kolektive in družbo. Mehanizem »grešnega kozla« je za te posameznike modus operandi njihovega počutja in samozavesti. Sebe potrjujejo in povzdigujejo na način, da druge tlačijo, obtožujejo, sodijo in tudi obsodijo. Včasih to poteka na tih, preračunljiv, prefinjen manipulativni način, včasih pa na zelo grob in tudi krut način. V medijih vidimo vse polno takšnih zgodb. V političnem prostoru je mehanizem grešnega kozla pogosto osnovni način delovanja in boja za obstanek. Nekateri celo svojo identiteto in lastno »dobrost« gradijo na logiki uničevanja drugega. Ker je psihologija množice drugačna od psihologije posameznika, javnost tega pogosto ne razpozna. Velikokrat ravno nasprotno – javnost se pridruži kamenjanju. Zlo se na ta način širi kot virus in je po svoji definiciji iracionalna, razdiralna sila. Odličen primer najdemo v evangeliju – samo od sebe se zastavi vprašanje, od kod in zakaj v množici tako nenaden gnev in bes. Še danes odmevajo kriki: »Križaj ga, križaj ga!« Odziv na delovanje zla Jezusa iz Nazareta je zgodovinsko-kulturno gledano totalna novost, nekaj nezamisljivo radikalno drugačnega. Eksplozija ljubezni na planetu Zemlja je v konkretnem zgodovinskem času in konkretni družbi dobila galaktične razsežnosti. Logiko grešnega kozla je nadomestila logika ljubezni, ki edina lahko ustavi virus zla. Vendar je ljubezen tudi stvar odločitve, za katero pa se ne odloči vsak. Tragičnost je v tem, da ta posameznik nevede obenem žrtvuje sebe in drugega. Dostojevski je na najbolj pretanjen način pokazal, kako lahko posameznik z enim dejanjem žrtvuje drugega in obenem tudi samega sebe. S svojim početjem uničuje tako žrtev kot samega sebe.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 11.