(ob obletnici) Pred tremi letri smo obhajali 200. obletnico rojstva enega največjih genijev vseh časov, rudarja duše in strastnega iskalca resnice. Verjetno v vsej zgodovini človeštva ni avtorja, ki bi o človeku povedal več in na bolj globinski ter filigranski način kot Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Njegova dela sodijo med največje stvaritve, ki so prišle izpod peresa človeka. Bratje Karamazovi kot najpomembnejši metafizični roman sodijo v sam vrh literarne klasike. Tolstoj, še en literarni velikan, je Dostojevskega izredno cenil in po njegovi smrti srčno obžaloval, da se nikoli nista srečala v živo. Vdovi Ani Grigorjevni je ob priliki dejal: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja.« Še več, celo nihilist Nietzsche, ki je s svojim ‘kladivom’ razdrobil praktično vse in vsakogar, mu je izkazal iskreno spoštovanje in ga označil za “globokega človeka” ter dejal, da je Dostojevski edini psiholog, od katerega se je lahko kaj naučil, in da znanstvo z njim sodi med najlepša srečna naključja njegovega življenja. Bil je naravnost vzhičen, ko je prebral Zapiske iz mrtvega doma. Po letu 1887, ko je Dostojevskega odkril, ga v naslednjih dveh letih v korespondencah omenja trinajstkrat, vedno naklonjeno in pogosto navdušeno.
Dostojevski se je celotno življenje ukvarjal z dvema velikima temama. Že pri osemnajstih letih je bratu Mihailu napisal: »Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati, in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek.« Druga skrivnost, ki ga je mučila vse življenje, pa je področje presežnega – nesmrtnost duše in obstoj Boga. Ti temi sta v temelju določali celotno njegovo misel in vsa njegova dela. Vendar si mnogi ‘strokovnjaki’ Dostojevskega, na nacionalni in mednarodni ravni, goreče prizadevajo, da bi njegovo versko dimenzijo odstranili, in jo bolj ali manj zavestno prezirajo/ignorirajo. Vendar to ni več F. M. Dostojevski, katoržnik in mož Ane Grigorjevne, ampak neki drugi dostojevski – dostojevski, ki je produkt redukcionističnega, fundamentalističnega in racionalističnega uma. Gre zgolj za fikcijo Dostojevskega. Brez te dimenzije ni mogoče pravilno razumeti njegove znamenite ugotovitve: »Lepota bo rešila svet,« ali središčne teme Bratov Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.«
Vera zanj ni bila nekaj, kar dobiš in imaš, ni bila nekaj statičnega in ni bila zreducirana na neki kvazi moralni sistem ali kulturni običaj, ampak je pri njem šlo za nenehen duhovni boj in strasten eksistencialni dialog. Kot pravi tudi sam: »Jaz ne verujem v Kristusa kot kakšen deček in ga ne izpovedujem na takšen način. Skozi ‘veliki ogenj dvomov’ je šla moja ‘hozana’.« Njegova vera ni bila nikoli nekaj mirnega, ustaljenega in bivanjsko pomirjujočega. Vprašanje obstoja Boga in vprašanje nesmrtnosti duše sta pri Dostojevskem neločljivo povezani: »Izjavljam – zaenkrat še vedno brez dokaza, da si ljubezni do človeštva ne moremo zamisliti, je (povsem) nedojemljiva in popolnoma nemogoča brez vzajemne vere v nesmrtnost človeške duše.«
Gotovo bi se dala napisati celotna knjiga o tem, zakaj je danes Dostojevski aktualen, vendar več povemo, če se vprašamo, zakaj ni aktualen. Verjetno prav zaradi tem, kot so nesmrtnost duše, obstoj Boga, osebna svoboda, morala, dostojanstvo, resnica, zlo in ljubezen, ki jih je v svojih delih tako koncizno obdeloval. Danes, ko prevladuje religija pozitivizma in racionalizma, je Dostojevski tujek tako v sodobni humanistiki kot na področju prava, družbe, stroke in znanosti. Za liberalistične moraliste, ki si mrzlično prizadevajo ukiniti pojmovanje človekovega dostojanstva, je Dostojevski naravnost antikrist. Dostojevski med drugim sporoča, da obstaja naravni zakon, da ni vse relativno, da obstaja resnica, za katero se ne da dogovoriti, da je človek absolutna vrednota, da za vse legalno še ni nujno, da je tudi legitimno, in da obstaja absolutno dobro in lepo. Na kratko – človek ni Bog, če se pa dela Boga, so posledice vedno katastrofalne.
Absolutno merilo je za Dostojevskega enoumno jasno. To ni neka ideja, ni neki politično sprejeti zakon ali moralni sistem ali neka družbena ureditev, strokovni dogovor ipd. Njegova absolutna avtoriteta in merilo je Oseba, je nekaj, kar presega imanentno zaverovanost v razsvetljeni razum. V zadnjih beležkah je zapisal: »Ni dovolj definirati moralo po meri pripadnosti svojim prepričanjem. Ves čas je potrebno sebi postavljati vprašanje: Ali so moja prepričanja pravilna? To je možno preveriti samo na en način – Kristus? Ampak to ni več filozofija, to je vera, vera je pa rdeča barva.«

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 11.

Znana je Sokratova izjava, ko se je nekega dne sprehajal po trgu in ga je njegov prijatelj vprašal, kaj sploh dela tam, ko pa nikoli ničesar ne kupi. Sokrat je na to odvrnil, da je vedno znova začuden, koliko čudovitih stvari, ki jih sploh ne potrebuje, se tam prodaja.
Tako kot so Sokrata presenečali kupi stvari na trgu, ki jih nikoli ni zares potreboval, smo lahko tudi mi presenečeno zaskrbljeni nad prihajajočimi prazniki. Paradoksalna trditev na prvi pogled, saj so prazniki vendarle nekaj lepega, veselega, duhovnega, nekaj, kar nas v globini obogati in umiri. Še posebej je to vsebina božiča in celotnega adventnega časa – časa pričakovanja in priprave. Zakaj torej zaskrbljenost? Zaradi tega, ker je v prazničnih časih največ osebnih stisk, osamljenosti, anksioznosti, depresij, prepirov, agresivnega vedenja, družinskega nasilja, popivanja ...
Eden izmed vzrokov je gotovo, da so družine na nek način oropane bližine, pristnosti in družinske intime. Če praznikom odvzamemo jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj sploh še ostane. Med delavniki se še nekako vzdrži, ker je vedno neko dogajanje – pot v službo in iz nje, nakupovanje, otroci, druženje, fitnes, tek, kolo, pijačke, glasba, filmi, vsakovrstni zasloni … Zasloni so postali največji kradljivci naših odnosov in naših življenj. Ves čas nekaj JE, ves čas se nekaj DOGAJA. Tišine sodobni človek pravzaprav sploh ne prenese – stalno mora biti izpostavljen takšnim ali drugačnim impulzom: glasbi, televiziji, računalniku, telefonu … Ko pa pridejo vikendi ali prazniki, ko bi se družina lahko malo zbližala, partnerja začutila, ko je več časa za odnose, da bi ga preživeli drug z drugim, da bi skupaj praznovali, se skupaj veselili, skupaj doživeli nekaj lepega, globljega, nekaj, kar bi nas v globini povezovalo, tega mnogi ne prenesejo. Mnogi se v trenutkih, ko naj bi več časa preživeli z družino, čutijo utesnjene, anksiozne, vnemajo se partnerski prepiri, vsak izmed družinskih članov je v svojem prostoru, pogosto si gredo med seboj na živce in še in še bi lahko naštevali. Družinsko intimo tako velikokrat nadomesti alkohol, takšni ali drugačni “pobegi” od doma, nenehni obiski, druženja, zabave …
Kakšna škoda za družino, kakšna škoda za medsebojne odnose, ki so nekaj najvrednejšega in najpomembnejšega na tem svetu. Kakšna škoda za umanjkanje ljubezni in bližine in za ves ta izgubljen in napačno zapravljen čas – čas, ki su mu botrovale nesmiselne odločitve, čas, ki se ga nikoli ne bo dalo povrniti, čas, ki bi se ga dalo porabiti za veliko dragocenejše življenjske vsebine, čas, ki bi ga lahko preživeli s tistimi, ki jih imamo najraje in ki nam največ pomenijo. Verjetno bomo nekoč najbolj obžalovali prav to – napačno porabljen čas.
Morda se lahko kaj naučimo tudi od Sokrata. On je govoril o množici stvari, ki jih ne potrebuje. Morda nam ta umetnik življenja želi sporočiti, da umetnost življenja ni v nabiranju in v čim več “imeti”, ampak je morda v čim več “biti”. Umetnost staranja je gotovo v veščini “izpuščanja”. “Izpuščanje” in nenavezanost človeku dajeta notranjo svobodo, svoboda pa nam daje tako želeni notranji mir. Vsi si želimo in hrepenimo po miru. A da pridemo do tega miru, bo treba v življenju narediti nekaj prostora. Treba bo temeljito pomesti in očistiti ta naš “notranji grad”, kot to poimenuje Terezija iz Avile. Morda bo treba kaj “izpustiti”, da bo nastal prostor za nekaj drugega – vrednejšega, bistvenejšega in globljega, za nekaj, kar daje resnični mir.
Morda je tej generalki našega “notranjega gradu” namenjen prav letošnji adventni čas. Morda je tvoj največji izziv tega adventnega časa, da nekaterim stvarem in vsebinam rečeš odločen NE. Odločen NE je znamenje notranje svobode in nenavezanosti. Ta NE bo morda naredil prostor lepoti in intimi družine, proslavitvi odnosov, skupnemu veselju in miru. Vendar ne gre za mir, ki bi si ga ustvarili sami, mir, do katerega bi se dokopali z nekakšno meditacijo in lastnimi napori ter avtogenimi vajami. Gre za povsem drug mir – mir, ki presega našo tako visoko cenjeno pamet. Jezus iz Nazareta, ki ga letos tako željno pričakujemo, prinaša ta drug mir. Gre za mir, ki prihaja od drugod in ima povsem drugačen okus – gre za mir, ki ga prinaša Knez miru. Ta mir ima okus ljubezni in ta okus ostane.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2022), 12.

Koliko alkohola lahko zaužije otrok?
V Republiki Sloveniji in v večini držav na svetu je prepovedana prodaja in ponudba alkoholnih pijač in pijač, ki vsebujejo alkohol, osebam, mlajšim od 18 let. Zakaj, je odgovor zelo preprost: ker ima alkohol izrazito negativne učinke na telesno zdravje, na možgane, na duševno zdravje, na odnose, na vrednote, na razvoj osebnosti, na družbo, na prihodnost, na zdravstveni sistem in še bi lahko naštevali. Alkohol nima pravzaprav niti ene pozitivne lastnosti za otroka ali mladostnika. Zato se je nesmiselno pogovarjati o tem, koliko požirkov piva lahko naredi otrok pri petih, šestih ali osmih letih, in če jih, v kolikšni meri mu bo to škodovalo ali morda koristilo. Starši, ki imajo svojega otroka radi in jim ni vseeno zanj in njegovo prihodnost ter njegov razvoj, otroku prav gotovo ne bodo dovoljevali uživanja alkohola – v nobeni količini in nobeni obliki. Takšni starši imajo pred očmi zelo jasno poslanstvo: vse, in samo tisto, kar je za otroka najboljše.
Le zakaj nam to ni jasno pri uporabi pametnih telefonov?

Digitalni kokain – to pa ja
Praktično vse raziskave kažejo na izjemno negativen vpliv zaslonov in družbenih omrežij na otroke in mladostnike. Raziskave kažejo na mnogo vzporednic med uporabo trdih drog in izpostavljenostjo zaslonom. Zaradi tega govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Zasloni imajo namreč na možgane skorajda enak vpliv kot trde droge. Slika možganov kaže, da so določeni deli fizično poškodovani in da se dejansko manjšajo v zadnjih letih. Zato ne čudi skokovit porast depresije, anksioznosti, neodpornosti na stres, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih.
OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development – Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) je leta 2019 objavil raziskavo z zelo zgovornimi izsledki: V 50 državah je bila izvedena analiza kompetentnosti učencev (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev – PISA) za obdobje zadnjih desetih let. Skandinavske države, kot so Švedska, Finska in Danska, so v zadnjem desetletju zelo spodbujale digitalizacijo v šolstvu. Raziskava je ugotovila, da se je učni uspeh poslabšal, čim več finančnih sredstev so države vložile v razvoj digitalne tehnologije v šolah. V mnogih državah v zadnjih letih vidimo obratni trend – predpis in uporaba fizičnih učbenikov, zvezkov, timsko/skupinsko delo »v živo«, prepoved nošenja pametnih telefonov v šolo, nekatere države striktno nadzirajo celo uporabo spletnih iger glede na starost ipd.
Tudi gibalna učinkovitost in ostale telesne zmogljivosti (moč, spretnost, motorika, vzdržljivost, koordinacijske sposobnosti …) iz leta v leto padajo. Izredno negativno vpliva tudi prisilna drža – nepravilno sedenje, puklavost zaradi večurnega zrenja v različne zaslone … Debelost je v približno zadnjih dveh desetletjih zaskrbljujoče narastla. Strokovnjaki v Sloveniji v zadnjem obdobju sicer ugotavljajo, da se indeks telesne mase počasi stabilizira, vendar obenem izražajo zaskrbljenost, da do tega ne prihaja zaradi gibanja in svežega zraka, ampak zaradi manipulacije s hrano. Vse to pa prinaša še dodatna tveganja na področju zdravstva in razvoja.

Državni zbor, 19. maja 2023
19. maja sem bil povabljen v Državni zbor, da kot neodvisni strokovnjak podam svoje mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji. Vabilu sem se seveda odzval. Med drugim sem DZ opozoril na to, da se je duševno zdravje otrok in mladostnikov v zadnjih petindvajsetih letih poslabšalo za skoraj 70 % odstotkov. Da smo povsem pozabili na zadovoljstvo, srečo, dobro počutje, smisel in duševno zdravje naših otrok. Ključnega pomena pri tem ima dejstvo, da imamo celotne generacije otrok in mladostnikov zasvojenih z zasloni in družbenimi omrežji ter da svet odraslih to očitno sprejema kot novo normalnost. Tehnologija je sama po sebi sicer nekaj izredno dobrega in koristnega, ampak je za uporabo le-te potrebno dozoreti in razviti določene osebnostne, kognitivne in druge sposobnosti, ker ima v nasprotnem primeru tehnologija negativen vpliv. Bistvena razlika je, če človek uporablja tehnologijo ali tehnologija »uporablja« njega.
Konkreten predlog, ki sem ga dal v razpravo, je bil: da se v najkrajšem možnem času sprejme sklep ali uredba v Republiki Sloveniji o prepovedi pametnih telefonov v vseh šolah. Gre namreč za problematiko sistemske in družbene narave. Kar pomeni, da je tovrstno problematiko moč rešiti zgolj s sistemskim pristopom in sistemsko uredbo. Šolam se sicer priporoča in svetuje, da to lahko na nek način same regulirajo, vendar je v slovenskem šolskem sistemu to misija nemogoče. Vedno se najde nekaj staršev, ki menijo drugače, ki trdijo (in tudi grozijo s tožbami), da oni kupijo otroku telefon in da mu nima nihče pravice omejevati uporabe le-tega ipd. Ali pa, da jih imajo v torbah ali omaricah in jih ne smejo uporabljati med poukom – tudi to ni rešitev, ker so potem otroci podobni vikend alkoholikom, ki čez teden nekako stisnejo zobe in vzdržijo, da si v petek zvečer že lahko privoščijo … Misli in fokus so drugje. Slovenski ravnatelji so utrujeni od nenehnih bojev z inšpekcijami, starši, grožnjami, prijavami, množico birokratskih uredb in predpisov. Sistemski pristop vse te lokalne »boje« preventivno onemogoči, ker so pravila enaka za vse in jih moramo upoštevati vsi. Tudi policijske enote po Sloveniji meje alkoholiziranosti ne urejajo in določajo vsaka po svoje ter v različnih debatah s prebivalci občine.

Rdeča kapica
Znano je, da lastniki IKT-korporacij in družbenih omrežij, aplikacij, njihovi programerji, razvijalci, psihologi, ki delajo na uporabniških vmesnikih družbenih omrežij, ter mnogi tam zaposleni svojim otrokom ne dovolijo uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij in ostalih zaslonov ter jih vpisujejo v vrtce in šole, kjer ni zaslonov. Glede na to, da celotno branžo poznajo resnično do potankosti in celotno ozadje, imajo gotovo tehten razlog za to. Sicer pa, kdor ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje pred vsem, kar ima ali bi lahko imelo nanj škodljiv vpliv. Pravljico o Rdeči kapici poznamo vsi – volk je lahko simbol nevarnosti in pasti zaslonov ter družbenih omrežij. Rdeče kapice ni najbolj modro kar same spustiti v temen gozd. Ljubezen ima različne izraze – včasih se ljubezen izkazuje tudi v prepovedni obliki.
Sicer pa so morda zasloni prišli tja, ker tam ni bilo nečesa, kar bi moralo biti – bližine, topline, odnosa. Družina za srečo ne potrebuje zaslonov, ampak drug drugega.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 12 (2023), 12-13.

Zaradi pomembnosti in vpliva na ves kasnejši otrokov razvoj verjetno ne mine seminar, šola za starše ali predavanje na temo vzgoje in izobraževanja, kjer ne bi poudarjal, da je v sodobnem času ena glavnih nalog sveta odraslih, da zavarujemo otrokovo otroškost. Zakaj? Razlogov je več – trije pa so bistveni.

1. Preveč organiziranih obšolskih oziroma obvrtčevskih dejavnosti
Mnogi starši so danes pretirano zaskrbljeni, da je njihov otrok novi Ronaldo, Messi, Mozart, Nobelov nagrajenec, Dončić, telovadni virtuoz … in so prepričani, da mora že v predšolskem obdobju hoditi (mnogi starši rečejo, da sami sebe doživljajo kot taksi-službo, ker morajo otroke nenehno nekam voziti in hoditi po njih) na določene dejavnosti, da ne bo zapravil svojega talenta, genialnosti in nadarjenosti. Rezultat je na žalost ravno nasproten. V najstniških letih praktično vsi odnehajo. Vsa genialnost in nadarjenost pa izpuhti neznano kam. Vzrok za to je tudi v sami stroki, ki že leta pretirano poudarja nadarjenost in genialnost otrok. Priča smo zanimivemu paradoksu: v predšolskem obdobju in prvih razredih osnovne šole skorajda vsi otroci obiskujejo eno ali več dejavnosti, ko mine kakšnih 10 let, pa ugotavljamo, da vseh teh otrok, ki so obiskovali te dejavnosti, več ni oziroma so vse dejavnosti opustili. Imamo pa generacije apatičnih in iztrošenih otrok, ker smo jih v otroštvu pretirano obremenili in jih izčrpavali z vsemi temi dejavnostmi. Z drugimi besedami: oropali smo jih njihovega otroštva in jih prehitro potegnili v svet odraslih, kjer je potrebno drugega premagati, biti boljši od drugih, biti bolj talentiran od vseh ostalih in biti nekaj posebnega na način, da drugega premagaš. Na žalost pa se izgubljenega otroštva ne da nikoli več nadomestiti. Predšolsko obdobje in obdobje prvih treh razredov je obdobje umirjenosti, domišljije, pravljic, zgodbic, proste igre, namišljenih prijateljev ipd. Skratka, pomembno je, da je v tem obdobju otrok lahko res otrok. V tem obdobju mora biti otrok čim več doma, da se notranje umiri in bivanjsko zasidra, ne pa da se ga nenehno vozi v neka tuja umetna okolja. Pomembno je, da spodbujamo otrokov notranji svet, to je svet kreativnosti in ustvarjalnosti ter domišljije. Otroku moramo dovoliti in omogočiti pogoje, da sam kreira svojo igro in ne da starši vedno bolj postajajo otrokovi animatorji. Na tej točki pa vidimo še drugi zanimiv paradoks: v tem zgodnjem obdobju starši otroke vozijo na vse mogoče dejavnosti, v najstniških letih, v obdobju pubertete, ko bi športne in vse druge aktivnosti res bile potrebne, pa jih dolge ure prepuščajo zaslonom, družbenim omrežjem in mnogim nepreverjenim, pogosto zelo škodljivim vsebinam, ki hranijo njihovo dušo.

2. Zasloni in družbena omrežja
Celotne generacije otrok in mladostnikov so zasvojene z zasloni in družbenimi omrežji. Ker imajo zasloni na možgane in kognitivne sposobnosti praktično identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu. Duševno zdravje med otroki in mladostniki iz leta v leto sistemsko pada. Naši otroci že pri desetih, enajstih letih tožijo o občutkih anksioznosti, depresije, občutjih notranje praznine, zdolgočasenosti, brezvoljnosti, da se ne morejo zbrati, da se ne zmorejo umiriti, da so nervozni, da se težko osredotočajo itd. Prav šokantno je, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu in na sistemski ravni same države tej problematiki pravzaprav ne namenjamo nobene resne pozornosti. Prav gotovo so v prvi vrsti na potezi starši, ki otroku kupijo pametni telefon in igralno konzolo ter mu tudi dovolijo dolge ure ždeti pred vsemi temi zasloni. Kljub temu bi morali na sistemski ravni sprejeti določene ureditve in ukrepe, ki bi veljali za vse šole in za vse otroke. Potrebno se je tudi zavedati in upoštevati, da so tudi starši različno izobraženi ter osveščeni o tovrstni problematiki. Vsak, ki ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje vseh negativnih vplivov na njegov nadaljnji razvoj. Enako bi morala ravnati tudi država, ki ji je mar za prihodnost družbe in za vsakega posameznega državljana. Zasloni so največji kradljivci našega časa, naših medosebnih odnosov in otroštva naših otrok.

3. Permisivnost, ki otroka dojema kot pomanjšanega odraslega
Posledično ni diferenciacije med svetom odraslih in svetom otrok. Vse stavimo na pamet in razum, čeprav je npr. predšolski otrok predvsem bitje domišljije in čustev, kar pomeni, da njegovo dojemanje sveta in njegove izbire vedenja ne temeljijo predvsem na razumu. S tem ko je permisivnost dolga leta promovirala, da je otrok staršev prijatelj, se je otrokom na nezavedni ravni zgodila velika krivica, saj so jim naložili bremena, ki jim niso kos. Če otrok postane staršev prijatelj, pomeni, da je prevzel vlogo odraslega človeka. Če otrok postane staršev zaupnik, kar pomeni, da starš od njega pričakuje tudi kakšen nasvet za svoje tegobe, še posebej če govorimo o relaciji oče–mama, bi pravzaprav morali govoriti o čustveni zlorabi otrok. V tovrstnem odnosu otroku posreduje informacije in vsebine, ki jih zaradi tega, ker je otrok, ne zmore ustrezno čustveno ter razumsko predelati, ne ve, kako bi se na to odzval in kaj naj z vsemi temi vsebinami naredi – tudi to je čustvena zloraba otrok. Včasih so nas starši v družbi odraslih ob določenih pogovorih poslali stran od njih. Zaradi tega, ker vsi pogovori odraslih niso za otroška ušesa. Tako je bilo tudi prav in tako bi moralo biti tudi danes. V stroki govorimo o diferenciaciji odraslega in otroškega sveta.
Otrokom moramo dovoliti, da so lahko res otroci. Prav to je najboljša popotnica za smiselno in lepo življenje.

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
(Kahlil Gibran)

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 11 (2023), 12-13.

Ena izmed večjih zanimivosti v življenju vsakega posameznika so njegove osebne odločitve in kako te odločitve usodno vplivajo na vse življenje. Neko povsem naključno srečanje lahko življenje zapelje v popolnoma drugo smer, kot bi se odvilo sicer. Vse naše današnje odločitve, tudi še tako majhne in neznatne, tlakujejo ter določajo pot jutrišnjega življenja, življenja naslednji mesec, naslednje leto, desetletje, celotnega življenja. Zaradi tega je tako zelo pomembno, kako se odločamo, na podlagi česa se odločamo, na podlagi katerih vrednot se odločamo in proti čemu se odločamo ter najpomembnejše: za kaj se odločamo. Naše življenje je pravzaprav sestavljeno iz dolge verige, katere členi so posameznikove osebne odločitve.
Freud je s svojo psihoanalizo na področju humanistike in družboslovja naredil ogromno škode, ki traja že dolga desetletja – v največji meri z zmotno antropologijo, ki so jo hlastno pograbili in razglasili za drugo biblijo. Freudovo oznanilo, da je človek bitje užitka, da mu v življenju gre zgolj za zadovoljitev potreb, želja in gonov ter da je vse njegovo delovanje in vedenje podrejeno užitku, se je izkazalo za zablodo, v katero so se ujele cele generacije te družbene paradigme.
Viktor Frankl, ki pred vojnimi grozotami ni zapustil svoje družine in pobegnil v Ameriko, pravi, da »konec koncev človeškega vedenja ne narekujejo pogoji, s katerimi se človek srečuje, temveč odločitve, ki jih sprejema«. Frankl ni spadal med tiste posameznike, ki svojo teorijo razvijajo v dobro ogrevanih prostorih in za to prejemajo dobro plačilo, v naslednjem koraku pa ob različnih “podporah” razvito teorijo vehementno inkorporirajo v stroko in družbo. Točnost in nezmotljivost takih teorij je “brezpogojna” ter “nepogrešljiva” in je z njimi pogosto prežeta tudi vzgoja, izobraževanje, psihologija, humanistika, družboslovje in vsa področja, kjer se dela in razmišlja o človeku ter družbi. Ne, Frankl ne spada v ta korpus posvečenih.

6747 dijakov iz 82 šol je nekaj dni nazaj začelo s prvim korakom mature. Učenci 6. in 9. razreda pa so pričeli z nacionalnim preverjanjem znanja. Že dlje časa se učenci in dijaki učijo, da bi nabrali čim več točk, dobili čim boljše ocene in posledično bili uspešnejši. Saj si vsak seveda želi biti uspešen. Vendar se ob tem poraja pomembno vprašanje: Kaj pomeni »biti uspešen«? Na šolah za starše velikokrat vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svojega otroka. Mnogi odgovorijo: »Da bi bil uspešen.« Ko to slišim, me kar malo zmrazi po hrbtu. Kajti vprašanje je, kaj si pod ta uspeh predstavljamo.

Ali nam je mar?
Druga stvar, o kateri razmišljam, je, da je natanko eno leto (19. maja 2023), odkar sem bil povabljen v parlament, da kot neodvisni strokovnjak podam strokovno mnenje o problematiki vzgojno-izobraževanega sistema v Republiki Sloveniji in predvsem o izredno zaskrbljujočem porastu nasilja ter agresivnega vedenja med mladimi. Dejstvo je, da nasilje narašča in vedno več ga je. Potrebno se je zavedati tudi, da večina dogodkov v medije sploh nikoli ne pride. Praktično vse neodvisne raziskave v zadnjih desetih letih kažejo na neposredno povezavo med agresivnim vedenjem in uporabo zaslonov. Ker imajo zasloni na možgane identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o »digitalnem heroinu« in »digitalnem kokainu«. Prehitra in prekomerna uporaba zaslonov določene dele možganov fizično deformira oz. poškoduje. Ni mogoče spregledati skokovitega porasta depresije, anksioznosti, samopoškodovanja, zasvojenosti, nezmožnosti kontroliranja svojega vedenja ter čustvenih odzivov, občutkov odtujenosti, osamljenosti in vseh ostalih duševnih motenj ter stisk, ki se pojavljajo že pri otrocih. Mladi imajo težave z vzpostavljanjem odnosov, komunikacijo, strahom pred družbo in izredno nizko stopnjo empatije. Sočutenja in empatije namreč ni mogoče razvijati pred zaslonom, ampak v živi interakciji z drugimi ljudmi. Zdravstvo in stroka smo glede tega praktično povsem enakega mnenja. Zaradi tega in še mnogih drugih negativnih posledic ter primanjkljajev v celovitem razvoju otrok sem Državnemu zboru, še posebej pa Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje predlagal, da po hitrem postopku sprejmejo uredbo, da se v vseh osnovnih šolah prepove nošenje pametnih telefonov v šole. Ker gre za sistemsko in resno družbeno problematiko, je to potrebno reševati na sistemski ravni. Ni mogoče, da vsak ravnatelj bije svoj boj, saj so že izmučeni in preobremenjeni od vseh drugih »bojev« z uredbami, predpisi, inšpekcijami, starši, učenci, občani … Vsi strokovnjaki, s katerimi sem govoril, so brez pomisleka podprli predlog. Vsi ravnatelji in učitelji, s katerimi sem govoril, in ni jih bilo malo, so prav tako oziroma še bolj odločno izrazili potrebnost in nujo po takšni uredbi. Tudi starši so absolutno za to. Vedno več je držav, ki so se odločile za tak korak. Vsak, ki ima otroke rad in ki mu je mar zanje, za prihodnost ter dobrobit družbe, v ožjem in širšem smislu, bo naredil vse, da otroku omogoči čim bolj zdravo okolje za celovit duševni in telesni razvoj. Skrbel bo za to, da otrok ne bo samo uspešen, ampak da bo tudi srečen. Ker če bo srečen, bo tudi uspešen. Lahko bi celo rekli, da bo uspešen takrat, ko bo srečen.

Točke in uspehi
Vsako leto, ko berem rezultate matur, me prevevajo mešani občutki; koliko zlatih maturantov, koliko doseženih točk, koliko izraženih čestitk in ponosa, proslavljanja uspehov … S tem ni nič narobe. Vrednotenje znanja je nedvomno potrebno in o tem ni nobenega dvoma. Vendar se bojim, da smo pozabili na nekaj, kar je bistveno. Nihče se ne vpraša, za kakšno ceno so vse te točke. Nihče se ne vpraša, koliko poživil in drugih drog srednješolci zlorabljajo, še posebej v obdobju priprave na maturo. Kako skokovito narastejo notranje stiske, depresije in anksioznosti. V vzgojno-izobraževalnem sistemu bi nujno morali posebno pozornost posvetiti duševnemu zdravju otrok in mladostnikov, na področju kurative in na področju preventive. Tudi to je točka, ki sem jo posebej izpostavil v Državnem zboru in še posebej Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje.
Frankl je desetletja nazaj zapisal, da »živimo v času specialistov, ti pa nam posredujejo samo delne perspektive in podobe resničnosti. Zaradi dreves raziskovalnih dosežkov raziskovalec ne vidi več gozda resničnosti.« Pred očmi je imel problematiko determinizma in redukcionizma na področju zdravstva, družboslovja in humanistike, ki ima za posledico razosebljanje in razčlovečenje človeka. Tovrstni redukcionizem se nam dogaja tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Praktično celoten vzgojno-izobraževalni proces smo zreducirali na racio, ocene in točke. Posledično je to postalo glavno merilo uspeha. Ob tem pa smo pozabili na človeka, na osebnost. Ne vidimo več celote. Pozabili smo na razvoj osebnostnih lastnosti, kot so vztrajnost, odpornost na stres, ustvarjalnost, samostojnost, odgovornost, vrednote, empatija, gojenje občutka za lepo, umetnost, kulturo … Postavili smo visoka pričakovanja, koliko točk naj doseže, pozabili pa smo se vprašati, v kakšnega človeka naj odraste ta otrok.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 6 (2024), 11-12.

Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
Pojav »grešnega kozla« v sodobnem času poznamo iz judovskega sveta, kjer so Judje v puščavi obredno žrtvovali kozla – nanj so »zmetali« vse svoje krivde in grehe ter ga izgnali v puščavo, kjer je poginil. Kozel je na ta način ljudstvo odrešil zla. Tako so pomirili svojo vest, se rešili zla, krivd, frustracij in se očistili svojih grehov ter ponovno vzpostavili odnos z Jahvejem. Nič krivega običajnega kozla so na ta način spremenili v »grešnega kozla«.
Če logiko »grešnega kozla« aktualiziramo in se nekoliko globlje zazremo v človekovo delovanje in vedenje, hitro ugotovimo, da ta psihološko-duhovni mehanizem deluje tudi na individualni ravni, pri posamezniku. Tovrstno vedenje je zelo nevarno in škodljivo tako za tistega, ki se v ta vedenjski vzorec zaplete, kot tudi za ljudi, ki tega posameznika obkrožajo, ter družbo, v kateri živi.
Frustracije, lastna negotovost, občutek manjvrednosti, zakompleksanost, ljubosumnost, poškodovana samopodoba, samozavest in samospoštovanje, in še in še bi lahko naštevali. Vsa ta občutja so pri posamezniku najpogosteje potlačena in na zavedni ravni zanikana. Ob tem se pojavljajo še občutja sramu in krivde, ko se posameznik zaveda, da so ta občutja del njega, da so njegova, da vsa ta čustva določajo celo njegovo identiteto; po drugi strani pa se jih sramuje. Vsa ta potlačena občutja se morajo nekje akumulirati – na nezavedni ravni. Na ta način se nezavedna raven začne spreminjati v ekonom lonec. Newtonovi zakoni in fizika so nas naučili, da vse, kar se nekje tlači in potlači, ustvarja nasprotni pritisk. Psihološke znanosti so skozi desetletja resnih znanstvenih raziskav jasno pokazale, da potlačena čustva in frustracije ne povzročajo samo različnih psihosomatskih obolenj, ampak ljudi vodijo tudi v iracionalna vedenja, delovanja in odločitve. In prav iracionalna vedenja so tako zelo nevarna za družbo in posameznika.
Če so ozremo okrog, bomo hitro videli, koliko posameznikov deluje na ta način, da jim drugi ljudje predstavljajo »strelovod«. Nenehno potrebujejo nekoga, na katerega lahko usmerijo svoje frustracije, svoj gnev, svoje ljubosumje, svoje neuspehe, razočaranosti, svoje komplekse in nerazrešene ranjenosti. Gre za toksične posameznike, ki zastrupljajo odnose, kolektive in družbo. Mehanizem »grešnega kozla« je za te posameznike modus operandi njihovega počutja in samozavesti. Sebe potrjujejo in povzdigujejo na način, da druge tlačijo, obtožujejo, sodijo in tudi obsodijo. Včasih to poteka na tih, preračunljiv, prefinjen manipulativni način, včasih pa na zelo grob in tudi krut način. V medijih vidimo vse polno takšnih zgodb. V političnem prostoru je mehanizem grešnega kozla pogosto osnovni način delovanja in boja za obstanek. Nekateri celo svojo identiteto in lastno »dobrost« gradijo na logiki uničevanja drugega. Ker je psihologija množice drugačna od psihologije posameznika, javnost tega pogosto ne razpozna. Velikokrat ravno nasprotno – javnost se pridruži kamenjanju. Zlo se na ta način širi kot virus in je po svoji definiciji iracionalna, razdiralna sila. Odličen primer najdemo v evangeliju – samo od sebe se zastavi vprašanje, od kod in zakaj v množici tako nenaden gnev in bes. Še danes odmevajo kriki: »Križaj ga, križaj ga!« Odziv na delovanje zla Jezusa iz Nazareta je zgodovinsko-kulturno gledano totalna novost, nekaj nezamisljivo radikalno drugačnega. Eksplozija ljubezni na planetu Zemlja je v konkretnem zgodovinskem času in konkretni družbi dobila galaktične razsežnosti. Logiko grešnega kozla je nadomestila logika ljubezni, ki edina lahko ustavi virus zla. Vendar je ljubezen tudi stvar odločitve, za katero pa se ne odloči vsak. Tragičnost je v tem, da ta posameznik nevede obenem žrtvuje sebe in drugega. Dostojevski je na najbolj pretanjen način pokazal, kako lahko posameznik z enim dejanjem žrtvuje drugega in obenem tudi samega sebe. S svojim početjem uničuje tako žrtev kot samega sebe.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 11.

Nekaj dni nazaj sem s strani novinarke prejel vprašanje glede aktualne (javne) debate o tem, kaj menim, ali učitelj sme pogledati v šolsko torbo, če sumi, da ima otrok v njej nedovoljene stvari ali kak predmet, s katerim bi lahko poškodoval sebe in druge. 
Kar malo šokantno je, da je to sploh predmet razprave. Ali ni samo po sebi jasno, da učitelj mora v šolskem prostoru (seveda tudi zunaj njega) narediti prav vse, kar je potrebno, da zagotovi dobrobit in varnost otrok? Ne bi smelo iti za vprašanje, če lahko ali ne, ampak gre za vprašanje dolžnosti; kaj je prav in dobro, da naredi. Kako je mogoče, da danes razpravljamo o temah, ki so same po sebi logične, etične in človeške? Več kot očitno je, da smo kot družba in s tem šolski sistem kot takšen na neki točki izgubili kompas. Gre za kompas, ki kaže v smeri človeka, v smeri otroka, v smeri človečnosti in skupne prihodnosti.

Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka
Zaradi napačnih strokovnih/teoretičnih izhodišč v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki je organsko prežet s permisivnostjo, smo povsem zanemarili vzgojo za smisel, samostojnost in odgovornost otrok. Druga posledica pa je v tem, da se je šolo (pri belem dnevu, kot se reče) oropalo strokovne avtonomije in pedagoškega dostojanstva na podlagi sistemsko vpeljane permisivnosti in zbirokratiziranosti praktično vseh delovnih procesov v šoli. Sedaj smo na točki, da problematiziramo področja, ki so sama po sebi povsem jasna. Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka. Seveda ni nobenega razumskega zadržka in utemeljitve, zakaj učitelj ob utemeljenem sumu ne bi smel pregledati torbe. Tudi recimo v primeru utemeljenega suma odtujitve tuje lastnine. Ravno nasprotno – njegova dolžnost je, da to stori. Kaj bi pa v šolski torbi otrok lahko imel takšnega, česar učitelj (recimo v navzočnosti ravnatelja ali drugega učitelja ali šolske svetovalne službe) ne bi smel videti in bi to pomenilo poseg v zasebnost? Programske smernice za svetovalno službo v osnovni šoli celo nalagajo: »Njena temeljna naloga je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja prek svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomen način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci v vrtcu oziroma šoli in po potrebi tudi z ustreznimi zunanjimi ustanovami.«

Najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda in zasebnost
Zakone in pravila naj bi postavili za človeško dobro ter red, in ne obratno (zakon je zaradi človeka in ne človek zaradi zakona). Vendar se nam je velikokrat lažje skrivati za določenimi uredbami, pravili, navodili ipd., kot ustrezno ukrepati na podlagi strokovnega znanja, izkušenj in lastne vesti. Očitno ima tudi pravo v sodobnem času velike težave z razmejitvijo, kaj je prav in kaj narobe ter predvsem, od kod izvira to, kaj je dobro in kaj je slabo. Tudi ni nujno, da je vse, kar je legalno, tudi legitimno. »Ubi ius ibi remedium,« pravi star latinski pregovor. Pomeni, da mora tam, kjer je pravica oziroma pravičnost, obstajati tudi pravno sredstvo, da se krivičnost odpravi. Seveda, če je za to želja in volja. Ko govorimo o prestopništvu in nasilju med mladostniki, se človek težko znebi občutka, da imajo v prvi vrsti prednost pravice storilca in ne pravice žrtve. A priori je bolj zaščiten (tudi potencialni) storilec kot žrtev. Prevzemanje odgovornosti in ustreznih sankcij je šele na četrtem mestu – najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda, njegove pravice in zagotovitev neposeganja v njegovo zasebnost (beri: torbo). Npr. otrok je v četrtem razredu v šolo prinesel švicarski nož in pred poukom grozil sošolcem, učiteljica mu noža ni smela odvzeti, sam ji ga pa ni hotel izročiti. Absurdno.

Zrele družbe vlagajo v preventivo
Moj odgovor novinarki se je nadaljeval v smeri, da bi na prvem mestu morala biti varnost otrok, kar pomeni, da mora sistem narediti vse, kar je v njegovi moči in zakonsko dopustno, da zaščiti otroke. Po eni strani se ogromno govori o ničelni toleranci do nasilja, po drugi strani pa imajo šole zvezane roke in so praktično onemogočene pri ustreznem ukrepanju. Če se samo spomnimo, koliko je bilo poročanja o mladostniškem nasilju v zadnjih mesecih in v mesecih pred koncem lanskega šolskega leta! Drugi del krute realnosti je v tem, da večina prijav policijske postaje sploh ne dajo v javnost. O posledicah in odgovornostih mladostnikov ni bilo zaslediti niti ene vrstice. Kaj je sporočilo mladim agresivnim objestnežem? Delaj, kar hočeš, itak ti nihče nič ne more. Osebno odgovornost smo povsem zanemarili. Otrok ni mogoče vzgajati za odgovornost drugače, kot da jim dovolimo, da prevzemajo odgovornost za svoja dejanja oziroma za svoja ne-dejanja (kar bi morali narediti ali ukrepati, pa niso). Brez realnih in učinkovitih sankcij/posledic tudi odgovornosti ni. Ob tem nenehnem gašenju požarov pogosto pozabljamo na še eno področje, ki je pravzaprav ključnega pomena – na preventivo. Modri ljudje in zrele družbe vedo, da se najbolj splača vlagati v preventivo, in to na vseh področjih. Preventiva je v tem primeru seveda ustrezna vzgoja in urejene družinske razmere. Vendar smo vzgojo že davno tega izločili iz šolskega sistema.

Štejejo samo točke in uspeh
Skorajda celoten vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pamet, na »racio«, na pomnjenje in ponavljanje. Pomemben je samo uspeh, točke in odlični uspehi. Ne glede na ceno, ki jo mladi plačujejo, ne glede na enormno povečanje duševnih stisk in bolezni v zadnjih dveh desetletjih, ne glede na vse anksioznosti, depresije, samopoškodbeno vedenje, zasvojenosti, ne glede na količino zlorabe pomirjeval, kokaina in drugih drog že v srednjih šolah. Še posebej v času priprav na maturo. Očitno ni pomembno, če so naši mladi srečni, zadovoljni in svoje življenje dojemajo kot smiselno – glavno je, da so točke in da so uspešni. Vendar, hudič je očitno šalo vzel tudi na tem področju – zadnja raziskava PISA je pokazala, da imamo najslabši rezultat bralne pismenosti doslej, beleži se upad matematične in naravoslovne pismenosti. Kot za vse tegobe v zadnjih letih bo najprikladnejši krivec verjetno tudi tokrat – covid, ki zamaši vse luknje. Vlak pa mirno pelje z nezmanjšano hitrostjo naprej.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 1 (2024), 12-13.