Človek je bitje odnosa, ki nas najgloblje določa in zaznamuje. Prek odnosov se tudi najbolj odkrijemo in razkrijemo drugim. V odnose ne vstopamo samo na verbalni ravni, ampak predvsem na nezavedni ravni, z vsem, kar smo, s celotno vsebino svojega življenja. Gre za srečanje dveh oseb v vsej svoji celovitosti. Pri odnosih ne gre samo za to, da imamo odnos »do« nečesa/nekoga, ampak predvsem za to, da imamo odnos »z« nekom. Kakovost našega življenja se v največji meri kaže v kakovosti in lepoti naših odnosov. Slovenska beseda »sreča« v glagolniški obliki nakazuje prav to, da je sreča v srečanju, srečevanju. Človek ni samozadostno bitje, saj posameznik ne more samega sebe osrečiti, pa naj se še tako trudi. Duhovnost new agea želi zahodnega človeka prepričati prav o tem – da naj se ukvarja sam s seboj, da je samemu sebi dovolj in da mora poskrbeti izključno zase ter da ne potrebuje nikogar drugega. Vendar pa človek lahko samega sebe osreči le prek nekoga ali nečesa drugega, kar ni on sam. Šele notranje urejena osebnost lahko osreči drugega. To, kar je v nekaterih drugih, bolj prvinskih kulturah jedro, srčika, najpomembnejše, smo v zahodni kulturi skorajda pozabili. V Afriki poznajo izraz »ubuntu«, kar pomeni, da je oseba oseba le skozi drugo osebo. Da smo vsi povezani, da skrbimo drug za drugega, da se spoštujemo, da vse, česar se naučimo, in vse izkušnje izvirajo iz odnosov in povezanosti z drugimi ljudmi. Tony Robbins pravi: »Kakovost tvojega življenja je kakovost tvojih odnosov.« S tega vidika so odnosi možnost za najlepše in obenem tudi za najslabše v življenju. Številne raziskave in tudi psihosocialna, psihoterapevtska in medicinska praksa kažejo na to, da je v sodobnem času najbolj razbolelo področje prav področje medosebnih odnosov. Za posameznika je ključnega pomena, kakšen odnos ima do drugih, do sebe, do sveta in življenja, do smisla in do presežnega.
Človek je ves čas v odnosu. V odnosu do drugih ljudi, do sveta, do vrednot in v nenehnem odnosu do sebe in do življenja. Bistvena značilnost eksistencialne analize, ki temelji na človekovi svobodi in odgovornosti, je usmerjenost k ljudem in njihov odnos do sveta in vrednot. Odnos do življenja vzpostavimo takrat, ko nehamo čakati, da se bodo stvari zgodile same od sebe in začnemo ukrepati, aktivno oblikovati ter nadzorovati svoje življenje. Tak odnos do življenja lahko nadzorujemo le skozi svojo osebo in s tem svetu sporočamo: jaz sem na tem svetu, sodelujem in se oblikujem. Tako preživljamo življenje na smiselni način do smrti, kajti smrt je večja grožnja neizživetemu/nesmiselnemu kot izpolnjenemu/smiselnemu življenju. Odnos do sveta postane jasen, ko lahko ukrepamo ali reagiramo na način »odgovora« življenju. Človek s svojim odgovorom stopi v osebno izmenjavo s svetom. Naši odgovori so sestavljeni iz duhovno nezavednega in zavestne presoje, kar se povezuje s celotnim telesno-duševno-duhovnim stanjem.
Razumljivo je, da si starši želijo zdravih, naravnih, odprtih, samozavestnih, inteligentnih, empatičnih in socialno mislečih otrok. Kljub temu so v ospredju želje, za katere nikakor ni gotovo, da se bodo izpolnile. Ljudje pogosto postanejo odvisni od tega, da so njihove želje izpolnjene. Če se na primer otroci ne lotijo tega ali onega dela, ne uporabijo te ali one priložnosti, storijo ali ne storijo te ali one stvari, nas boli. Poleg tega so želje za otroka pogosto usmerjene k rezultatu, izdelku in ne k procesu vzgoje otroka. Predvsem pa ne v otrokovo osebo. Osrednja skrb logopedagogike je vključevati posameznega otroka na način, da mu dajemo možnost, da se zavzame za položaj in če je le mogoče, da se sam odloči in tako prevzame odgovornost zase.
V pedagoškem procesu krepimo otrokov odnos do sveta tako, da naredimo prostor za otrokov obstoj. Otroka sprejmemo, ustvarimo pozitivno klimo, varnost in s tem vzpostavimo kulturo zaupanja. Pomembna so pravila, rituali, ritem, jasnost vrednot, orientacija, pozitivna klima v družini, podpora s pomočjo lastnih veščin, sposobnosti in spretnosti. Odnos do življenja krepimo skozi medosebne odnose in skrbi za druge. Skrb za druge namreč poživlja ljudi. Pomembni so občutki toplote, nega, dotik, promocija skupnosti in »trenutki užitka« (pesmi, zgodbe, glasba ...). Razvija se z bližino, ki omogoča varno povezavo. Otroku dovolimo, da je takšen, kot je, da je lahko neodvisen in konsistenten v svojih dejanjih. Spoštujemo ga v lastni potencialnosti in mu omogočamo, da sprejema pristne in skladne odločitve. Skozi te dejavnosti bo lahko cenil vrednote kot oseba v svojem bitju in potencialnosti.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 3 (2023), 11.

Predstavniki permisivne paradigme na področju vzgoje in izobraževanja otroka dojemajo predvsem kot razumsko, racionalno bitje, kjer so v ospredju otrokove želje in potrebe. Otroka se ne sme v ničemer omejevati, vse se mu mora dati na izbiro, starši oz. svet odraslih so nekakšni dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in potreb. Velik napor gre v to smer, da otrok ne sme doživeti nobenega napora ali negativne izkušnje – v tem primeru takoj intervenirajo starši in uredijo otrokove težave (odgovornosti). Da mame niso 24-urni servis, ki je vedno na voljo in na razpolago – tej temi na vsaki šoli za starše namenimo veliko časa in pozornosti.
Napačna vzgoja se kaže tudi v izgubi življenjskega smisla otrok in mladostnikov, v izgubi navdušenja, v zdolgočasenosti, v občutkih notranje praznine, v tem, da velikokrat ne vedo, kaj naj bi naredili iz sebe in kakšno vsebino naj bi dali svojemu življenju. Velikokrat se zatekajo v nasilje in samodestruktivno vedenje, da se vsaj nekoliko počutijo žive, da vsaj v nečem vidijo ‘smisel’, da vsaj nekomu pripadajo ter da jih vsaj nekdo vidi in jim nameni pozornost. Notranja praznina in otopelost je tako huda, da jo na neki način regulirajo s fizično bolečino. Gre za nekakšno psihološko pomiritev preko samozadajanja fizične bolečine. Fizična bolečina vedno omili duševno bolečino oziroma bolečino srca. V tem je tudi glavni razlog, zakaj je danes med mladimi toliko samopoškodbenega vedenja. Gre za zavestno povzročanje bolečine sebi in agresivno poškodovanje lastnega telesa (npr. zabadanje ostrih predmetov v roke, stegna, rezanje, praskanje s predmeti, povzročanje opeklin z ognjem ali z ogorki cigaret, puljenje las ipd.).
Namesto pretiranega zaščitništva bi otrokom morali pustiti in dovoliti, da naloge, ki jih zmorejo, opravijo sami. Namesto da se otroke “zavija v vato”, bi jih morali učiti in vzgajati v odgovorne in samostojne posameznike, ki so zmožni sprejeti posledice svojih dejanj ali nedejanj. V luči vzgoje, ki se dojema kot priprava otroka na življenje, se bo treba znebiti notranje potrebe po nenehni ustrežljivosti, dogovarjanju, pogovarjanju in prepričevanju. Otroci so postali kljubovalni ravno zaradi tega, ker čutijo, da odrasli sami v sebi niso dovolj gotovi, da bi od njih nekaj zahtevali preprosto zato, ker je tako prav. S permisivno logiko “vse za otroka” smo jih oropali dragocenih in nujnih izkušenj za življenje, preko katerih bi si zgradili zdravo samopodobo, samozavest in samospoštovanje. Ker jih ne vzgajamo za samostojnost in odgovornost, ki sta temeljni področji za uspešno, osmišljeno in zadovoljno življenje, smo jih oropali tudi delovnih navad, vztrajnosti in discipline. Logična posledica je agresivno vedenje – do samega sebe ali drugih. Agresivno vedenje pa je pravzaprav vedno izraz nemoči.
Ker niso kos različnim življenjskim situacijam ali trenutnim neuspehom (do določenega trenutka so vse te ‘neuspehe’ korigirali starši s pretiranim hvaljenjem ali pa so uredili, da je bil njihov otrok ‘uspešen’), na neki način psihološko kapitulirajo. Za pristen uspeh se je vedno treba potruditi in v to vložiti določeno mero napora in časa. Ker jih starši tega niso naučili, tega preprosto ne znajo in ne zmorejo. Ker jih starši niso naučili obvladovanja svojega vedenja in čustev ter soočanja z določenimi NE-ji in neuspehi, ki so sestavni del odraščanja in življenja, je njihova reakcija velikokrat poskus izsiljevanja – ko so še majhni, to skušajo z izsiljevalskim jokom, kasneje z verbalnim nasiljem, neprimernim vedenjem, žaljivim in nespoštljivim odnosom do staršev, vzgojiteljev, učiteljev … Vse to praviloma po različnih stopnjah vodi v agresivno vedenje – do sebe ali do drugega. Lahko je fizično ali psihično nasilje. Pri mladostnikih gre v primeru nekega trenutnega neuspeha za poskus izsiljevanja, za izraz nemoči ali občutek prizadetosti lastnega ega, kar se izrazi v agresivnem vedenju do drugega. Na primer: Starši so ta otroški ego leta glorificirali in negovali, sedaj pa v šoli doživi določen neuspeh, kar je v radikalnem nasprotju s tem, za kar so ga starši celo otroštvo vzgajali in mu dajali vedeti, da je nekaj posebnega, da je najboljši ipd. Ta prizadeti ego je zato poln nemoči, jeze, prizadetosti, podivjanih čustev in patološke užaljenosti, ki vse prepogosto izbruhne v agresivno vedenje do druge osebe. Permisivna vzgoja je zaradi tega ‘najboljši’ porok za agresivno vedenje otrok in mladostnikov. Eden izmed ključnih izzivov vzgoje je ravno to, da otroke opremimo in ustrezno osebnostno okrepimo, da se bodo z neuspehi soočali pogumno in dostojanstveno.

S. Kristovič, Na začetku, Ognjišče 2 (2022), 11.

Česarkoli se v življenju lotimo, vedno imamo pred očmi nek cilj. Če se usedemo v avto, imamo jasen namen, kam želimo priti. Kirurg za operacijsko mizo ima natančno izdelan cilj, kaj želi s to operacijo doseči. Ko profesor vstopi v predavalnico, ima do potankosti izdelane vsebinske cilje, ki jih bo tekom predavanj dosegel. Znanstveniki, ki raziskujejo in izvajajo različne laboratorijske poskuse, to delajo z zelo natančno izdelanimi nameni in cilji. Tisti, ki so kdaj sodelovali pri kakšnem projektnem razpisu, zelo dobro vedo, kako pomembno je jasno definirati in predstaviti cilje projekta. Že ko se človek zjutraj zbudi, ima pred očmi natančen cilj, zakaj bo sploh vstal in kaj vse ga v tem dnevu čaka. Pravzaprav je celotno naše življenje sestavljeno iz raznih ciljev – manjših in večjih. Življenje pred vsakega izmed nas postavlja različne naloge, posameznik pa nanje odgovarja v skladu z zastavljenimi cilji in osebno vrednostno lestvico. Nekateri cilji so neizbežni, za druge pa si moramo prizadevati.
Skratka, česarkoli se lotimo, vedno in povsod moramo imeti pred očmi natančno določen cilj, kaj sploh hočemo in želimo. Nekoč sem nekje prebral, da če ne veš, kam greš, boš prišel tja, kamor ne želiš priti. Pri vzgoji to zagotovo drži – še bolj kot pribito. Na šolah za starše in različnih predavanjih o vzgoji si velikokrat zastavimo vprašanje: Kaj sploh je vzgoja oz. kaj je cilj vzgoje? Ko starša pričakujeta otroka, je eno najpomembnejših vprašanj, če ne najpomembnejše, ki bi si ga morala zastaviti ter si še pred otrokovim rojstvom nanj odgovoriti: Kaj želiva, da nastane iz tega otroka, oz. kakšen naj postane ta otrok? Kaj želiva z vzgojo sploh doseči? Kaj je cilj najinega poslanstva in kaj pomeni biti dobra mama in dober oče?
Z odgovori na ta vprašanja se dejansko precej namučimo, čeprav bi morali biti pravzaprav med najlažjimi, kar se tiče vzgoje in odraščanja otrok. Presenetljivo je, koliko staršev nima razjasnjenega odgovora, kaj je osnovno starševsko poslanstvo in h kateremu cilju s svojimi vzgojnimi ravnanji stremijo. Vzgojna ravnanja bi namreč morala biti ‘podrejena’ prav temu cilju oz. v službi tega cilja. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da smo zaradi poplave vzgojne literature, ki obljublja preproste rešitve za vse težave, številnih forumov z raznoraznimi nasveti in instant rešitvami, mnogovrstnih teoretičnih ‘strokovnjakov’, brezštevilnih predpisov in uredb, ki skorajda v celoti odvzemajo šolam, vrtcem in strokovnim delavcem njihovo profesionalno avtonomijo in integriteto, v današnjem času pravzaprav izgubili kompas, ki kaže pravo smer na področju vzgoje. Če pri vzgajanju nimamo nenehno pred očmi točno določenega cilja, kam želimo priti, bomo po vsej verjetnosti prišli tja, kamor ne želimo. Na podlagi dela z več tisoč otroki in stalne vpetosti v prakso s strokovnimi kolektivi, vzgojitelji/cami, učitelji/cami in starši menim, da je edina prava definicija vzgoje: Vzgoja je priprava otroka na življenje. Z drugimi besedami to pomeni, da otroka vzgojimo v samostojno in odgovorno osebnost. Torej v posameznika, ki bo znal sam reševati svoje življenjske naloge, seveda glede na svojo razvojno stopnjo. Cilj bi moral biti zadovoljen, opolnomočen, samostojen in odgovoren posameznik s pozitivno razvito samopodobo in samozavestjo, ki vidi in doživlja smisel svojega življenja. Ta posameznik bo tudi imel pred očmi svoj lastni cilj življenja – kaj želi od svojega življenja, kaj bo iz svojega življenja naredil in kaj je njegovo poslanstvo.
Če želimo, da otrok postane samostojna in odgovorna oseba, mu moramo to tudi dopustiti. V tem oziru je največ škode naredila permisivna vzgoja s svojo krilatico “vse za otroka”. Kar otrok zmore, seveda glede na svojo starost in razvojne značilnosti, mora narediti sam. Danes pa mnogi starši, tudi za nekaj let, zamujajo z osnovnimi življenjskimi ‘veščinami’, kot so recimo vezanje vezalk, samostojno hranjenje, spanje v svoji postelji, dojenje, skrb za lastno higieno, da je otrok spoštljiv, da zna počakati, da ne vpada v besedo in še bi lahko naštevali. Tudi npr. domače naloge niso odgovornost in delo staršev, ampak otrok – starši so svojo osnovno šolo že opravili. Otrok mora sam prevzemati odgovornost za svoje delo in naloge, tako doma kot v šoli. To bo najboljša popotnica za življenje.

S. Kristovič, Na začetku, v: Ognjišče 2 (2021), 11.

Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
Pojav »grešnega kozla« v sodobnem času poznamo iz judovskega sveta, kjer so Judje v puščavi obredno žrtvovali kozla – nanj so »zmetali« vse svoje krivde in grehe ter ga izgnali v puščavo, kjer je poginil. Kozel je na ta način ljudstvo odrešil zla. Tako so pomirili svojo vest, se rešili zla, krivd, frustracij in se očistili svojih grehov ter ponovno vzpostavili odnos z Jahvejem. Nič krivega običajnega kozla so na ta način spremenili v »grešnega kozla«.
Če logiko »grešnega kozla« aktualiziramo in se nekoliko globlje zazremo v človekovo delovanje in vedenje, hitro ugotovimo, da ta psihološko-duhovni mehanizem deluje tudi na individualni ravni, pri posamezniku. Tovrstno vedenje je zelo nevarno in škodljivo tako za tistega, ki se v ta vedenjski vzorec zaplete, kot tudi za ljudi, ki tega posameznika obkrožajo, ter družbo, v kateri živi.
Frustracije, lastna negotovost, občutek manjvrednosti, zakompleksanost, ljubosumnost, poškodovana samopodoba, samozavest in samospoštovanje, in še in še bi lahko naštevali. Vsa ta občutja so pri posamezniku najpogosteje potlačena in na zavedni ravni zanikana. Ob tem se pojavljajo še občutja sramu in krivde, ko se posameznik zaveda, da so ta občutja del njega, da so njegova, da vsa ta čustva določajo celo njegovo identiteto; po drugi strani pa se jih sramuje. Vsa ta potlačena občutja se morajo nekje akumulirati – na nezavedni ravni. Na ta način se nezavedna raven začne spreminjati v ekonom lonec. Newtonovi zakoni in fizika so nas naučili, da vse, kar se nekje tlači in potlači, ustvarja nasprotni pritisk. Psihološke znanosti so skozi desetletja resnih znanstvenih raziskav jasno pokazale, da potlačena čustva in frustracije ne povzročajo samo različnih psihosomatskih obolenj, ampak ljudi vodijo tudi v iracionalna vedenja, delovanja in odločitve. In prav iracionalna vedenja so tako zelo nevarna za družbo in posameznika.
Če so ozremo okrog, bomo hitro videli, koliko posameznikov deluje na ta način, da jim drugi ljudje predstavljajo »strelovod«. Nenehno potrebujejo nekoga, na katerega lahko usmerijo svoje frustracije, svoj gnev, svoje ljubosumje, svoje neuspehe, razočaranosti, svoje komplekse in nerazrešene ranjenosti. Gre za toksične posameznike, ki zastrupljajo odnose, kolektive in družbo. Mehanizem »grešnega kozla« je za te posameznike modus operandi njihovega počutja in samozavesti. Sebe potrjujejo in povzdigujejo na način, da druge tlačijo, obtožujejo, sodijo in tudi obsodijo. Včasih to poteka na tih, preračunljiv, prefinjen manipulativni način, včasih pa na zelo grob in tudi krut način. V medijih vidimo vse polno takšnih zgodb. V političnem prostoru je mehanizem grešnega kozla pogosto osnovni način delovanja in boja za obstanek. Nekateri celo svojo identiteto in lastno »dobrost« gradijo na logiki uničevanja drugega. Ker je psihologija množice drugačna od psihologije posameznika, javnost tega pogosto ne razpozna. Velikokrat ravno nasprotno – javnost se pridruži kamenjanju. Zlo se na ta način širi kot virus in je po svoji definiciji iracionalna, razdiralna sila. Odličen primer najdemo v evangeliju – samo od sebe se zastavi vprašanje, od kod in zakaj v množici tako nenaden gnev in bes. Še danes odmevajo kriki: »Križaj ga, križaj ga!« Odziv na delovanje zla Jezusa iz Nazareta je zgodovinsko-kulturno gledano totalna novost, nekaj nezamisljivo radikalno drugačnega. Eksplozija ljubezni na planetu Zemlja je v konkretnem zgodovinskem času in konkretni družbi dobila galaktične razsežnosti. Logiko grešnega kozla je nadomestila logika ljubezni, ki edina lahko ustavi virus zla. Vendar je ljubezen tudi stvar odločitve, za katero pa se ne odloči vsak. Tragičnost je v tem, da ta posameznik nevede obenem žrtvuje sebe in drugega. Dostojevski je na najbolj pretanjen način pokazal, kako lahko posameznik z enim dejanjem žrtvuje drugega in obenem tudi samega sebe. S svojim početjem uničuje tako žrtev kot samega sebe.

S. Kristovič. (kolumna). v: Ognjišče 2 (2023), 11.

Mediji, družbena omrežja, podkasti, intervjuji … so polni nasvetov in praks, kako postati uspešen. Ko na šolah za starše vprašam starše, kaj si najbolj želijo za svoje otroke, pogosto odgovorijo: da bi bili uspešni.

Uspeh in sreča
Živimo v obdobju »new age« duhovnosti, kar nekateri imenujejo »religiozni koktajli«, živimo v poplavi različnih duhovnih mojstrov, razsvetljenih posameznikov, katerih poslanstvo je, da razsvetljujejo druge in jim pomagajo do uspehov ter notranjega miru. Tako imenovana pop-psihologija je izredno privlačna in moderna – v vsaki knjigarni zavzema zajeten del polic. Sreči in uspehu se ekranizirani posameznik težko upira. Recepti so izredno preprosti, vložek pa minimalen. Če niso dovolj recepti in priročniki, pa so tukaj različni »life coachi«, ki so v vlogi nekakšnih življenjskih trenerjev. Le-ti posamezniku zagotavljajo prenos teorije v prakso. Zagotavljajo srečo in uspeh. Glavno in edino merilo kakovosti vzgojno-izobraževalnega sistema je prav tako uspeh – točke, zlati maturantje, odlični uspehi. Tudi v mnogih družinah je na prvem mestu takšen ali drugačen uspeh.

Uspeh neuspeha
Pritisk uspeha na mlade je izjemno velik – tako v družbi kot v družini. Pričakovanja vedno ustvarjajo pritisk, s čimer načeloma ni nič narobe. Težava je v tem, da je ta pritisk prevelik in enostranski. Pričakovanja družbe in staršev so velikokrat prevelika. V dodatno stisko mlade spravlja občutek, da je vrednost njih kot osebe povezana z uspehom. Torej, če bom uspešen, bom vreden in me bodo imeli radi, če ne bom uspešen, me ne bodo imeli radi. A ljubezen bi vendarle morala biti brezpogojna.
Pop-psihologija je na podlagi kvaziznanosti in kvazistroke (za pop-psihologijo je med drugim značilna generalizacija, pretirano poenostavljanje, enostransko interpretiranje določenih psiholoških procesov, absolutiziranje znanstvenih dognanj, kar posamezniku ali neki organizaciji daje navidezno kredibilnost in kompetentnost – posledično moč prepričevanja in zaupanja) uspela prepričati ljudi in družbo v to, da točno ve, kaj jim za srečno in uspešno življenje manjka. Na ta način se je »uspešno« spromovirala nova religija – kult srečnosti in uspešnosti. Pritisk na posameznika se je še dodatno intenziviral – šteje samo to, da si uspešen in srečen. To je seveda več kot idealni pogoj za razvoj duševnih stisk, psihosomatskih bolezni in sindroma izgorelosti. Izgorevajo v glavnem ljudje, ki svojo vrednost pretirano enačijo s svojo delovno vnemo in dokazovanjem. Dela ne opravljajo toliko iz notranje, osebne motivacije, ampak zaradi zunanje motivacije, ki je praviloma vedno pogojena s pričakovanji – šefa, sodelavcev … ali pa lastnimi pričakovanji. Pogosto se zgodi paradoks, da bolj ko si prizadevajo biti srečni in uspešni, bolj se jim prav ta sreča in uspeh, kot zakleto, vedno znova izmikata. Še več, v tem preganjanju sreče in uspeha si neredko nakopljejo razbolele odnose, zdravstvene težave, izgubo radosti in veselja. Poraz je dvojni – niso uspeli biti uspešni in obenem so osebno neuspeli. Da se krog zaključi, ima pop-psihologija tudi za to rešitve in priročnike. Sreča in uspeh sta tako postala eden večjih potrošniških produktov. Najprej se prebuja želja po srečnosti in uspešnosti, v naslednjem koraku se trži pot in način do srečnosti ter uspešnosti, v zadnjem koraku pa se nudi pomoč tistemu, ki je zgorel na poti do te sreče in uspeha.

Zabloda uspeha
Kako težko je živeti v družini, kjer starši otroke gledajo in vrednotijo skozi očala uspehov. Breme je velikokrat preveliko. Kako krivično je do mladih, če so v vzgojno-izobraževalnem sistemu ovrednoteni in kot ljudje priznani zgolj prek točk, učnih uspehov in matur. Sistem na ta način sporoča: Nisi nam pomemben ti kot oseba, ne zanimaš nas ti kot človek, ampak so pomembni zgolj tvoji dosežki. Dosežki pa, kot dobro vemo, so vedno nadomestljivi. Že veliki Kant nas je naučil, da je človek vedno cilj in nikoli sredstvo.
Kako težko mora biti življenje, če ne smeš biti ranljiv, če ne smeš biti slaboten, če potrebuješ pomoč, če te je morda strah, če kdaj dvomiš vase, če si morda žalosten, če si kdaj osamljen, če doživiš neuspeh, če moraš biti vedno popoln … Ali ni človeška moč ravno v tem, da si kdaj upamo biti tudi nemočni? Ali ni prav to večja resnica o človeku, da je v resnici veliko bolj nemočen, krhek in šibek, kot bi si želel? Ali ni človekova notranja svoboda ravno v priznanju tega? Ali ni večja pristnost življenja in odnosov to, da svojo nemoč upaš tudi kdaj deliti z drugimi, kot pa biti skrit za vlogo vedno srečnega, uspešnega in neustrašnega Johna Waynea?

Preplezati Mount Everest ali biti dober mož?
Lahko bi napisali knjigo o tem, kaj pomeni biti srečen in uspešen. Vsekakor pa je zanimivo, da se praktično nikjer ne govori npr., kaj so uspešni odnosi, kaj je uspeh družine, kaj je uspeh moža v družini ali pa v odnosu do svoje žene, kako izgledajo uspešno vzgojeni otroci. Na predavanju včasih vprašam može in žene, ali je moškemu lažje preplezati Mount Everest ali biti dober mož. Kaj je večji uspeh? Odgovor poznamo vsi.
Rezultati znanstvene raziskave so pokazali, da si mladi danes najbolj od vsega želijo, da bi bili slavni in bogati. Zelo zaskrbljujoče. Kdo jih bo naučil lepote in smiselnosti življenja? Kdo jih bo tega naučil s svojim življenjem, ne zgolj z besedami in priročniki? Kdo bo njihov zgled? Kdo jih bo naučil, da ni srečen tisti, ki je uspešen, ampak je uspešen tisti, ki je srečen?

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 2 (2024), 12-13.

(ob obletnici) Pred tremi letri smo obhajali 200. obletnico rojstva enega največjih genijev vseh časov, rudarja duše in strastnega iskalca resnice. Verjetno v vsej zgodovini človeštva ni avtorja, ki bi o človeku povedal več in na bolj globinski ter filigranski način kot Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Njegova dela sodijo med največje stvaritve, ki so prišle izpod peresa človeka. Bratje Karamazovi kot najpomembnejši metafizični roman sodijo v sam vrh literarne klasike. Tolstoj, še en literarni velikan, je Dostojevskega izredno cenil in po njegovi smrti srčno obžaloval, da se nikoli nista srečala v živo. Vdovi Ani Grigorjevni je ob priliki dejal: »Vseskozi obžalujem, da se nisem nikoli srečal z vašim možem. /…/ Dostojevski je bil zame drag človek, morda edini, ki sem ga hotel marsikaj vprašati in ki bi mi na marsikaj lahko tudi odgovoril. /…/ Dostojevski je bil zame vedno človek, v katerem je bilo veliko pravega krščanskega občutja.« Še več, celo nihilist Nietzsche, ki je s svojim ‘kladivom’ razdrobil praktično vse in vsakogar, mu je izkazal iskreno spoštovanje in ga označil za “globokega človeka” ter dejal, da je Dostojevski edini psiholog, od katerega se je lahko kaj naučil, in da znanstvo z njim sodi med najlepša srečna naključja njegovega življenja. Bil je naravnost vzhičen, ko je prebral Zapiske iz mrtvega doma. Po letu 1887, ko je Dostojevskega odkril, ga v naslednjih dveh letih v korespondencah omenja trinajstkrat, vedno naklonjeno in pogosto navdušeno.
Dostojevski se je celotno življenje ukvarjal z dvema velikima temama. Že pri osemnajstih letih je bratu Mihailu napisal: »Človek je skrivnost. Njo je potrebno razreševati, in če jo boš razreševal vse življenje, nikoli ne reci, da si zapravljal svoj čas. Ukvarjam se s to skrivnostjo, ker hočem biti človek.« Druga skrivnost, ki ga je mučila vse življenje, pa je področje presežnega – nesmrtnost duše in obstoj Boga. Ti temi sta v temelju določali celotno njegovo misel in vsa njegova dela. Vendar si mnogi ‘strokovnjaki’ Dostojevskega, na nacionalni in mednarodni ravni, goreče prizadevajo, da bi njegovo versko dimenzijo odstranili, in jo bolj ali manj zavestno prezirajo/ignorirajo. Vendar to ni več F. M. Dostojevski, katoržnik in mož Ane Grigorjevne, ampak neki drugi dostojevski – dostojevski, ki je produkt redukcionističnega, fundamentalističnega in racionalističnega uma. Gre zgolj za fikcijo Dostojevskega. Brez te dimenzije ni mogoče pravilno razumeti njegove znamenite ugotovitve: »Lepota bo rešila svet,« ali središčne teme Bratov Karamazovih: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.«
Vera zanj ni bila nekaj, kar dobiš in imaš, ni bila nekaj statičnega in ni bila zreducirana na neki kvazi moralni sistem ali kulturni običaj, ampak je pri njem šlo za nenehen duhovni boj in strasten eksistencialni dialog. Kot pravi tudi sam: »Jaz ne verujem v Kristusa kot kakšen deček in ga ne izpovedujem na takšen način. Skozi ‘veliki ogenj dvomov’ je šla moja ‘hozana’.« Njegova vera ni bila nikoli nekaj mirnega, ustaljenega in bivanjsko pomirjujočega. Vprašanje obstoja Boga in vprašanje nesmrtnosti duše sta pri Dostojevskem neločljivo povezani: »Izjavljam – zaenkrat še vedno brez dokaza, da si ljubezni do človeštva ne moremo zamisliti, je (povsem) nedojemljiva in popolnoma nemogoča brez vzajemne vere v nesmrtnost človeške duše.«
Gotovo bi se dala napisati celotna knjiga o tem, zakaj je danes Dostojevski aktualen, vendar več povemo, če se vprašamo, zakaj ni aktualen. Verjetno prav zaradi tem, kot so nesmrtnost duše, obstoj Boga, osebna svoboda, morala, dostojanstvo, resnica, zlo in ljubezen, ki jih je v svojih delih tako koncizno obdeloval. Danes, ko prevladuje religija pozitivizma in racionalizma, je Dostojevski tujek tako v sodobni humanistiki kot na področju prava, družbe, stroke in znanosti. Za liberalistične moraliste, ki si mrzlično prizadevajo ukiniti pojmovanje človekovega dostojanstva, je Dostojevski naravnost antikrist. Dostojevski med drugim sporoča, da obstaja naravni zakon, da ni vse relativno, da obstaja resnica, za katero se ne da dogovoriti, da je človek absolutna vrednota, da za vse legalno še ni nujno, da je tudi legitimno, in da obstaja absolutno dobro in lepo. Na kratko – človek ni Bog, če se pa dela Boga, so posledice vedno katastrofalne.
Absolutno merilo je za Dostojevskega enoumno jasno. To ni neka ideja, ni neki politično sprejeti zakon ali moralni sistem ali neka družbena ureditev, strokovni dogovor ipd. Njegova absolutna avtoriteta in merilo je Oseba, je nekaj, kar presega imanentno zaverovanost v razsvetljeni razum. V zadnjih beležkah je zapisal: »Ni dovolj definirati moralo po meri pripadnosti svojim prepričanjem. Ves čas je potrebno sebi postavljati vprašanje: Ali so moja prepričanja pravilna? To je možno preveriti samo na en način – Kristus? Ampak to ni več filozofija, to je vera, vera je pa rdeča barva.«

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 11.

Nekaj dni nazaj sem s strani novinarke prejel vprašanje glede aktualne (javne) debate o tem, kaj menim, ali učitelj sme pogledati v šolsko torbo, če sumi, da ima otrok v njej nedovoljene stvari ali kak predmet, s katerim bi lahko poškodoval sebe in druge. 
Kar malo šokantno je, da je to sploh predmet razprave. Ali ni samo po sebi jasno, da učitelj mora v šolskem prostoru (seveda tudi zunaj njega) narediti prav vse, kar je potrebno, da zagotovi dobrobit in varnost otrok? Ne bi smelo iti za vprašanje, če lahko ali ne, ampak gre za vprašanje dolžnosti; kaj je prav in dobro, da naredi. Kako je mogoče, da danes razpravljamo o temah, ki so same po sebi logične, etične in človeške? Več kot očitno je, da smo kot družba in s tem šolski sistem kot takšen na neki točki izgubili kompas. Gre za kompas, ki kaže v smeri človeka, v smeri otroka, v smeri človečnosti in skupne prihodnosti.

Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka
Zaradi napačnih strokovnih/teoretičnih izhodišč v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki je organsko prežet s permisivnostjo, smo povsem zanemarili vzgojo za smisel, samostojnost in odgovornost otrok. Druga posledica pa je v tem, da se je šolo (pri belem dnevu, kot se reče) oropalo strokovne avtonomije in pedagoškega dostojanstva na podlagi sistemsko vpeljane permisivnosti in zbirokratiziranosti praktično vseh delovnih procesov v šoli. Sedaj smo na točki, da problematiziramo področja, ki so sama po sebi povsem jasna. Izgublja se čas in energija za obrobne stvari, za bistvene pa obojega zmanjka. Seveda ni nobenega razumskega zadržka in utemeljitve, zakaj učitelj ob utemeljenem sumu ne bi smel pregledati torbe. Tudi recimo v primeru utemeljenega suma odtujitve tuje lastnine. Ravno nasprotno – njegova dolžnost je, da to stori. Kaj bi pa v šolski torbi otrok lahko imel takšnega, česar učitelj (recimo v navzočnosti ravnatelja ali drugega učitelja ali šolske svetovalne službe) ne bi smel videti in bi to pomenilo poseg v zasebnost? Programske smernice za svetovalno službo v osnovni šoli celo nalagajo: »Njena temeljna naloga je, da se na podlagi svojega posebnega strokovnega znanja prek svetovalnega odnosa in na strokovno avtonomen način vključuje v kompleksno reševanje pedagoških, psiholoških in socialnih vprašanj vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu oziroma šoli s tem, da pomaga in sodeluje z vsemi udeleženci v vrtcu oziroma šoli in po potrebi tudi z ustreznimi zunanjimi ustanovami.«

Najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda in zasebnost
Zakone in pravila naj bi postavili za človeško dobro ter red, in ne obratno (zakon je zaradi človeka in ne človek zaradi zakona). Vendar se nam je velikokrat lažje skrivati za določenimi uredbami, pravili, navodili ipd., kot ustrezno ukrepati na podlagi strokovnega znanja, izkušenj in lastne vesti. Očitno ima tudi pravo v sodobnem času velike težave z razmejitvijo, kaj je prav in kaj narobe ter predvsem, od kod izvira to, kaj je dobro in kaj je slabo. Tudi ni nujno, da je vse, kar je legalno, tudi legitimno. »Ubi ius ibi remedium,« pravi star latinski pregovor. Pomeni, da mora tam, kjer je pravica oziroma pravičnost, obstajati tudi pravno sredstvo, da se krivičnost odpravi. Seveda, če je za to želja in volja. Ko govorimo o prestopništvu in nasilju med mladostniki, se človek težko znebi občutka, da imajo v prvi vrsti prednost pravice storilca in ne pravice žrtve. A priori je bolj zaščiten (tudi potencialni) storilec kot žrtev. Prevzemanje odgovornosti in ustreznih sankcij je šele na četrtem mestu – najpomembnejša je otrokova brezmejna svoboda, njegove pravice in zagotovitev neposeganja v njegovo zasebnost (beri: torbo). Npr. otrok je v četrtem razredu v šolo prinesel švicarski nož in pred poukom grozil sošolcem, učiteljica mu noža ni smela odvzeti, sam ji ga pa ni hotel izročiti. Absurdno.

Zrele družbe vlagajo v preventivo
Moj odgovor novinarki se je nadaljeval v smeri, da bi na prvem mestu morala biti varnost otrok, kar pomeni, da mora sistem narediti vse, kar je v njegovi moči in zakonsko dopustno, da zaščiti otroke. Po eni strani se ogromno govori o ničelni toleranci do nasilja, po drugi strani pa imajo šole zvezane roke in so praktično onemogočene pri ustreznem ukrepanju. Če se samo spomnimo, koliko je bilo poročanja o mladostniškem nasilju v zadnjih mesecih in v mesecih pred koncem lanskega šolskega leta! Drugi del krute realnosti je v tem, da večina prijav policijske postaje sploh ne dajo v javnost. O posledicah in odgovornostih mladostnikov ni bilo zaslediti niti ene vrstice. Kaj je sporočilo mladim agresivnim objestnežem? Delaj, kar hočeš, itak ti nihče nič ne more. Osebno odgovornost smo povsem zanemarili. Otrok ni mogoče vzgajati za odgovornost drugače, kot da jim dovolimo, da prevzemajo odgovornost za svoja dejanja oziroma za svoja ne-dejanja (kar bi morali narediti ali ukrepati, pa niso). Brez realnih in učinkovitih sankcij/posledic tudi odgovornosti ni. Ob tem nenehnem gašenju požarov pogosto pozabljamo na še eno področje, ki je pravzaprav ključnega pomena – na preventivo. Modri ljudje in zrele družbe vedo, da se najbolj splača vlagati v preventivo, in to na vseh področjih. Preventiva je v tem primeru seveda ustrezna vzgoja in urejene družinske razmere. Vendar smo vzgojo že davno tega izločili iz šolskega sistema.

Štejejo samo točke in uspeh
Skorajda celoten vzgojno-izobraževalni sistem smo zreducirali na pamet, na »racio«, na pomnjenje in ponavljanje. Pomemben je samo uspeh, točke in odlični uspehi. Ne glede na ceno, ki jo mladi plačujejo, ne glede na enormno povečanje duševnih stisk in bolezni v zadnjih dveh desetletjih, ne glede na vse anksioznosti, depresije, samopoškodbeno vedenje, zasvojenosti, ne glede na količino zlorabe pomirjeval, kokaina in drugih drog že v srednjih šolah. Še posebej v času priprav na maturo. Očitno ni pomembno, če so naši mladi srečni, zadovoljni in svoje življenje dojemajo kot smiselno – glavno je, da so točke in da so uspešni. Vendar, hudič je očitno šalo vzel tudi na tem področju – zadnja raziskava PISA je pokazala, da imamo najslabši rezultat bralne pismenosti doslej, beleži se upad matematične in naravoslovne pismenosti. Kot za vse tegobe v zadnjih letih bo najprikladnejši krivec verjetno tudi tokrat – covid, ki zamaši vse luknje. Vlak pa mirno pelje z nezmanjšano hitrostjo naprej.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 1 (2024), 12-13.

V slovenskem prostoru smo celoten vzgojno-izobraževalni proces zreducirali na kognitivno/racionalno raven. Poslanstvo šole ni samo edukacijske narave in tudi ne samo vzgojne, ampak tudi preventivne. Vzgoja in preventiva morata postati konstitutivna elementa vzgojno-izobraževalnega procesa. Strateški načrt, ki sem ga predstavil na konferenci, predstavlja oblikovano strategijo za celovito, trajno in učinkovito prenovo vzgojno-izobraževalnega sistema v Republiki Sloveniji. Vsebuje 12 strateških ciljev, ki so utemeljeni na strateških priporočilih in usmeritvah Unesca ter Evropske komisije. Tako zasnovana strategija, utemeljena na holističnem pristopu, se izogne nevarnim pastem redukcionizma, determinizma in delnih rešitev. Holistični pristop zajema tudi vidik skupne prihodnosti, ki ga Unesco opredeljuje v petem stebru: »Učiti se postati s svetom: izobraževanje za prihodnje preživetje.« Človeštvo samemu sebi predstavlja največjo grožnjo, bodisi v obliki vojne agresije bodisi v obliki brezvestnega uničevanja narave in celotnega planeta, ki mu botruje nebrzdani kapitalistično-potrošniški razvoj. Oblikovanje strateškega načrta in smernic je nastalo v okviru ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), projekta Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja (L5-1844), ter tudi na podlagi večletnega dela z otroki, mladostniki, starši, vzgojitelji, učitelji in ostalimi strokovnimi ter pedagoškimi delavci.
V teh dneh na fakulteti organiziramo izredno obsežno mednarodno znanstveno konferenco z naslovom Za človeka gre: Družbeni in tehnološki razvoj za varnost in dostojanstvo. Kot je že iz naslova razvidno, je v središču ČLOVEK. Znanost in stroka sta tukaj zaradi njega samega in v službi skupnega, solidarnega in spoštljivega sožitja. Poudarek letošnje konference je na ohranjanju in varovanju človekovega dostojanstva. V sodobnem času namreč obstaja velika nevarnost, da se hitro pozabi in zanemari človeka, njegove temeljne pravice, vrednote in najpomembnejše: njegovo dostojanstvo. Vsi smo v prvi vrsti tukaj zato, da varujemo prav človekovo dostojanstvo. Začne se že v otroštvu, v vrtcu, šoli, bolnici, v psihoterapevtski sobi, v družini, klubu ali društvu – povsod. Naša sekcija Vzgoja, izobraževanje in duševno zdravje je temu razumevanju človeka še posebej blizu. Sekcije se je udeležilo rekordnih 550 slušateljev, bilo je 26 predavanj, ki so se zaključila z bogato okroglo mizo.
Ob vseh naraščajočih duševnih stiskah, duševnih boleznih, depresivnosti, anksioznosti, vedenjskih težavah, občutkih življenjske nesmiselnosti, pomanjkanju vztrajnosti in motivacije, bulimijah, anoreksijah, samopoškodovanju imamo celotne generacije otrok in mladostnikov, ki so zasvojeni z zasloni. V stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu – ker imajo zasloni na otroške možgane približno enak vpliv kot trde droge. Otrok, še posebej v predšolskem obdobju, sploh ne bi smeli izpostavljati zaslonom – to bi bil ideal. Posvetiti duševnemu zdravju posebno pozornost v celotnem vzgojno-izobraževalnem procesu ni samo priporočilo, ampak urgentna in temeljna odgovornost. Vendar – na veliko žalost generacij otrok in mladostnikov – resnih in sistemskih rešitev ni in ni videti. Temeljna odgovornost obstoječe družbe in pristojnih institucij je prav skrb ter odgovornost do otrok in mladostnikov. Z drugimi besedami to pomeni: odgovornost za prihodnost.
Ena izmed ključnih nalog in obenem izzivov pri prenovi vzgojno-izobraževalnega sistema je celovit razvoj osebnosti in razvoj smisla, veselja ter strasti do učenja. Prav to so smer in cilji, ki jih moramo zasledovati pri vzgoji in izobraževanju v 21. stoletju, sedaj morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini. Ne gre namreč samo za to, kaj in koliko bomo vedeli, in tudi ne samo za to, kaj in koliko bomo delali ali kaj in koliko bomo imeli, ampak predvsem za to, na kakšen način bomo bivali in tudi sobivali. V vzgojno-izobraževalni sistem je nujno potrebno vključiti izgradnjo osebnosti, razvoj ustreznih osebnostnih lastnosti, vzgojo in skrb za duševno zdravje. To je odlično ubesedil antični velikan Platon: »Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je potrebno prižgati.«
P. S.: Konference so se udeležili tudi prof. dr. Klaus Mainzer, predsednik Evropske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Felix Unger, častni predsednik EASA, prof. dr. Martin Kemp, zaslužni profesor Univerze v Oxfordu, Mariya Gabriel, evropska komisarka za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade ter mnogi drugi. Žal je tudi tokrat Slovenija zamudila pomembno priložnost.v

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 4 (2023), 11.