Sveti Jožef naš čolnič vesla

Tako je naslovil pesem v čast sv. Jožefu, ki praznuje 19. marca, slovenski skladatelj, stolni kanonik dr. Franc Kimovec. Kot cerkveni skladatelj je gojil tri ljubezni: ljubezen do zborovskega in ljudskega petja, ljubezen do maternega jezika ter ljubezen do cerkvene umetnosti in arhitekture. Pred prvo svetovno vojno je začel delovati v ljubljanski stolnici kot dirigent in bil več kot 50 let osrednja osebnost slovenske cerkvene glasbe.
Sam se ga dobro spominjam, ko je vsako leto prihajal za žegnanje v našo podružnično cerkev v Zalogu pri Cerkljah, kjer je daroval sv. mašo. Kot ministrant sem ga občudoval, ko je tako navdušeno spodbujal ljudsko petje med mašo. Rad je vzkliknil: »Fuša samo tisti, ki ne poje!«
Kot duhovnik in skladatelj se je rad zatekal v varstvo Božje Matere Marije in svetega Jožefa. V omenjeni pesmi se obrača k sv. Jožefu, Mariji in Jezusu: »Sveti Jožef naš čolnič vesla;/ Marija je zvezda nam sred morja;/ Jezus je z nami, viharje miri:/ varno v nebesa se peljemo mi.// Sveti Jožef, ti modri krmar,/ družinam še našim bod gospodar./ Reši nas bede, morečih skrbi,/ sveto veselje nam v srcih prižgi.// Sveti Jožef, ti Božji rednik,/ zadnjo uro ti bodi nam pomočnik./ Z Jezusom, z ljubo nebeško Gospo/ srečno pripelji nas k sebi v nebo.«
Kako pristno, človeško in Božjo podobo Jezusovega varuha in našega velikega priprošnjika v nebesih je odkril glasbeni mojster dr. Kimovec. Če se bomo držali Marije, ki je svetla zvezda neba, in Jezusa, ki nam bo umiril tudi najhujše viharje življenja, bomo dosegli našo zadnjo domovino – nebesa.
Danes, ko je v našem narodu zelo ogrožen obstoj zdrave družine, je Kimovčeva ugotovitev, da je sv. Jožef zares modri krmar, pravi blagoslov, da se rešimo morečih skrbi in da se v družino staršev in otrok vrne pravo veselje, ki je učinkovito zdravilo za vse ranjene in razpadajoče družine.
Skladatelj ni pozabil na sv. Jožefa, ki je zavetnik umirajočih. Ob slovesu od zemeljskega življenja je imel ob sebi najljubši osebi: svojo ženo Marijo in Jezusa, našega Odrešenika. On nam bo ob zadnji uri zemeljskega življenja velik pomočnik, da bomo v družbi Jezusa in ljube nebeške Gospe prispeli v nebo, kjer ne bo več joka, bolečine in trpljenja.
Papež Frančišek, ki je bil ustoličen ravno na god sv. Jožefa, je ob 150. obletnici razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve, na praznik Marije Brezmadežne, 8. decembra 2020, izdal Apostolsko pismo Z očetovskim srcem. Papež, ki mu je sv. Jožef zelo blizu, je zapisal: »… v teh mesecih pandemije, ki nas prizadeva, doživljamo, da naša življenja, ki jih podpirajo navadni ljudje – običajno pozabljeni – ki se ne pojavljajo v naslovih velikih časopisov in revij, ne na prizorišču zadnjega šova, pa vendar danes zanesljivo pišejo odločilne dogodke naše zgodovine: zdravniki, bolničarke in bolničarji, delavci v trgovinah, čistilke, čuvaji, prevozniki, prostovoljci, duhovniki, redovnice in mnogi drugi, ki so razumeli, da se nihče ne reši sam … V sv. Jožefu lahko vsi najdemo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje navzočnosti, obzirne in skrite, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav …«
Veličina sv. Jožefa je v dejstvu, da je bil Marijin zaročenec in Jezusov krušni oče. Kot tak se je postavil v službo celotnemu odrešenjskemu načrtu. Sv. papež Pavel VI. je opozoril, da se je njegovo očetovstvo konkretno izrazilo v tem, da je iz svojega življenja naredil služenje. Papež Frančišek zelo odkrito poudarja, da se zgodovina odrešenja uresničuje skozi naše slabotnosti: »Božja volja, njegova zgodovina, njegov načrt gredo tudi skozi Jožefovo stisko. Jožef nas uči, da verovati v Boga pomeni tudi verjeti, da On lahko deluje tudi skozi naše strahove, našo krhkost, našo slabotnost. Uči nas, da se v življenjskih viharjih ne smemo bati Bogu prepustiti krmila našega čolna …«
Ob sklepu pisma papež Frančišek spregovori o sv. Jožefu kot očetu v senci: »Biti oče pomeni vpeljati otroka v izkustvo življenja, resničnosti. Ne ga zadrževati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposobiti za odločitve, za svobodo, za odhode … Ljubezen, ki hoče posedovati, na koncu vedno postane nevarna, zapira, duši, onesrečuje …« (Apostolsko pismo Z očetovskim srcem, str. 19–21).
Tudi naše poslanstvo je v tem, da se ne vrtimo okoli sebe, ampak da postavimo v središče svojega življenja Marijo in Jezusa.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 3 (2023), 82.