Žalostinka Franceta Balantiča

Po vojni skoraj docela zamolčani pesnik s preroškim darom – France Balantič – se je rodil 29. novembra 1921 v revni delavski družini v Kamniku. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo, ki jo je končal v začetku okupacije. Jeseni leta 1941 je začel študirati slavistiko. Sredi l. 1942 je bil odpeljan v taborišče Gonars. Marca 1943 se je vključil v protikomunistične vaške straže in odšel v Grahovo na Notranjskem. Tam je v noči s 23. na 24. november skupaj s svojimi vernimi prijatelji doživel nepozabni veliki petek mučenja in smrti. Neposredni napad na Grahovo je izvedla Tomšičeva brigada pod poveljstvom španskega borca in partizanskega podpolkovnika Staneta Semiča – Dakija, ki je bil doma z Blok. V divjem sovraštvu je dal vse ujetnike z ranjenimi vred na pragu goreče postojanke ustreliti in mrtve ali še žive pahniti v ogenj, kjer so vsi zgoreli. Tako se je uresničila Balantičeva pesem, kjer je napovedal, da bo v ognju groze moral umreti.
V spominih mlajše pesnikove sestre Tilke, ki je bila ob bratovi smrti stara osem let, lahko beremo: »Kaj se je zgodilo, v svoji otroški duši nisem mogla dojeti. Vedela sem le, da našega Franceta ni več, česar pa nisem mogla sprejeti. Naš France se ni vrnil. Umrl je tako kakor na tisoče mladih ljudi. Umrli so, ker jim nesmiselno človeško sovraštvo ni pustilo dosanjati njihovih sanj. Ko je France zgorel kot nema bakla v grahovski noči, se je za nas, družino v skromni hiši za Bistrico, podrl svet. Mama je onemela v svoji žalosti, ata se je zaprl vase in v njegovem svetu ni bilo več luči, tema je gledala tudi iz njegovih oči« (Tilka Balantič Jesenik, Spomini, 1985, rokopis).
Zakaj je moral naš izjemno talentirani pesnik Balantič sredi žuboreče pomladi življenja doživeti ogenj groze in človeške hudobije, ki mu je vzela življenje? Ob branju njegovih tako milozvočnih, presunljivih in duhovno skorajda neprekosljivih stihov mi prihaja na misel sporočilo Knjige modrosti iz Stare zaveze, kjer je med drugim zapisano: »Pravični bo našel pokoj, četudi prezgodaj umrje … Brezmadežno življenje odtehta visoko starost. Ker je bil Bogu všeč, je bil od njega ljubljen in ker je živel med grešniki, je bil vzet. Vzet je bil, da ne bo hudobija popačila njegovega mišljenja ali zvijača zapeljala njegove duše … Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času dosegel polna leta. Zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je tudi hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,7–14).
Iz Balantičevih pesmi hitro spoznamo, da je bil Božji izbranec, ki ni poznal hudobije, sovraštva in zvijače. V parih letih pesniškega ustvarjanja je izpolnil dolga leta. Njegove nepozabne pesmi razodevajo slo po življenju, hrepenenje po ljubezni, iskanje večne sreče v Bogu, povezanost z rodno grudo pod Kamniškimi Alpami in slutnjo prihajajoče smrti.
Duhovnik in pesnik Vladimir Truhlar odkriva v Balantičevih sonetih večno žive duhovne prvine, kjer je pesnik odkrival skrivnosti svojega srca in duha: »Vse je milost. Za tabo se bom zdaj napotil. Pomagaj, Kristus, mi, da bom ukrotil bolest po zemlji, da bom ves Tvoji luči se zarotil. Ti si življenje, svoboda, mir … V sebi čutim dih smrti. V smrti si sam. Najtežja je ločitev od zemlje … Bog je! Popolna izročitev Bogu. Ponižnost. Prah sem pred Teboj. Vrh – ljubezen božja do mene. Neskončno me ljubi. Zaupanje v usmiljenje. Smrt v Kristusu. Pot v drugačno življenje. Prava svoboda si Ti … Zdaj lahko umrem, ne bojim se več smrti. Pel Ti bom tam, Ti večna Lepota« (Vladimir Truhlar, Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju, str. 192–194).
Mladi pesnik, ki je ljubil življenje, je v pesmih preroško napovedal svoje mučeniško umiranje v ognju groze, kar je doživel v Grahovem l. 1943. Kot umetnik je doumeval, da je rojen za svobodo, ki mu jo prinaša Kristus. Zato je zgodaj odklonil komunizem, ki je človeštvo pehal v suženjstvo, materializem, nečlovečnost in brezboštvo. V ljubezni do Boga in slovenskega naroda je zasnoval sonetni venec sonetnih vencev, ki ga zaradi prezgodnje smrti ni mogel dokončati. Njegova pesniška duša je hrepenela po očiščenju in Bogu. V Božjem usmiljenju je našel prehod iz greha v Božje otroštvo.
Pesem Žalostinka se je uresničila 24. novembra1943 v Krajčevi hiši, stoječi poleg župnijske cerkve Marije Brezmadežne v Grahovem. Pesnik Balantič resnično ni mogel dobiti sestrice, da bi njegove zoglenele kosti ponesla na kamniške Žale.
Naj Balantičeva Žalostinka vsem Slovencem in Slovenkam pomaga, da nikoli več ne bomo začeli bratomorne vojne. Takšna vojna bi nas dokončno izbrisala iz raja pod Triglavom. In tedaj bi bila zares v meni in v tebi smrt slovenskega naroda spočeta in rojena.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 84.