Ujeti smo v čas in prostor

»O naglo, naglo čas beži, / v brezmejno večnost gine; / naj tudi kdo vesel živi, / vse časno hitro mine. / To mislimo današnji dan, / ko tek je leta dokončan; / vsa srca naj prešine.«
Tako je zapisal v pesmi, ki jo pojemo v začetku novega leta, organist in skladatelj Gregor Rihar. Doma je bil iz župnije Polhov Gradec. Glasbeno nadarjenost je podedoval po očetu, samoukem izdelovalcu glasbil. Že pri 13 letih je postal organist v domači župniji, še kot bogoslovec pa je bil že stolni organist in regens chori. Razvil se je v slovitega zborovodjo, mojstra v improviziranju, orgelskega strokovnjaka in svetovalca pri nakupu zvonov. Bil je zelo plemenit duhovnik, rad je imel reveže, katerim je razdal vse, kar je sproti zaslužil. Posebej se je posvečal bolnikom, pri katerih je ostajal tudi vso noč. Zelo je zaupal v Božje usmiljenje in bil goreč spovednik (prim. Edo Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 296).
Človek na poseben način doživlja minevanje časa. Sveti Avguštin je v Izpovedih zapisal: »V nobenem času torej ni bilo, da bi ne bil že nečesa ustvaril, ker si čas sam ustvaril. In nobeni časi niso večni kakor ti, zakaj ti vztrajaš v večni istosti …
Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem, vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da bi ne bilo prihodnjega časa, če bi nič ne prihajalo, in ne sedanjega časa, če bi ne bilo nič pričujoče« (Izpovedi, MD, Celje 1978, str. 261).
Avguštinovo izkustvo časa nam pomaga razumeti njegovo usodnost, ki jo sleherni med nami še močneje doživlja ob koncu leta in ob začetku novega leta. Že menjava dneva in noči, bitje ure nas opominja, da čas neizprosno mineva. Človek bi pogosto rad odmislil resnico, da je z rojstvom vržen v ocean časa, ki pljuska ob bregove smrti, toda ocean se ne umiri ob njenih bregovih, temveč prekipeva v večno bivanje na novi zemlji in v novih nebesih.
Zavest o minljivosti vsega časnega nas ne sme zapeljati v obup in brezizhodnost. Krščansko gledanje na naše zemeljsko bivanje je zelo stvarno, kakor so stvarne besede apostola Pavla vernikom v Korintu: »Zato ne omagujemo, ampak dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja … Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna« (2 Kor 4,16 in 5,1). Apostol Pavel je vse svoje oznanjevanje gradil na Jezusovem zmagoslavju nad smrtjo. Naša zadnja domovina ni zemlja, ampak nebesa, kjer je Jezus, začetek in večnost našega življenja. V njem živimo, se gibljemo in smo, kot je razlagal modrim Atencem apostol Pavel.
Skladatelj Rihar v pesmi omenja tri darove, ki jih prejemamo od Boga: zdravje, srečo in mir. Koliko je vredno zdravje, navadno ugotovimo šele takrat, ko ga izgubimo in obležimo na bolniški postelji. Kadar nas doleti nesreča, spoznamo, kako nam je bilo lepo v času sreče. Mir pa je vrednota, po kateri hrepenimo v času, ko divjajo lokalne vojne, ki lahko povzročijo novo svetovno vojno, le-ta pa bo apokaliptično uničujoča. Človeštvo danes potrebuje tisti mir, ki so ga oznanjali angeli na betlehemskih poljanah v času Jezusovega rojstva. Odrešujoči mir za človeštvo prihaja od učlovečenega Božjega Sina Jezusa, ki je naša pot, resnica in življenje.
Začetek novega leta zbuja v nas dvojno razpoloženje. Po eni strani daje upanje, da se bodo vsi bližajoči se dogodki srečno končali, po drugi pa nas navdaja s strahom, saj je prihodnost zagrnjena s plaščem negotovosti. Če smo le malo iskreni, vemo, da brez Božje pomoči ne bi zdržali pod težo bremen, ki jih bomo morali sprejeti na ramena v novem letu. Star slovenski pregovor še vedno drži: »Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo!«
Naj bo leto 2024 za vse ljudi dobre volje v našem narodu leto dobrote, ljubezni in miru. Vedno se veselimo življenja, ki je velik Božji dar. V svojem okolju bodimo delavci za mir. Radi pomagajmo ljudem v stiski, nesreči in trpljenju. V drugih ljudeh ne glejmo le napak in slabosti, ampak v vsakem človeku odkrijmo kaj lepega in dobrega. Postanimo graditelji mostov do slehernega človeka. Kristjani bomo premagali peklenske sile v slovenskem narodu samo z dobroto, ljubeznijo, odpuščanjem, molitvijo in pristno vero, ki temelji na Božji besedi.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.