Kosovelova pot do človeka

(ob obletnici) Daljnovidni pesnik slovenskega Krasa – Srečko Kosovel – je žareča zvezda na nebu slovenske poezije, ki ne bo nikoli zašla za obzorjem. V hitro dozoreli mladosti je bil neugnan študent, saj je študiral slavistiko, romanistiko, umetnostno zgodovino in filozofijo.
Naš rahločutni lirik življenja, ljubezni in smrti se je rodil v Sežani 18. marca 1904 in umrl v rani mladosti pri 22 letih v Tomaju. Pri Kosovelu so se prav gotovo izpolnile besede iz Knjige modrosti: »Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času izpolnil dolga leta; zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,13.14).
Našemu narodu, ki ga je neizmerno ljubil, je zapustil prek tisoč pesmi, veliko pisem in pronicljivih člankov. Iz njega je izžarevala izjemna energija, vztrajna delavnost ter neugnano hrepenenje po pesnjenju.
Že v ranem otroštvu pri 11 letih je doživel veliko bolečino, ko je od blizu v rodnem Tomaju videl grozljivo prvo svetovno vojno. Drugi udarec je občutil kot mladenič pri 18 letih, ko je bila njegova ožja domovina Primorska in Kras priključena k Italiji. V zgodnji mladosti je videl veliko socialnih krivic in izmučene obraze zgaranih ljudi, ki so jih izkoriščali brezvestni in denarja lakomni kapitalisti. Iz trpljenja ponižanih in razžaljenih je privrela Kosovelova socialna lirika.
Pesnik Kosovel je v 22 letih doživel vso veličino in bedo človeškega življenja. Sam je bil telesno slaboten in revščina je pospešila njegovo umiranje. Za velikonočne praznike je prišel v Tomaj k svojim staršem. Sredi slikovite kraške pokrajine, v družbi pritajenih zvokov tiho pojočih borov in brinja mu je prenehalo biti čuteče in plemenito srce.
Preroško navdihnjeni pesnik je rad premišljeval v samoti, v družbi bratov borov, v bližini kamnite pokrajine, porasle z brinovimi grmi. Srečen je bil med osamelimi kamnitimi kraškimi hišami. S svojimi ekspresionističnimi in konstruktivističnimi pesmimi je postal upornik, tožnik tedanje družbe in velikokrat že bistrovidni prerok apokaliptičnih časov, ki jih bo doživela postarana Evropa. Ena najpristnejših Kosovelovih ekspresionističnih pesmi je Ekstaza smrti.
V drugi kitici pesmi odkriva prav podobo umirajoče Evrope:
»Lepa, o lepa bo smrt Evrope;/ kakor razkošna kraljica v zlatu/ legla bo v krsto temnih stoletij,/ tiho bo umrla, kot bi zaprla/ stara kraljica zlate oči./ – Vse je ekstaza (zamaknjenost), ekstaza smrti.«
Literarni kritik dr. Janko Kos odkriva v tej izjemni pesnitvi preroški vpogled v bodočnost Evrope: »Ta pesem je zgrajena iz vizionarskih predstav o stari Evropi, ki umira; njeno smrt bodo spremljale naravne in družbene katastrofe, ponazorjene s podobami večera, rdečih morij krvi. Evropski človek je kriv, ker se je s kapitalistično civilizacijo in tehniko odtujil naravi, dobroti in etosu. Apokaliptična katastrofa bo zadela tudi nedolžne. Šele s smrtjo zadnjega evropskega človeka bo krivda izbrisana. Prišla bo doba sprave« (prim. Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, 1996, str. 302).
Kosovelova vizija družbene katastrofe se je krvavo odvijala npr. na Balkanu ob razpadu komunizma. Do zob oborožena in nahujskana armada vojakov je povzročila rdeče morje nedolžno prelite krvi. Podobna tragedija se sedaj dogaja v vojni med Rusijo in Ukrajino. Apokaliptična katastrofa nima meja, ko človek zavrže Božjo postavo s Sinajske gore in ko se odreče dobroti in osnovnemu moralnemu zakonu, ki ga nosi v skriti kamrici srca. Ta zakon (vest) nenehoma govori: »Delaj dobro in varuj se hudega!«
Kosovel je najpogosteje pisal pesmi o skrivnosti življenja, smrti, trpljenja in ljubezni. V zadnji kitici v pesmi, ki ji je dal naslov »O, saj ni smrti«, nas, že zagledan v zadnjo domovino nebes, tolaži: »Samo padaš, samo padaš,/ padaš, padaš/ v prepad neskončne modrine.«
Pesnik, ki je šel skozi »krute sile oblikovanja in skozi trnje spoznanja« (prim. pesem Pota do človeka), je znal zadržati trpko bolečino v sebi. Kljub veliki nadarjenosti in silni umetniški energiji je ostal tako skromen, da je bil hvaležen Bogu že za en topel sončni žarek. V ponižnosti se tudi mi Bogu zahvaljujmo za vsak topel sončni žarek, ki posveti v temo našega bivanja.
Najbolj prepričljiva pot do človeka je pot dobrote in ljubezni. V to smer prave poti do človeka razmišlja Kosovel v pesmi »Svetilka ob cesti«. Obcestna svetilka tiho, brez besed obseva vsakega človeka. V svojem življenju bi moral pomagati tisočerim, a imaš le dve roki. Vseeno se ne obotavljaj v razdajanju ljubezni. Le z ljubeznijo in dobroto bomo mogli svetiti samotnim in blodečim na širni poti življenja. Zavrzimo smrdljivo karbidovko, kjer se je ugnezdila sebičnost in trdosrčnost. Prižgimo svetilko, ki sveti s ponižno ljubeznijo izgubljenim sinovom in hčeram na samotni poti. Vrnitev izgubljenih je odvisna od naših svetilk, ki nesebično svetijo na vseh cestah življenja.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 1 (2024), 85.