Gregorčičeve iskrice domorodne

Malo sinov je rodila slovenska mati, ki bi jih naš narod sprejel s tako ljubeznijo in navdušenjem kot goriškega slavčka, duhovnika Simona Gregorčiča. Ljudje hitro zaslutijo, kdo zna prodreti v najskrivnostnejšo kamrico človeškega srca, kjer se porajajo vsa prvinska in pristna čustva človeškega življenja. Simon Gregorčič se je s svojim pesniškim darom približal vsem lačnim in žejnim milozvočne, domoljubne, ljubezenske in izpovedne poezije. Znal se je približati intelektualcem in preprostim ljudem, ker je v pesmih izpovedoval pristna čustva in misli, ki so slikala in razodevala njihova življenja in vsakdanje probleme.
Mojster slovenske besede, Ivan Cankar, je izjemno cenil Gregorčiča in ga je imenoval kar »pevca po milosti Božji«. Veličino Gregorčičevega daru je rad poudarjal tudi njegov rojak, pripovedni mojster Ivan Pregelj: »Gregorčičeva pesem je izpoved njegove notranjosti, tega, kar je pesnik duhovno in duševno doživel, mislil in čutil« (prim. Album slovenskih književnikov, MK, str. 51).
Naš od Boga obdarovani pesnik se je rodil pred 180 leti (l. 1844) na Vrsnem pod Krnom. Šolal se je v Gorici, kjer je končal gimnazijo in bogoslovje. Študiju klasičnih jezikov se je moral odpovedati zaradi slabih gmotnih razmer. Služboval je kot kaplan v Kobaridu in Braniku. Dodeljena mu je bila še služba vikarja v Gradišču nad Prvačino. Pri 43 letih je zaradi slabega zdravstvenega stanja prosil za upokojitev. Leta 1903 se je preselil v Gorico in tam umrl l. 1906, star 62 let.
S poezijo se je začel uresničevati že kot dijak. Leta 1864 se je oglasil v listu Slovenski glasnik s ciklom »Iskrice domorodne«. Šest let pozneje je postal sodelavec Stritarjevega Zvona. Leta 1882 je izdal svoje pesmi v zbirki Poezije, ki je zbudila velike pohvale in tudi hudo kritiko. Leta 1888 je izdal drugi zvezek Poezij, l. 1902 tretjega, četrtega pa je izdal šele dve leti po Gregorčičevi smrti pisatelj Meško.
V dijaških letih je začel z domovinsko liriko, ki je ostala ena glavnih oblik Gregorčičevega pesništva.
Janko Kos brez omahovanja odkriva Gregorčiča v pravi luči: »Gregorčič je največji slovenski lirik med Jenkom in slovensko moderno. Ustvaril je enega vrhov slovenske domovinske poezije. Življenjska mehkoba se mu je združevala z nagnjenjem do besedne in ritmične melodioznosti. S svojimi življenjsko izpovednimi pesmimi pa je po Prešernu znova usmeril poezijo iz nacionalnih in ljubezenskih tem v razmišljanje o osnovah posameznikovega obstoja, njegove tragičnosti in razdvojenosti (prim. n. d., str. 164–170).
Nad pesnikom planinskega raja so se poleg iskrenega navdušenja in pohval začeli zbirati temni oblaki kritike in hinavskega pohujševanja. Najbolj ga je prizadela kritika nekaterih stanovskih prijateljev – duhovnikov, ki so se spotikali predvsem ob njegovih iskrenih pesnitvah: Ujetega ptiča tožba, Moj črni plašč in Človeka nikar.
Ob 90. obletnici smrti Simona Gregorčiča, ki je postal ljubljenec vsega slovenskega naroda, je pisatelj Ivan Sivec v knjigi Biseri bolečine pomenljivo odgovoril na Gregorčičevo duševno bolečino ob neusmiljeni kritiki: »Gregorčičeve pesmi so nedolžne kot biseri izpod gora. V nobeni ni prav nič slabega. V Svetem pismu najdemo pravi odgovor: Dobremu je vse dobro, slabemu vse slabo« (prim. Biseri bolečine, Družina, 1996, str. 98–99).
Usmiljenega Boga prosim, da bi pred slovesom od raja pod Triglavom še lahko prosil s Simonom Gregorčičem: »Oj mati moja, Domovina, ljubezen moja ti edina, ti moja skrb in bolečina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te!«

M. Ipavec, Dnevnik vaškega župnika, v: Ognjišče 11 (2024), 91.