Preveč zaskrbljeni?

Čas, v katerem živimo, ponuja mnogo razlogov za skrbi in sodoben človek je nekako navajen živeti z njimi. Včasih pa je skrbi preveč. Zaskrbljenost, ujetost v skrbi in stalno premišljevanje o nevarnostih lahko za posameznika predstavlja resno težavo.

ŽIVETI S SKRBMI, RAVNATI SKRBNO
Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi kdaj sanjaril o brezskrbnem življenju, o življenju, v katerem bi bili razbremenjeni vseh skrbi. Toda, kakšno bi bilo to življenje? Morda naj bi bilo podobno tistemu, kar kdaj pa kdaj doživljamo med dopustom na lepem kraju, kjer se predajamo ugodju in pozabljamo na vsakdanje probleme in skrbi. Ali pa si predstavljamo življenje, v katerem smo čudežno razbremenjeni vseh finančnih skrbi, slehernih dvomov, nesoglasij in ranjenosti v medosebnih odnosih, ter kakršnihkoli zdravstvenih tegob. Morda v svoje fantazije vključimo še svet brez zla in trpljenja, brez vojn, naravnih katastrof, lakote …
Realnost slehernega človeka na zemlji pa je drugačna. Ljudje se domala venomer soočamo z mnogimi preizkušnjami, nevarnostmi, tveganji in negotovo prihodnostjo. In v našo duševnost so vgrajene skrbi kot nekakšna notranja opozorilna znamenja, kot spoznanja in spodbude, da moramo poskrbeti zase in za svoje bližnje.
Skrbi, ki nas usmerjajo k reševanju problemov in odgovornemu ravnanju, so za nas koristne.

Če Nike ne bi skrbelo, da bo zamudila v šolo, bi se zjutraj prepočasi spravljala od doma in ne bi ujela avtobusa.
Če kmeta ne bi skrbelo, da bi njegov pridelek utegnila ogroziti suša, ne bi poskrbel za namakanje svojih polj.
Če mlade mame ne bi skrbelo za zdrav razvoj njenega otroka, ne bi dovolj pozornosti namenjala spremembam v njegovem odzivanju.
Če Toneta ne bi skrbelo, kako bo s skromno plačo preživel družino, ne bi tako skrbno ravnal s prisluženim denarjem.
Če Marija ne bi imela skrbi za svoje zdravje, ne bi hodila na potrebne medicinske preiskave in ne bi preprečila napredovanja bolezni.
Če odgovornih v občini ne bi skrbelo, da bi lahko poplave ogrozile prebivalce ob reki, ne bi poskrbeli za protipoplavno zaščito.

KO SMO UJETNIKI PRETIRANIH SKRBI
Mnoge skrbi nas spodbujajo k potrebnim odločitvam in razumnim dejanjem. Ko uspešno rešujemo probleme, se osvobodimo tudi z njimi povezanih skrbi. Nekaterih problemov žal ne moremo ustrezno in pravočasno rešiti ali pa jih odrivamo, zanikamo. Z nakopičenimi problemi se kopičijo tudi skrbi. Pogosto slišimo, ko kdo pravi, da ima polno glavo skrbi, spet drugi pove, da zaradi skrbi ne more spati. Kronične skrbi nas mučijo, izčrpavajo, rahljajo naše telesno in duševno zdravje.
Med nami pa je kar veliko takšnih oseb, ki so obremenjene z neobičajno, prekomerno in nerazumno zaskrbljenostjo. Večino časa so prežete z razmišljanjem, kaj vse hudega jih ogroža oziroma kaj vse jih lahko prizadene v prihodnosti.
Štiridesetletni moški je po rahli slabosti ob telesnem naporu postal zelo zaskrbljen za svoje zdravje. Prepričan je bil, da je nekaj narobe z njegovim srcem. V zadnjih letih je kar nekaj mlajših moških, ki jih je poznal, nenadoma umrlo zaradi srčnega infarkta. Kar naprej premišljuje o tem, kako bi bilo z njegovo ženo in otroki, če bi jih moral tako mlad zapustiti. Opravil je že veliko medicinskih preiskav, ki so pokazale, da je njegovo srce zdravo, a to ga ni pomirilo. Po večkrat na dan si meri krvni tlak. Izogiba se vsem naporom. Veliko brska po spletu ter prebira informacije o tveganjih in znakih za obolenje srca. Po vsaki spremembi svojega počutja obišče družinsko zdravnico. Kliničnemu psihologu, h kateremu ga je napotila, je zaupal, da je od nekdaj takšen, da ga vse skrbi, in da veliko premišljuje o »črnih scenarijih«.
Mlajša upokojenka je polna skrbi za prihodnost. Skrbi jo, kako bosta z možem na starost finančno preživela. Zaskrbljena je zaradi njunega zdravja in medsebojnega razumevanja. V vsem vidi nevarnosti zanju. Kako bo, ko bo kdo od njiju ostal sam? Kar naprej premišljuje tudi o družinah svojih odraslih otrok in o vnukih. Nenehno jo skrbi, da se ne bi komu kaj hudega zgodilo, in premišljuje o tem, kaj vse jih lahko doleti. Pogosto premišljuje o nesrečah, naravnih katastrofah, vojni; vse te nevarnosti ima stalno pred očmi. Nikdar se ne more prav sprostiti, vsa je v krču, v telesu čuti razne bolečine, zelo slabo spi.
Dvajsetletna študentka se dva tedna pred izpitom ne more otresti svojih skrbi. Premišljuje o tem, da se ne bo uspela dovolj pripraviti za izpit, da bo izpit prezahteven, da ni dovolj sposobna, da si ni izbrala pravega študija, da nikdar ne bo dosegla cilja. Razglablja o vseh možnih negativnih razpletih svoje prihodnosti. Je polna dvomov in skrbi o tem, ali bo kdaj spoznala fanta, ki bi jo imel rad. Ni zadovoljna s svojim izgledom, s svojo postavo in s tem, kako se znajde v družbi. Premleva o svojih slabih izkušnjah med vrstniki in si v domišljiji slika svoje bodoče neuspehe v stikih s fanti. Ne more se otresti svoje zaskrbljenosti in to jo dodatno skrbi.

ZAKAJ SE PREDAJAMO SKRBEM, ZASKRBLJENOSTI?
Če smo nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, v vsem vidimo nevarnost, kar naprej pričakujemo nekaj hudega, za mnoge stvari verjamemo, da se ne bodo dobro končale. Čeprav nas naše izkušnje učijo, da se zelo velika večina naših skrbi in negativnih pričakovanj ne uresniči, se vedno znova zatekamo v premlevanje in pričakovanje slabega. Zaskrbljen človek je zmotno prepričan, da skrbi delujejo, da ga varujejo, in se jim tako še naprej predaja. Če se mu v resnici zgodi kaj hudega, pa misli, da ga mora zato za naprej skrbeti še bolj.
Zaskrbljenost je posledica tega, da ne moremo prenašati negotovosti, da iščemo stoodstotne in takojšnje odgovore. Kar naprej se sprašujemo: »Kaj pa, če …?« Kaj pa, če imam raka? Kaj pa, če ne bom mogel izplačati kredita? Kaj pa, če izgubim službo? Kaj pa, če bo vojna? Kot da bi nas nekaj v naši notranjosti sililo, da se v mislih nenehno »pripravljamo« na najslabše. Kakor da bi se s premlevanjem lahko izognili možni katastrofi.
Pretirano zaskrbljena oseba doživlja veliko odgovornost za dogodke in poskuša imeti vse pod nadzorom, zato je zelo pozorna na vse, kar bi jo lahko ogrožalo, in o vsem tem veliko premišljuje. Prepričana je, da s skrbmi rešuje probleme.
Zaskrbljenost je dogajanje v naši glavi, v našem mišljenju. Ko premlevamo negativne misli, se s tem izognemo čustvenemu doživljanju, doživljanju strahu in tesnobnosti, ki sta povezana z našimi skrbmi. Ko smo zapredeni v skrbi, nas je začasno manj strah, smo manj tesnobni.
Kadar smo prežeti z zaskrbljenostjo, delujemo v mislih ter bivamo v prihodnosti, kakršno si predstavljamo in se je bojimo, pa se zelo verjetno sploh ne bo zgodila. V sedanjosti pa medtem življenje odteka mimo …

SPOPRIJEMANJE S SKRBMI IN ZASKRBLJENOSTJO

• Ker zaskrbljeni ljudje intimno doživljajo, kot da imajo od premlevanja skrbi koristi, se težko spopadajo z njimi, čeprav so zelo neprijetne, jih mučijo, težijo in ovirajo v vsakdanjem delovanju.
• A skrbi tudi ne moremo kar tako pregnati ali preprosto ustaviti toka negativnih misli. Svojci zaskrbljenih oseb prizadetim radi svetujejo, naj nikar toliko ne tuhtajo, naj odmislijo skrbi, naj se nikar preveč ne obremenjujejo z njimi. Takšni sicer dobronamerni nasveti pa žal ne pomagajo.
• Za vsakogar, ki ga mučijo skrbi, je koristno, da te spremeni v dejanja. Le dejanja vodijo do rešitve problema, če je ta vzrok za zaskrbljenost. Študentka, ki se prepušča razglabljanju o možnem neuspehu, si lahko pomaga tako, da pozornost usmeri na izpitno gradivo in se kar najbolj posveti učenju. Kdor ima velike skrbi glede vračanja kredita, naj bi bolj varčno ravnal z denarjem, se posvetil iskanju možnosti za dodaten zaslužek itd. Tudi če ne moremo pregnati skrbi, lahko delujemo, skrbi pa sprejemamo in jim dovolimo, da prihajajo in odhajajo kakor oblaki na nebu.
• Če skrbi že ne moremo ustaviti ali pregnati, pa se je pokazalo uporabno načrtno odlaganje skrbi na čas dneva, ki ga rezerviramo za to. Vzemimo, da vsak večer, a ne pred spanjem, pol ure namenimo premišljevanju o svojih skrbeh. Lahko si jih tudi zapisujemo.
• Skrbi lahko zmanjšamo, če več pozornosti posvetimo prepoznavanju in zavedanju čustev, ki jih spremljajo. Odpremo se za doživljanje žalosti, jeze, tesnobe, brezupa itd. S skrbmi bežimo pred svojimi čustvi, kot da lahko nas ali druge ranijo, a čustva dajejo polnost in barvo našemu življenju.
• Zaskrbljenost oplaja iluzija, da lahko imamo popoln nadzor nad svojim življenjem in da smo odgovorni za vse, kar se dogaja. Poskušajmo se znebiti te utvare in sprejmimo realnost, kakršna je.
• Večina med nami se zaveda, da je življenje negotovo in nepredvidljivo. Toda mnogi, nagnjeni k prekomerni zaskrbljenosti, zelo težko sprejemajo negotovost. Kar naprej iščejo potrditve, zagotovila, zanesljive odgovore, dokaze. A negotovost ni negativna, ni nevarna, je nevtralna, pomeni le nekaj, česar ne moremo vedeti. In s tem moramo živeti.
• Lažje nam je, če zaupamo v naročilo: Vso svojo skrb preložite nanj, saj on skrbi za vas (1 Pt 5,7).

 D. Tacol, Psihologove spodbude, Ognjišče 4 (2024), 31-33.