3. januar

LETA 106 pr. KR. ROJEN MARCUS TULLIUS CICERO

RIMSKI DRŽAVNIK, PRAVNIK, POLITIK IN FILOZOF († 43)

Največji mojster latinske retorike je iz rojstnega Arpinuma pri petnajstih letih prišel v Rim. Takrat je bilo za kultiviranega Rimljana nujno, da je obvladal tako latinski kot grški jezik. Višji razred je celo raje uporabljal grščino kot latinščino, saj naj bi bila bolj uglajena in prefinjena. Govorništva se je učil tako, da je na forumu poslušal govornike, verjetno pa je obiskoval tudi kakšno šolo. Leta 75 pr. Kr. je postal kvestor (pomočnik uradnika), napredoval v edila (uradnika) in pretorja (sodnika). Leta 64 je postal konzul, vendar je imel veliko nasprotnikov, zato je šel sam v izgnanstvo v Solun, kjer je napisal deli De oratore (O govorniku) in De re publica (O državi). V Rim se je vrnil še pred državljansko vojno. Med diktaturo Cezarja je napisal večino svojih filozofskih in govorniških razprav. Po Cezarjevi smrti je (44 pr. Kr.) je nasprotoval Marku Antoniju, bil je razglašen za osebo zunaj zakona in ko je hotel pobegniti, so ga ubili. Velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.

nekaj njegovih misli:

Kdor izbriše prijateljstvo iz svojega življenja, ta izbriše sonce z neba.
Naravni talent brez izobrazbe, je večkrat žel slavo in hvalo, kot izobrazba brez naravnega talenta.
Soba brez knjig je podobna telesu brez duše.
Tišina je ena največjih umetnosti pogovora.
Nihče vam ne more dati boljšega nasveta, kot sami sebi.
Tam kjer je življenje, je upanje.
Blaginja ljudstva naj bo najvišji zakon. (blaginja)
Nečimrnost in častihlepje sta zelo nesrečni lastnosti.
Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej.
Bogat je tisti, ki ne hrepeni po bogastvu.
Motiti se je človeško.
Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
Sužnji zakona smo zato, da smo lahko svobodni.
Domovina je povsod, kjer je človeku dobro.

LETA 1803 ROJEN ANTON LAH

DUHOVNIK, NABOŽNI PESNIK IN PREVAJALEC († 1861)

Rojen v Jarenini, po gimnaziji v Mariboru in končanem bogoslovju je bil posvečen v duhovnika in nekaj časa kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni. Pisanja se je lotil po zgledu Petra Danjka, ki je bil tudi kaplan v Radgoni, njegovo delo pa je ocenjeval tudi njegov najboljši prijatelj Marko Glaser (tudi duhovnik, nabožni pisatelj in Slomškov prijatelj). Kasneje je bil tudi župnik v Limbušu, kjer je leta 1847 je ustanovil Družbo slovenskega branja v Lembahi - eno prvih bralnih društev pri nas.

LETA 1835 ROJEN ANTON TOŽBAR - ŠPIK

GORSKI VODNIK († 1891)

Rojen pri Špiku (domačija) v Trenti in že v mladostniških letih veljal za neustrašenega lovca, ki je poznal vsako trentarsko stezo. Še bolj znan je postal po boju z medvedom (pod Planjo leta 1871), ki mu je odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Po tej nesreči je živel še dvajset let, se hranil po cevki in silno nerazločno govoril, ter svojo iznakaženost skrival z obvezo. Ko je leta 1977 prišel v Trento Julius Kugy, da bi iskal Scabioso, je bil Anton njegov prvi vodnik. Spremljal ga je na pohodih na na Triglav, Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec ... Imel je tudi naziv uradnega gorskega vodnika Nemško-avstrijskega planinskega društva. Veliko je pomagal pri odkrivanju in gradnji novih gorskih poti, zaslužen je tudi za pomoč pri gradnji planinskih koč. Umrl je na današnji dan pri podiranju smrek na pobočjih Prisojnika.

LETA 1883 ROJEN MILAN PUGELJ

PESNIK, ČASNIKAR IN UREDNIK († 1929)

V Kandiji pri Novem mestu rojeni Milan Pugelj se je vse življenje boril z revščino. Ni končal niti srednje šole, zgodaj se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. Na njegovo pobudo je bilo leta 1920 ustanovljeno Društvo slovenskih pisateljev in bil je njegov prvi tajnik. Zaradi pomanjkanja je umrl za srčno oslabelostjo. Pisati je začel že v gimnazijskih letih. Bil je mojster novel, ki so izšle v več knjigah. Najboljše je izdal v knjigi Izbrane novele (1948) France Koblar s študijo o pisatelju.

LETA 1899 ROJEN GEORGES HOURDIN

STOLETNI FRANCOSKI ČASNIKAR, UREDNIK, PISATELJ († 1999)

Ob stoletnici rojstva, 3. januarja 1999, je Georges Hourdin, ustanovitelj in dolgoletni urednik francoskega katoliškega tednika La Vie, izdal knjigo Stari mož in življenje. V njej "dekan" francoskih in evropskih časnikarjev z neverjetno svežino opisuje svoj duhovni razvoj. "Na večer svojega življenja skušam poiskati neko povezavo med različnimi pogledi na svet, na različne smisle, ki jih je mogoče dati življenju," je zapisal v tej svoji knjigi.

več:
S. Čuk, Georges Hourdin - stoletni časnikar: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

Sreča nikoli ni popolna. To, kar nam dviga telo in duha, to, kar traja toliko kot mi - se pravi, ne dolgo - ni sreča, temveč silovito zadovoljstvo nad življenjem; to je radost, da smo na svetu in da čutimo lakoto po vsem.
Naša vera se utelesi na različne načine v skladu z značajem, z okoljem, z dobo. Avantura naše generacije? Od podeljene vere je prešla k doživeti; od podedovane k osebno sprejeti; od spoštljive k zaupni; od osebne k občestveni; od metafizičnega krščanstva h krščanstvu, ki se uresničuje sredi sveta.
Z nevernim me povezujejo vse lepote sveta, radosti ljubezni, zadovoljstvo dobro opravljenega dela, prizadevanje za pravičnost, želja po spremenitvi življenja. Lahko se z njim veselim in ga razumem.
Knjige sem vzljubil pri sedmih letih in jih nikoli nisem zapustil... Branje me nikdar ni razočaralo. Potolažilo me je v vseh mojih težavah in nadlogah. Nudilo mi je trdne temelje znanja. Pomirilo me je, ko me je obšla jeza ali so me zajeli viharji.
Vera dobi svoj polni smisel, če imamo pred očmi dejstvo, da je sporočilo Svetega pisma sporočilo svobode, in predvsem da to trdno verujemo. Kristus se je svobodno odločil, da umre iz ljubezni do grešnikov. Bog Stvarnik je sklenil ustvariti človeka, ki bo svoboden in odgovoren.
Vse življenje me je bolela in vznemirjala brezbrižnost ljudskih množic do Cerkve. Vzrok temu, da se že več stoletij toliko ljudi oddaljuje od vere in Cerkve, je treba iskati v tem, da kristjani niso znali pravočasno razumeti in sprejeti velikih tokov misli in delovanja, ki izražajo njihove človeške upe v boljši svet.

LETA 1923 UMRL JAROSLAV HAŠEK

ČEŠKI PISATELJ IN VOJAK, AVTOR KNJIGE DOBRI VOJAK ŠVEJK (* 1883)

Češki pisatelj Jaroslav Hašek je med drugo svetovno vojno pobegnil iz avstrijske vojske k Rusom in se po vojni vrnil v domovino. Napisal je več humoristično satiričnih del. Svetovni sloves si je pridobil s knjigo Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni (1928), v kateri je s pomočjo navidez omejenega junaka prikazal ves nesmisel militarizma in vojne.

LETA 1929 ROJEN LORENZO BELLOMI

TRŽAŠKI ŠKOF († 1996)

Doma je bil v Veroni, škofovsko službo v Trstu je nastopil 8. decembra 1977, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije v stolnici sv. Justa. Tržaško škofijo je vodil devetnajst let z umirjenostjo in veliko osebno predanostjo, čeprav je moral reševati številne večje in manjše težave. Poskrbel je za tržaško sinodo leta 1978, ljudski misijon leta 1989, vodil priprave na obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1992, prav posebna skrb pa mu je bila dobra kateheza, poglobljeno bogoslužje in krščansko življenje zaupanih mu duhovnikov. To med drugim potrjuje dejstvo, da je kot škof kar trikrat obiskal vso škofijo. Odlikovala ga je posebna pozornost do Slovencev.

več:
F. Bole, Tržaški škof Lorenzo Bellomi: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1989), 6-10.

LETA 1940 UMRLA MARICA NADLIŠEK BARTOL

PISATELJICA, PREVAJALKA, UREDNICA (* 1867)

Mati pisatelja Vladimirja Bartola je maturirala v Gorici in učila na šolah v okolici Trsta. Urejala je tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka (1897-1900) in s članki o ženskih vprašanjih sodelovala tudi v drugih časopisih. Kljub temu, da ni imela univerzitetne izobrazbe, je z velikim prizadevanjem in željo ter ljubeznijo do leposlovja prišla do velike razgledanosti, želela je biti napredna ženska na vseh področjih, zato se je udeleževala tudi sokolskih shodov, kupila si je kolo in se učila kolesarjenja ... bila je članica Splošnega slovenskega ženskega društva. ... Leta 1889 je objavila novelo Moja prijateljica, leta 1898 še roman Fata morgana, ki je izšel po njeni smrti, prav tako zbirka novel Na obali.

LETA 1958 UMRLA AVGUSTA DANILOVA

IGRALKA, REŽISERKA, VODITELJICA GLEDALIŠKEGA DELA MED AMERIŠKIMI SLOVENCI (* 1869)

Gledališka igralka in organizatorka Avgusta Danilova, rojena Gostič, poročena Cerar, je bila ena prvih slovenskih poklicnih igralk in ena najboljših. Dalj časa (1914-1920, 1922-1928) je bila v New Yorku in Clevelandu. V obeh mestih je vodila amatersko gledališko delo med slovenskimi izseljenci in s tem pripomogla k ohranitvi gledališke tradicije med Slovenci zunaj domovine.

iskalec in zbiralec Marko Čuk