27. avgust

LETA 1635 UMRL FELIX LOPE DE VEGA CARPIO

ŠPANSKI DRAMATIK (* 1562)

Španski pisatelj Felix Lope de Vega Carpio, najpomembnejši dramatik španskega klasičnega gledališča, je napisal nad 1500 komedij, ohranjenih je okoli 500. Pisal je tudi pesmi, romane, kronike in zgodovinske zapise. Literarna zgodovina ga uvršča med utemeljitelje španskega in evropskega gledališča. V mladosti je bil najprej vojak v španski mornarici, po smrti druge žene (1613) je postal duhovnik.

LETA 1703 ROJEN AVGUŠTIN HALLERSTEIN

JEZUIT, MISIJONAR; MATEMATIK, ASTRONOM († 1774)

Bil je sin baronske družine iz Mengša. Leta 1721 je na Dunaju vstopil k jezuitom, v Gradcu je študiral matematiko in astronomijo ter bil poslan kot misijonar na Kitajsko. V Peking je prišel leta 1739. Kot astronom na cesarskem dvoru je bil tako spoštovan, da je bil imenovan za mandarina – cesarskega svetnika. Leta 1749 je prepotoval Tatarsko in izdelal njen zemljevid. Njegova naravoslovna, zvezdoslovna in narodopisna opazovanja so izšla v najpomembnejših evropskih znanstvenih revijah.

LETA 1771 ROJEN JOŽEF K. ERBERG

KRANJSKI BOTANIK, LIT. ZGODOVINAR, ZBIRATELJ († 1843)

V Ljubljani rojeni baron Jožef Kalasanc Erberg je med študijem na Dunaju ‘pokusil’ številne znanosti; od filozofije in matematike do prava in se je odlikoval po obsežnem znanju. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil v službi deželnih stanov. Po stikih z Zoisovim krogom je javno kazal spoštovanje do slovenskega jezika. Njegova ljubezen je bila usmerjena predvsem na zbiranje in čuvanje spomenikov, ki jih je mogel spraviti v kakršno koli zvezo z materialno ali duhovno kulturo na Slovenskem.

LETA 1863 UMRL LUKA DOLINAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, NABOŽNI PESNIK (* 1794)

Na svet je prijokal v Škofji Loki, kjer je začel nabirati znanje, po bogoslovnih študijih v Ljubljani je leta 1818 prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je služboval v Radovljici in pri Sv. Petru v Ljubljani, kot župnik pa v Šmartnem v Tuhinju. Pisal je nabožne pesmi in jih tudi uglasbil. Nekatera njegova uglasbena besedila (Kaj se vam zdi, Jezus naš je vstal od smrti ...) pojemo še danes. Izšlo je pet zvezkov njegovih pesmi z napevi »za vse godove in praznike celiga leta«. Napevi so preprosti, lepi, zloženi v slovenskem duhu. Med ljudstvom so bile te pesmi zelo priljubljene.

LETA 1885 ROJEN JULIJ BETETTO

OPERNI PEVEC, PEDAGOG († 1963)

Glasbeno se je izobraževal v šoli Ljubljanske glasbene matice, v zboru Mateja Hubada in pri pevskem pedagogu Franzu Gerbiču. V operi je prvič nastopil z osemnajstimi leti (vloga Miha v Smetaninovi Prodani nevesti). Kmalu je začel peti tudi po drugih opernih odrih, uspešno opravil avdicijo na Dunaju, prejel avstrijsko štipendijo in s priporočili skladatelja Gustava Mahlerja tudi zaposlitev v Dunajski dvorni operi. Leta 1923 se je vrnil v Ljubljano in bil ravnatelj ljubljanske Opere, kasneje konservatorija Ljubljanske glasbene matice, ki se je nato preimenoval v Akademijo za glasbo in postal je njen rektor. Prejel je Prešernovo nagrado, že vrsto let pa Društvo glasbenih umetnikov Slovenije vsako leto podeli po njem imenovane Betettove nagrade in priznanja za umetniške dosežke v glasbi.

LETA 1886 ROJENA ANGELA PISKERNIK

PRVA SLOVENSKA DR. NARAVOSLOVNIH ZNANOSTI († 1967)

Doma iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni je bila direktorica Prirodoslovnega muzeja, zavzela se je , da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Bila je tudi zavedna Slovenka in kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica ... Sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam, bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, botaničarka v Narodnem muzeju (do 1926), nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Poslali so jo v taborišče Ravensbrück, kjer je nastala tudi prva slovenska kuharska knjiga, ki je bila tudi povod da so na TV Slovenija posneli film o njej (Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik – Amir Muratović).

film Kuharska knjiga dr. Angele Piskernik (arhiv TV Slovenija)

LETA 1910 ROJENA MATI TEREZIJA

Agnes Ganxhe Bojaxhiu, MISIJONARKA LJUBEZNI, BLAŽENA (U 1997)

»Najbolj se mi je vtisnila v spomin njena drobna postava, upognjena od življenja v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polna neizčrpne notranje moči: moči Kristusove ljubezni. Misijonarka Ljubezni: to je bila mati Terezija po imenu in po delu... Po svetu je bila znana kot mati ubogih in zapušča prepričljiv zgled za nas vse, za verne in za tiste, ki ne verujejo. Zapušča nam pričevanje božje ljubezni, ki je, ko jo je sprejela, preoblikovala njeno življenje v popolno darovanje bratom. Zapušča nam pričevanje kontemplacije, ki postaja ljubezen, in ljubezni, ki postaja kontemplacija," je o Materi Tereziji povedal zdaj sv. Janez Pavel II. Mnogi so jo zaradi njene predane službe ubogim občudovali in slavili kot svetnico; našli so se tudi taki, ki so ji očitali, da "išče slavo", da se nastavlja fotografom in kameram. Mati Terezija se ni zmenila ne za hvalo ne za grajo, temveč je mirno delala naprej. "To je Njegovo delo, ne moje. On bo že poskrbel, če bomo ostale zveste našemu poklicu, ki je uboštvo. Kar zadeva mene, živim od dneva do dneva." Kako je svet to krhko ženo in njeno velikansko delo cenil, priča Nobelova nagrada za mir in številne druge nagrade - to je potrdil tudi njen veličastni pogreb. Svetost je v tem, da spoznamo božji načrt za naše življenje in ga z božjo pomočjo skušamo uresničevati. Za to si je vedno prizadevala mati Terezija, katere življenjsko geslo je bilo:"Narediti nekaj dobrega za Boga." Narediti s tem, da pomagamo tistim, v katerih prihaja naproti. Zgled nove blažene nam govori, kako je treba uresničevati evangelij

življenjska pot Matere Terezije (na kratko)

več o njej v prilogi 10_1997

nekaj njenih misli:

Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Ena drugo dopolnjujeta.
Koliko se lahko naučimo od naše Gospe! Bila je tako ponižna, ker je bila vsa na voljo Bogu. Bila je polna milosti in sodelovala je z vsemogočno silo, ki je bila v njej - z božjo milostjo.
Nikoli se ne smemo izmikati nizkim opravilom zato, ker so to dela, ki jih nihče noče opravljati. Delo nikoli ni prenizko. Pač pa smo mi majhni, ker gledamo na stvari zviška. Bog pa, ki je vsemogočen, gleda na vsako stvar kot na veliko.
Prihodnost ni v naših rokah. Nimamo oblasti nad njo. Delovati moremo samo danes... Naš Gospod nam je naročil, naj ne skrbimo za jutrišnji dan, ki je v božjih rokah.
Naučimo se ljubezni v naši družini. V naši lastni družini imamo morda zelo uboge ljudi in jih sploh ne opazimo. Nimamo časa, da bi se jim nasmehnili, nimamo časa, da bi se pogovorili drug z drugim. Prinesimo to ljubezen, to nežnost v naš lastni dom, in videli bomo razliko.
Ljubezen se začenja doma in traja doma, tam je nenehno njeno področje. Dom je za vsakogar prvo območje ljubezni, pobožnosti in služenja. Začnite govoriti z ljudmi, ki govorijo vaš jezik, a jim doslej niste spregovorili besede.
Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je Ontisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki.
Moja skrivnost je čisto preprosta. Molim in po molitvi postanem eno v ljubezni s Kristusom. Vidim, da moliti k njemu pomeni ljubiti ga. To pa pomeni izpolnjevati njegovo voljo.
Svet tako trpi, ker ni miru. Miru pa ni, ker ga ni v družini in imamo na tisoče in tisoče razbitih domov. Iz naših domov moramo narediti svetišča sočutja, neprenehoma mora odpuščati in tako prinašati mir.
več:

LETA 1929 UMRL HERMAN POTOČNIK - NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO (* 1892)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

LETA 1939 ROJEN ACI BERTONCELJ

PIANIST IN GLASBENI PEDAGOG († 2002)

Čudežni otrok je po študiju klavirja (prof. Zorka Bradač) diplomiral na ljubljanski Akademiji za glasbo (prof. Hilda Hortak). Izpopolnjeval se je v Salzburgu, Parizu in Rimu, dolga leta je uspešno nastopal doma in v tujini, kot solist, komorni glasbenik ali član Tria Tartini z violinistom Dejanom Bravničarjem in violončelistom Cirilom Škerjancem. Bil je eden najpomembnejših pianistov v takratni državi. V osemdesetih in devetdesetih se je posvečal pedagoškemu delu, poučeval je klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani in na raznih mednarodnih tečajih. Vzgojil je nov rod slovenskih pianistov, za kar mu gre velika zasluga.

LETA 1999 UMRL DOM HELDER CAMARA

BRAZILSKI NADŠKOF, "BRAT UBOGIH IN MOJ BRAT" († 1909)

Med prvim obiskom Brazilije (leta 1980) je papeža Janeza Pavla II. v mestu Recife na revnem severovzhodu te prostrane dežele pozdravil tamkajšnji nadškof dom Helder Camara. Oblasti so ga imele za "rdečega", ker se je boril za pravice ubogih, papež pa ga je prisrčno objel in ga imenoval "brat ubogih in moj brat".

Za moža, ki ga ves svet pozna kot "preroka pravic ubogih", to priznanje iz papeževih ust velja več kot kardinalska čast, za katero je bil večkrat predlagan, a mu ni bila dodeljena, ker je bil v nekaterih vatikanskih krogih slabo zapisan. Zaradi tega pa Camara nikoli ni bil zagrenjen, saj ni iskal časti, ampak se je trudil le za to, da bi pomagal "malim" ljudem v svoji škofiji, v domovini in drugod po svetu. Kot glasnik pravičnosti in miru je potoval v številne dežele sveta, kjer je nagovoril množice. Najbolj so mu bili - kot papežu - pri srcu mladi, ker so graditelji bodočnosti, novega sveta.

... več o njem v rubriki pričevanje 04_1999

nekaj njegovih misli:

Če z veseljem zastavim vse svoje življenje, moči in energije za to, da se borim za pravico, toda brez sovraštva in nasilja, le z moralnim pritiskom resnice in ljubezni, delam to zato, ker sem trdno prepričan, da je samo ljubezen močna in da samo ljubezen gradi.
Vaša mladost naj vas sili, da se zamislite in zavzamete stališče. To stališče naj bo neizprosno kot resnica in zahtevno kot pravica. Dajte mi vašo toplino, vaše prijateljstvo, da ohranim krepost poguma, upanja in ljubezni.
Vsaka vera prinaša neko sporočilo, ki naj ljudem pomaga vsaj v tem, da postanejo bolj človeški. Če bo svet ostal tako nečloveški, kot je danes, se nobena vera ne bo mogla ponašati.
Nikar ne zlorabljajmo Kristusa osvoboditelja z namenom, da bi izbirali med eno in drugo sužnostjo: to ime je tako veliko, tako globoko, tako neizmerno, tako čisto, da se ga sme uporabiti samo proti vsem sužnostim.
Bog je povsod. Noč in dan smo potopljeni v Gospoda. Ko hodimo, ko govorimo, ko živimo, smo neprestano v njem. In Bog je v nas! Kako čudovito je gledati stvari in se pogovarjati s Stvarnikom, ki je v nas!
Tistim, ki ne verujejo, in tistim, ki verujejo, je skupno to, da Gospod veruje vanje... Tisti, ki imajo dar vere, imajo tudi večjo odgovornost.
Vsak človek je moj brat po krvi. Kristus je prelil svojo kri tako zanj kot zame, zate in za vse ljudi, zato smo resnično vsi bratje po krvi - po krvi našega Gospoda.
Všeč mi je prošnja apostolov: "Gospod, nauči nas moliti!". Pogosto se nam zdi, da smo se že naučili moliti. Vendar pa ni dovolj, da znamo iz srca zmoliti očenaš. Pomembno je, da znamo molitev, ki nas je je naučil Gospod, presaditi v življenje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk