4. oktober

LETA 1565 UMRL PETER PAVEL VERGERIJ mlajši

ŠKOF, PROTESTANTSKI PISEC, (* OKOLI 1498)

Šolal se je v Benetkah, humanistiko in pravo v Padovi, ogreval se je za reformo Cerkve, bil najprej odvetnik, po smrti žene pa se je odločil za cerkveno službo. Okoli leta 1530 je prišel v Rim in bil tajnik papeža Klementa VII:, leta 1936 pa je bil imenovan za koprskega škofa. Na svojih potovanjih se je začel navduševati za protestantizem, furlansko in istrsko cerkev je hotel celo ločiti od papeškega Rima. V Rimu je bil kmalu obtožen lutrovstva, čeprav se je po vrnitvi v Koper s spisi skušal rehabilitirati, pa se je moral pred inkvizicijsko komisijo umakniti. Leta 1549 ga je papež tudi izobčil. Postal je protestant in se kot svetovalec würtenberškega vojvode preselil v Tübingen. Leta 1553 je prišel v stik s Trubarjem in si je začel prizadevati za slovanske protestantske knjige. Vergerij je bil prepričan, da so vsi slovanski jeziki le narečja enega skupnega jezika, zato je Trubarja nagovarjal, naj prevede Sveto pismo v neki umeten jezik, ki ga bodo razumeli vsi Slovani. Trubar pa mu je odločno povedal, da hoče ostati pri svoji slovenščini.

LETA 1582 PAPEŽ GREGOR XIII.

REFORMIRA GREGORIJANSKI KOLEDAR

Naš koledar je urejen po vzoru rimskega koledarja, ki ga je leta 46 pred Kr. izdelal grški matematik in astronom Sosigen po naročilu Julija Cezarja in se imenuje julijanski. Leto ni dolgo točno 365 dni in 6 ur, kot predpostavlja ta koledar, zato je papež Gregor XIII. ukazal, da se leta 1582 izpusti deset dni; tako je 4. oktobru sledil 15. oktober. Določil je, naj velja kot začetek pomladi 21. marec. Ta preurejeni koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski, so brž sprejele katoliške dežele, druge malo kasneje.

LETA 1582 UMRLA TEREZIJA VELIKA

IMENOVANA TUDI TEREZIJA JEZUSOVA ALI TEREZIJA AVILSKA REDOVNICA, PRENOVITELJICA KARMELIČANSKEGA REDA, SVETNICA, CERKVENA UČITELJICA (* 1515)

»Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja,« svetuje v svoji Knjigi o življenju sv. Terezija Velika, ki se je povzpela do izrednih višin krščanske popolnosti in mističnega združenja z Bogom. Svoja mistična doživetja je opisala zlasti v teh svojih delih: Avtobiografija, Pot popolnosti in Grad duše, ki so prevedena v številne jezike (tudi v slovenščino) in so mnogim pomagala rasti v Božji ljubezni. Zato jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – bila je prva žena, ki jo je doletela ta čast. Umrla je na današnji dan, 4. oktobra. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar, ki je 'izpustil' deset dni, tako je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober, zato slavimo njen god 15. oktobra.

več:
S. Čuk,Terezija Jezusova (Avilska) (umrla 1582): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2014)
S. Čuk, Sv. Terezija Avilska - učiteljica molitve: Priloga, v: Ognjišče 3 (2015) 48-54.

nekaj njenih misli:

Bog skrbi za nas bolj, kakor skrbimo sami zase; on tudi ve, za kaj je kdo sposoben. Kaj se siliš, da bi vladal sam, ko si voljo izročil Bogu?
Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili
O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar niti zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni
Bog hoče pogumnih duš, pod pogojem, da ostanejo ponižne.
Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega ko prijateljsko srečavanje in zaupen pogovor z njim, ki o njem vemo, da nas ljubi ... Pogoj prave ljubezni in trajnega prijateljstva je skladnost srca in duha - med Gospodom in nami.
Ljubezen božja ni v prelivanju solza, niti v sladkostih in občutkih nežne pobožnosti, ki po njih hrepenimo in se jih veselimo, temveč v tem, da Gospodu služimo pravično, velikodušno in ponižno.
Pomisli, da imaš le eno dušo in da boš le enkrat umrl; da imaš le eno in sicer kratko življenje; in da obstaja le ena resnična slava in sicer večna.
Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.
Bodi prijazen do svojega telesa, da bo tvoja duša z veseljem prebivala v njem.
Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z vrtnicami, Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trnje.
Življenje in molitev morata sloneti na trdnih tleh... Prvi temeljni kamen je čista vest.
Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z rožami. Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trne.

LETA 1700 ROJEN FRANC JELOVŠEK

SLIKAR, "PEVEC" MARIJINE SLAVE († 1764)

Ustvarjalni vrh slovenskega baročnega slikarja Franca Jelovška (1700-1764) je poslikava romarske in župnijske cerkve na Sladki Gori, kjer je v slikah združil Marijino slavo in zahvalo romarjev. Upodobil je tudi samega sebe: v rokah drži srce in čopič, ob sliki pa je latinski napis: "Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek."

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2000

LETA 1720 ROJEN GIOVANNI BATTISTA PIRANESI

GRAFIK, ARHITEKT in ARHEOLOG

LETA 1874 ROJEN FRANC BERNEKER

KIPAR († 1932)

Ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, so slovenski narodnjaki sprožili akcijo za postavitev njegovega spomenika. Postavljen je bil leta 1909 v parku ob Narodnem domu, kip zanj pa je izdelal kipar Franc Berneker, rojen 4. oktobra 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je sopotnik impresionistov in član kluba Sava.

LETA 1894 ROJEN JOSIP RUSTJA

AGRONOM, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC († 1967)

Iz rojstnih Skrilj na Vipavskem je po ljudski šoli odšel v Gorico na gimnazijo, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral agronomijo. Med prvo svetovno vojno je kot ruski ujetnik delal na kmetijskem posestvu. Po vojni je bil zaposlen pri Kmetijski zadrugi v Trstu, zatem pri Zadružni zvezi v Gorici. Leta 1930 je na Travniku v Gorici odprl trgovino, kjer je več kot 35 let uspešnega poslovanja dajal nasvete kmetovalcem. Poučeval jih je tudi s strokovnimi članki v raznih slovenskih glasilih. Velikodušno je podpiral razne slovenske organizacije in njihovo delovanje.

LETA 1898 ROJEN FRANC DEBEVEC

ZDRAVNIK FIZIOLOG, PROFESOR († 1978)

Po diplomi na medicinski fakulteti na Dunaju (1924) je bil asistent v zdravilišču za pljučne bolezni na Golniku in opravil specializacijo iz ftiziologije. Do konca druge svetovne je bil zdravnik na pljučnem oddelku ljubljanske bolnišnice, nato primarij oddelka. V tridesetih je absolviral tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti ter od 1943 - 1972 predaval pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani. S področja boja proti tuberkulozi je objavil več kot 50 strokovnih in okoli 30 poljudnih del.

LETA 1911 ROJEN FRANCE ADAMIČ

prvi slovenski doktor sadjarstva († 2004)

Rodil se je na gradiču Praproče pri Grosupljem (tedaj pristava gospostva Boštanj), po maturi v Ljubljani se je vpisal na agronomsko fakulteto beograjske univerze v Zemunu, leta 1938 je diplomiral, leta 1961 pa je tam postal prvi slovenski doktor sadjarstva. Sadjarstvu se je posvetil na različne načine: kot profesor, kot predstojnik inštituta za sadjarstvo. Pri nas je oral ledino z uvajanjem plantažnega sadjarstva. Med prvimi se je tudi ukvarjal z varstvom okolja in z ekologijo. Od mladosti do pozne starosti je tudi veliko pisal.

LETA 1914 ROJEN RAFAEL NEMEC

AKADEMSKI SLIKAR, RESTAVRATOR († 1993)

Družina Nemec je odšla v begunstvo, ko je bil Rafael star komaj dve leti. Ko so se 1919 vrnili v Vrtojbo, je doma obiskoval osnovno šolo. Tečaje slikanja je obiskoval v Gorici (1937 in 1938) maturiral na umetnostni šoli v Benetkah (1939) in se vpisal na beneško Akademijo lepih umetnosti in po vojni diplomiral. Bil je likovni pedagog na srednjih in osnovnih šolah, mentor in restavrator. Vodil je slikarsko šolo in slikarske tečaje, organiziral je slikarske razstave. Svoja dela je razstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah (najpomembnejša na gradu Kromberk leta 1975).

LETA 1922 ROJENA GIANNA BERETTA-MOLLA

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, ŽENA IN MATI, SVETNICA († 1962)

25. aprila 1994 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo Gianno Beretta-Molla, vzorno zakonsko ženo in mater štirih otrok. Da bi omogočila življenje četrtemu, je darovala svoje življenje. Ko je bila razglašena za blaženo, je njen mož zapisal: "Poklekujem pred njo, zaročenko, nevesto, ženo ter čudovito in močno materjo, ki se je v svoji ljubezni do življenja in do bitja, ki ga je nosila pod srcem, znala povzpeti do najvišjih vrhov ljubezni, ki nam jih je nakazal Kristus." Ta žena, ki je živela evangelij v vsakdanjosti in nam s tem kaže "uresničljivo" pot svetosti, je bila 16. maja 2004 prišteta med svete. Naj bo vzornica krščanskih zakoncev, posebej mater. Njena Pisma možu - ohranilo se jih je 73 - odpirajo novo in pomembno poglavje krščanske duhovnosti: pot svetosti pelje tudi skozi vsakdanje življenje sredi sveta, v življenju žene in matere. V vseh njenih pismih čutimo v ozadju "gospodinjskih" skrbi neko svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.

... več o njej si preberite v pričevanju 04_2004

nekaj njenih misli ...

Dobro vem, da bo kdaj tudi hudo, toda če se bomo vedno imeli tako radi, kakor se imamo radi sedaj, bomo z božjo pomočjo zmogli vse prenesti.
Biti poklican za družinsko življenje, ne pomeni, zaročiti se pri štirinajstih letih. Že zdaj se moraš pripravljati na družino. Ne moreš se podati na to pot, če ne znaš ljubiti. Ljubiti pa pomeni prizadevati si poboljšati sebe, ljubljeno osebo, premagati svojo sebičnost in se darovati.
Ko si visoko v gorah in je nad tabo jasno nebo in te obdaja belina snega, neizmerno uživaš in slaviš Boga. Pietro, ti dobro veš, kako srečna sem, kadar sem v stiku s tako lepo naravo in bi jo rada ure in ure občudovala.
Kako rada bi bila zate močna žena, ki jo hvali Sveto pismo, pa se čutim tako slabotno! Torej se bom oprla na tvoje močne roke. Ob tebi se počutim tako varno.
Pogosto se sprašujem, Pietro, ali sem te vredna, ko se počutim tako majhna, čeprav srčno želim, da bi te osrečila. Tedaj molim takole: "Gospod, ti vidiš moja čustva in mojo dobro voljo, torej posreduj in mi pomagaj, da postanem žena in mati, kakor hočeš ti."
Kadar mislim na najino veliko obojestransko ljubezen, se znova in znova zahvaljujem Gospodu. Zares je ljubezen najlepše čustvo, ki ga je Gospod posadil v srca ljudi.
Le še nekaj dni naju loči od prejema zakramenta ljubezni in to me navdaja z globokim ganotjem. Postala bova božja sodelavca pri stvarjenju, tako mu bova lahko darovala otroke, ki ga bodo ljubili in mu služili.
Poročena človeka, ki sta se vedno ljubila, bosta, ko prideta v nebesa, začutila, da je bil čas, ko sta se imela rada, kratek, in razveseljevala ju bo misel, da imata pred sabo vso večnost, da se ljubita.

LETA 1942 UMRL JANEZ GREGORIN

ČASNIKAR IN PLANINSKI PISATELJ (* 1911)

Drzni alpinist Janez Gregorin iz Brezij pri Horjulu, je bil eden najizrazitejših leposlovno usmerjenih slovenskih planinskih piscev. Njegovi zbrani spisi so izšli leta 1944 pod naslovom Blagoslov gora. V njih govori o moči gora, ki ima vsaka svoj obraz. V človeku prebujajo strah, zlasti v neurju, odkrivajo pa mu tudi moralne vrednote, tovarištvo.

LETA 1957 IZSTRELJEN SPUTNIK I

PRVI UMETNI ZEMLJIN SATELIT

Prvi umetni Zemljin satelit je bil Sputnik I (rus. "satelit"), ki so ga izstrelili Rusi na današnji dan. Ni krožil nad atmosfero, zato je po trimesečnem kroženju okoli Zemlje zašel v gostejše zračne plasti in je zgorel kakor meteor, vendar je medtem izpolnil vse, kar so od njega pričakovali. Ta dogodek pomeni prvi korak v osvajanje vesolja.

LETA 1965 PAPEŽ PAVEL VI.

OBIŠČE PALAČO ZDRUŽENIH NARODOV V NEW YORKU

Na god sv. Frančiška Asiškega, graditelja evangeljskega miru, 4. oktobra 1965, je papež Pavel VI. obiskal palačo Združenih narodov v New Yorku, kjer je izrekel besede ohrabrenja predstavnikom vsega sveta, ki delajo za mir.

LETA 1975 UMRL FRANTA MIS

ZDRAVNIK, HIGIENIK (* 1900)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

LETA 1988 UMRL CARLO CARRETTO

DUHOVNI PISATELJ IN SVETOVALEC, BRAT (* 1910)

"Imel sem osemnajst let. V postu smo imeli dolgočasne misijonske pridige. Ko pa sem pokleknil pred starim misijonarjem, ki me je prevzel s svojim jasnim pogledom, da se spovem svojih grehov, sem v tišini svoje duše začutil mimohod Boga. Od tega dne se čutim kristjana. To je bilo moje prvo spreobrnjenje," je pripovedoval italijanski duhovni pisatelj brat Carlo Carretto v samoti umbrijske vasi Spello, kjer se je posvečal molitvi in duhovnemu vodstvu. Ko mu je bilo triindvajset let, je zaslišal Božji klic, naj mu služi z vsemi močmi sredi sveta; pri štiriinštiridesetih pa mu je Gospod dal jasno vedeti: "Pusti vse in pojdi z menoj v puščavo. Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev, tvojo ljubezen!"

... več o njem si preberite v pričevanju 04_2000

... nekaj njegovih razmišljanj:

Da je Bog dober, ni skrivnost: to čutijo vsi ljudje pravega srca. Da je Bog lep, ni skrivnost: to je zapisano na vseh rožah, na morju in v gorah. Da je Bog neskončen, ni skrivnost: zadostuje pogled v vesolje. Kje je torej skrivnost? Tukaj: Bog je križani Bog. Bog je Bog, ki se pusti premagati. Bog je Bog, ki se je razodel ubog. Bog je Bog, ki mi je umil noge. Bog je Jezus iz Nazareta.
Obstoj Boga je očiten. Toda očiten je za onega, ki je preprost, ki je dober, ki je pristen. Ne biti preprost, ne biti dober, ne biti pristen, pomeni biti grešnik.
Mislim, da lahko ugovarjam vsakemu človeku, ki pravi: "Iščem Boga, pa ga ne najdem!" Poskušaj vsak dan vse svoje opravke storiti v resnici, osvobodi se demona ošabnosti in dušeče sebičnosti, izkorenini vsako nestrpnost v sebi, sprejmi vsakega človeka kot brata, in... zagledal ga boš!
Če Bog ne kliče, ni poklica, če Bog ne pride, ni zgodovine. Zgodovina je Božji prihod v človeku in na način, ki je primeren za človeka. Bog je sam ustvaril nebo in uemljo; Bog sam ustvarja zgodovino. Tudi če jo človek uresničuje s svojim odgovorom, ostaja dejstvo, da navdihnjenje, načrt in moč za uresničitev prihajajo od Njega.
Ko v svoji nejasni veri potrpežljivo prenašamo dolgotrajno čakanje Boga, ki prihaja, je On že prišel k meni in me molče objema s tistim istim objemom, s katerim jaz objemam Njega v svoji zvestobi.
V zakramentu evharistije On prihaja k nam, mi pa moramo priti k njemu. On se nam daje v hrano, mi pa se mu moramo dati v dar... Ni mogoče slišati Božjega "da", če mu ne ponudimo našega "da". Božji "da" je zakrament, naš "da" je molitev.
Skupnost, v kateri ni ljubezni, v kateri se tožarijo in kjer vladata mržnja in sovraštvo, se ne more imenovati preroška. Človek, ki zamolči resnico, ki zakriva luč, ni prerok. Ljudstvo, ki ubija, ki greni življenje drugemu, ki zatira reveža, ki ne osvobaja, ni božje ljudstvo.
Človek je ustvarjen, da se daruje. Človek je srečen samo, ko se je daroval. Zares naše je to, kar smo podarili.
Malo je mogoče storiti; treba je trpeti, mnogo trpeti, kakor trpijo matere za svoje nehvaležne otroke, kakor trpijo nedolžni za tiste, ki jih preganjajo, kakor trpijo siromaki za tiste, ki so krivi njihove lakote. Potrebna je velika moč trpljenja, da se ne prepustimo skušnjavi sovraštva.

LETA 2005 UMRL MARIJAN ZADNIKAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1921)

Rojen v Novem mestu, a je vse od leta 1922 živel v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Njegov oče se je ob stricu Sadnikarju navduševal za zbirateljstvo in tudi Marijanu zbudil zanimanje za zgodovino in umetnost. Zato se je odločil za umetnostno zgodovino. Med vojno je bil nekaj časa v italijanski internaciji, po vojni pa je končal študij pri Francetu Stelétu in diplomiral na temo o romanski arhitekturi na Slovenskem, kasneje se je strokovno izpopolnjeval še na drugih univerzah. Največ se je posvečal romanski cerkveni arhitekturi, spada med vodilne umetnostne zgodovinarje raziskovalce in konservatorje prve povojne generacije pri nas. Delal je kot konservator na Zavodu za spomeniško varstvo in od leta 1997 tudi član SAZU. Napisal je številne strokovne razprave in knjige... Pri Ognjišču smo leta 1985 (in leto kasneje v ponatisu) izdali knjigo (monografijo) Lepote slovenskih cerkva, za katero je prispeval strokovno besedilo (fotografije so delo Jožeta Anderliča). To je nekakšen Zadnikarjev življenjski obračun z njegovih potovanj po starih cerkvah, povzetek štiridesetletnega konservatorskega dela in raziskav.

več:
S. Čuk, Marijan Zadnikar (1921-2005): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2021) 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk