8. november

LETA 1308 UMRL JANEZ DUNS SCOTT

ŠKOTSKI TEOLOG IN FILOZOF, BLAŽENI ( * OKOLI 1266)

Cerkev se danes spominja tudi velikega bogoslovnega učenjaka blaženega Janeza Dunsa Scotta. Po rojstvu je bil Škot iz kraja Duns, kjer se je rodil okoli leta 1265. Postal je frančiškan in bogoslovni profesor najprej v Oxfordu, nato v Parizu in nazadnje v Kölnu, kjer je 8. novembra 1308 umrl. Pokopali so ga v tamkajšnji minoritski cerkvi. Skupaj s sv. Tomažem Akvinskim in sv. Bonaventurom velja za pomembnega teološkega misleca. Zaslovel je predvsem kot zagovornik verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je bila uradno razglašena na današnji dan ...

njegova teza:

• Marija je potrebovala odrešenje, kot vsi drugi ljudje, vendar samo po dogodku Jezusovega križanja, bi to bilo že vnaprej nemogoče, če ne bi bila že v začetku obvarovana izvirnega greha.

LETA 1674 UMRL JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK (* 1608)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

LETA 1784 UMRL BERNARD MARIBORSKI (Anton Apostol)

KAPUCIN, LEKSIKOGRAF (*1711))

Ivan Anton Apostel (Bernard Mariborski je redovno ime) se je rodil v ugledni mariborski družini. Po končanem šolanju je stopil v kapucinski red, leta 1736 je prejel mašniško posvečenje. Kot pridigar je deloval v več samostanih. Izviral je iz nemško govorečega okolja, a se je naučil slovenščine in jo sprejel za svoj jezik. Bil je eden glavnih slovaropiscev v obdobju baroka in v svoj nemško-slovenski slovar (1760) je prvi zajel tudi štajersko besedje. Pri pisanju se je opiral na več starejših slovarjev in slovnic.

Leta 1793 LOUVRE ODPRE VRATA JAVNOSTI

Pariški konvent je na pobudo slikarja Davida pariški sprejel sklep o Louvru, in ga na današnji dan razglasil za nacionalni muzej umetniških zakladov in njegova vrata odprl javnosti. Louvrska zbirka, ena najbogatejših na svetu, zajema danes več kot deset tisoč let človeške civilizacije in kulture, po mnenju nekaterih je najvažnejši muzej na svetu. Louvre je bil sprva grad francoskih kraljev v Parizu, zgrajen je bil v dobi kralja Filipa Avgusta okoli leta 1200. Današnjo podobo je dobil v 16. in 17. stoletju.

več:
S. Čuk, Louvre ima dvesto let: Priloga, v: Ognjišče 10 (1993), 23-30.

LETA 1817 ROJEN DAVORIN TRSTENJAK

DUHOVNIK, PEDAGOG, PISATELJ, ETIMOLOG IN ZGODOVINAR († 1890)

Narodni preroditelj, pesnik in pisatelj, je kot duhovnik služboval v raznih krajih tedanje lavantinske/mariborske škofije. Pisal je narodno prebudne pesmi, pripovedke in črtice. V Mariboru je ustanovil leposlovni list Zora (1872-1878). Bil je med ustanovitelji Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani (1872) in njegov prvi predsednik.

več:
S. Čuk, Davorin Trstenjak (1817-1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2017), 50-51.

LETA 1887 UMRL DRAGOTIN FERDINAND RIPŠL

DUHOVNIK, PESNIK, KRONIST IN NARODNI BUDITELJ (* 1820)

Kot kaplan je služboval na Vranskem, v Konjicah, pri Sv. Križu pri Slatini, v Rojah v Labotski dolini, Št. Andražu v Labotski dolini ..., župnik v Loki pri Zidanem mostu, od 1874 do smrti pa župnik v Vidmu. Bil je znan po svoji šaljivosti in družabnosti. Eden »treh domorodcev iz Šentjurja poleg Celja« (poleg njega še Benjamin in Gustav Ipavec), »ki so veselim Slovencem na svitlo dali Pesmarico za kratek čas« (Dunaj 1859). Pri Sv. Miklavžu, v Loki in Vidmu je sestavil farne kronike, ukvarjal se je s sadjarstvom in napisal knjižico Kratki nauki za sadjerejo, objavljal pa je tudi sestavke o ljudskih običajih.

LETA 1890 UMRL CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG (* 1822)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen ... brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov ...

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

LETA 1897 ROJEN JANEZ MEŽAN

SLIKAR († 1972)

Doma v Spodnjem Brniku, po diplomi na zagrebški likovni akademij je delal in ustvarjal kot likovni pedagog v Mariboru, Novem mestu in na Ptuju. Bil je odličen risar, vrh svojega slikarskega ustvarjanja pa je dosegel v akvarelih (slike različnih slovenskih krajev, tihožitja in portreti ...). Slikal je tudi v drugih tehnikah, imel pa je izjemen občutek za barve in svetlobno kompozicijo, svojim slikam pa je vedno dodal neko skrivnostno poetičnost ...

LETA 1904 ROJEN MIRKO G. KUHEL

PISATELJ IN PUBLICIST († 1958 )

Po otroštvu v Kostanjevici na Krki in treh razredih gimnazije v Ljubljani je leta 1920 odšel v ZDA in tam sodeloval s Slovensko svobodomiselno zvezo v kulturnem društvu v Clevelandu. Med vojno je bil ožji sodelavec Louisa Adamiča pri pomoči domovini. V angleščino je prevedel Krst pri Savici, iz angleščine pa Shakespearjevega Zaljubljenega romarja.

LETA 1953 UMRL IVAN ALEKSEJEVIČ BUNIN

RUSKI PISATELJ IN NOBELOV NAGRAJENEC (* 1870)

Bunin je znan kot novelist in romanopisec, izdal pa je tudi štiri pesniške zbirke (ljubezenska lirika s tragično izpovedjo, ki jo je v slovenščino prelil Tone Pavček). Je prvi ruski književnik, ki je prejel Nobelovo nagrado (1933), potem ko je kot emigrant že trinajst let živel v Parizu. Bil je nadaljevalec klasične ruske literarne tradicije, njegovo jezikovno izredno bogato pisanje pa je zaznamovano s podeželjem – o življenju na podeželskih plemiških dvorcih, o ljubezni in opisih narave ...

LETA 1964 UMRL MODEST SANCIN

GLEDALIŠKI IGRALEC, USTANOVITELJ GLEDALIŠČA V TRSTU (* 1902)

Tržačan Modest Sancin se je uveljavil kot vsestranski dramski igralec, operni pevec in režiser. Veselje do igralstva je dobil že v otroških letih. Za igralski poklic se je šolal postopoma v Ljubljani, kamor je odšel zaradi fašistične strahovlade. Kmalu je postal redni član ljubljanske Drame, nekaj let tudi Opere. Po drugi svetovni vojni je bil med ustanovitelji poklicnega dramskega gledališča v Trstu. Redno je nastopal tudi na slovenskem Radiu Trst A.

LETA 1999 UMRL LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK (* 1898)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

iskalec in zbiralec Marko Čuk