15. december

LETA 1846 IZIDEJO POEZIJE FRANCETA PREŠERNA

Največ Prešernovih pesmi je izšlo pri Kranjski Čbelici (štirje zvezki od 1830-34), njegova globoka in nežna ljubezenska lirika (Gazele, Sonetni venec) je izšla v posebni prilogi Ilirskega lista 1833 in 1834, leta 1936 je izšel Krst pri Savici. Že pred selitvijo v Kranj (konec septembra 1948), ker je bil imenovan za deželnega odvetnika, pa je Prešeren razmišljal, da bi svoje pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Po hudih bojih s cenzuro so njegove Poezije izšle na današnji dan leta 1846 (z letnico 1847) v nakladi 1.200 izvodov. S to knjigo se je slovenski narod lahko postavil ob stran kateremu koli kulturnemu narodu Evropoe: »S sleherno svojo pesmijo je Prešeren želel dokazovati moč in razvitost slovenske pesniške besede in s tem hotel vplivati na narodno zavest z otipljivimi dokazi. Poleg tega je narodno-domovinska tema začela dobivati v njegovi pesmi vse pomembnejše mesto (Gregor Kocijan). Biser njegovega pesniškega genija je Zdravljica, ki jo je napisal ob novini (=novem vinu) leta 1944 kot odgovor na slavilno napihnjeno odo Koseskega Slovenija cesarju Ferdinandu ob vladarjevem prihodu v Ljubljano. Koseski mu obljublja večno zvestobo, Prešeren pa je v Zdravljici opeval domoljubje, svobodoljubnost, enotnost in plemenitost kot tiste ideale, ki jih mora človeštvo uresničevati v boju zoper vsako tiranstvo, da zažive v miru narodi in posamezniki,« piše A. Slodnjak. Cenzura ni dovolila, da bi ta pesem izšla v tisku, črtala je sedmo kitico (Edinost, sreča, sprava ... okrnjene pa pesnik ni hotel uvrstiti v Poezije, zato je izšla šele po marčni revoluciji leta 1848.

verz za pokušino

• Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi; / eden hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!" / Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade; / tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi. / Bo prijeten morebiti temu glas gazelic; / úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi? / Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne; / al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi. / Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti, / drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi.

LETA 1859 ROJEN LUDVIK ZAMENHOF

POLJSKI OFTALMOLOG, FILOLOG JUDOVSKEGA RODU, OČE SVETOVNEGA JEZIKA ESPERANTO († 1917)

Esperanto je najbolj znan in najbolj razširjen mednarodni ali svetovni jezik, sestavljen iz elementov najbolj razširjenih evropskih jezikov, zlasti romanskih. Njegov oče je poljski očesni zdravnik Ludvik Zamenhof, ki ga je začel "kovati" že pri petnajstih letih. Ko je začel v svojem novem jeziku pisati, se je Zamenhof podpisoval "dr. Esperanto" (tisti, ki upa) in po tem je ta umetni jezik dobil ime.

njegova misel:

• Zavedam se, da se bistvo resničnih verskih zapovedi v obliki zavesti skriva v srcu vsakega človeka in da je glavno načelo teh zapovedi obvezno za vse ljudi: ravnati z drugimi tako, kakor bi želeli, da ravnajo z nami

1865 ROJEN LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE ( † 1952)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1885 ROJEN LEONID PITAMIC

pravnik, filozof prava, politik, diplomat in prevajalec († 1971)

Postojnčan Leonid Pitamic je študij prava na Dunaju končal z doktoratom že pri 23 letih, nekaj let kasneje pa je dosegel še dva doktorata – iz državnega prava in iz filozofije prava. Bil je eden naših največjih znanstvenikov na pravnem in političnem področju. Veliko je pisal in opravljal pomembne službe. Bil je prvi dekan pravne fakultete novoustanovljene univerze v Ljubljani. Bil je globoko veren, etičen in socialno čuteč človek, politično nevtralen in strpen.

LETA 1908 ROJEN ŠTEFAN TONKLI

DUHOVNIK IN PESNIK († 1987)

Njegova življenjska pot je bila silno vijugasta: iz rodnega Breginja ga je vodila na Sicilijo, od tam v Ljubljano, na razne duhovniške postaje na Goriškem, v daljno Argentino pa spet na Goriško. Že kot dijak, še bolj pa v goriških letih, se je oglašal s pesmimi in kratko prozo v različnih listih pod številnimi psevdonimi. Skupno je izdal 14 pesniških zbirk, vse, razen prve, v samozaložbi. Njegove pesmi so izražale globoko bolečino ob izgubi domovine . Več njegovih religioznih pesmi je bilo uglasbenih.

LETA 1932 UMRL JOSIP VANCAŠ

ARHITEKT ZAVODA SV. STANISLAVA (* 1859)

Rodil se je v Sopronu na Madžarskem v hrvaški družini. Še študentu arhitekture na Dunaju mu je profesor leta 1883 prepustil naročilo za stolnico v Sarajevu, uspeh z njo mu je zagotovil vrsto novih naročil za sakralne stavbe po Bosni. Ko je Anton Bonaventura Jeglič, tedaj pomožni škof v Sarajevu, leta 1898 postal ljubljanski škof, je že imel v glavi zamisel za škofijsko gimnazijo in zanjo potrebno stavbo. Načrte zanjo, tedaj največjo in najsodobnejšo na slovenskih tleh, je zasnoval arhitekt Josip Vancaš.

LETA 1941 UMORJENE bl. DRINSKE MUČENKE

MED PETIMI SESTRAMI TUDI SLOVENKE: S. KRIZINA BOJANC (1885) IN S. ANTONIJA FABJAN (* 1907)

Med petimi drinskimi mučenkami, članicami reda Hčera božje ljubezni, ki so na današnji dan 1941 v Goraždu dale življenje za Kristusa kot žrtve četniškega nasilja in so bile 24. septembra 2011 v Sarajevu slovesno razglašene za blažene, sta tudi dve Slovenki: s. Krizina Bojanc (* 1885) iz župnije Šmarjeta pri Novem mestu in s. Antonija Fabjan (* 1907) iz župnije Žužemberk. Skupaj s s. Julo Ivanišević, Hrvatico in predstojnico samostana, s. Bernadeto Banja, Madžarko hrvaškega rodu, in s. Berhmano Leidenix, Avstrijko, sta delovali v manjšem samostanu na Palah pri Sarajevu. Po spopadih s hrvaškimi vojaki so četniki 11. decembra 1941 vdrli v samostan ter v zimo in mraz odgnali sestre brez tople obleke in obutve, skupaj s pisateljem Ksaverjem Meškom, ki je bil kot izgnanec njihov hišni duhovnik. Samostan so izropali, nato pa zažgali. Sestre so pet dni in pet noči vlačili s seboj do Goražda, kjer jih je čakala mučeniška smrt. Njihova trupla so četniki vrgli v deroče valove reke Drine, ki je postala njihov grob, zato jim pravimo "drinske mučenke". Škofijski postopek za njihovo razglasitev za blažene se je pričel leta 1999 in končal leta 2002.

več:
S. Čuk, s. Krizina Bojanc in s. Antonija Fabjan. Slovenski redovnici med drinskimi mučenkami: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2011), 20-21.

LETA 1966 UMRL WALT DISNEY

AMERIŠKI ANIMATOR, OČE MIKI MIŠKE (* 1901)

"Zaščitni znak" Walta Disneya, čarovnika risank, ki že okoli osemdeset let razveseljujejo otroke vsega sveta, je slavna Miki miška. Za Disneyeve risanke je značilno upodabljanje živalskega sveta: živali nastopajo v vlogi ljudi ter poosebljajo njihove napake in vrline.

LETA 1977 UMRL RUDOLF CVETKO

ČASTNIK IN SABLJAČ, PRVI SLOVENEC Z OLIMPIJSKO MEDALJO (* 1880)

Rojen v Senožečah, kmalu se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Rudolf diplomiral na kadetski šoli kot učitelj sabljanja in telovadbe delal na vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Na OI v Stockholmu 1912 je nastopal v avstrijski reprezentanci in osvojil srebrno medaljo v disciplini sablja. Po upokojitvi je vodil sabljaško sekcijo pri Iliriji v Ljubljani in skrbel za razvoj tega športa pri nas med obema vojnama.

LETA 2007 UMRL MATJAŽ KLOPČIČ

FILMSKI REŽISER, SCENARIST IN PEDAGOG (* 1934)

V gimnazijskih letih je treniral sabljanje v klubu Ilirija pri Rudolfu Cvetku in kot inštruktor učil Staneta Severja bojevanja z sabljo v filmu Jara gospoda. Takrat se je spoznal s filmom in se navdušil zanj. Ministrstvo mu je omogočilo študij v Parizu, kjer je tudi sodeloval pri snemanju nekaterih filmov. Po vrnitvi domov je najprej snemal kratke in reklamne filme, kasneje pa se je lotil pravih (celovečernih) filmov. Posnel je enajst celovečernih filmov in več televizijskih dram, za katere je prejel številna priznanja: dve zlati areni v Pulju, leta 1973 in leta 1975. Leta 2000 pa je prejel še Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju kinematografije. Med njegove najuspešnejše filme spada gotovo Cvetje v jeseni (1973). Še nekaj drugih naslovov: Vdovstvo Karoline Žašler, Na papirnatih avionih, Strah, Dediščina ... Med televizijskimi pa Nori malar, in njegov zadnji - Ljubljana je ljubljena. Bil je tudi redni profesor filmske režije na ljubljanski AGRFT.

iskalec in zbiralec Marko Čuk