30. december

LETA 39 ROJEN TIT FLAVIJ

DESETI RIMSKI CESAR († 81)

Iz flavijske dinastije, leta 79 je na prestolu nasledil očeta Vespazijana (prvi, ki je nasledil svojega očeta) in vladal Rimu dve leti. Pred prihodom na prestol je bil ugleden vojaški poveljnik, ki je med prvo judovsko-rimsko vojno pod svojim očetom služil v Judeji, zadolžen je bil za zatrtje judovske vstaje. Leta 70 je oblegal in osvojil Jeruzalem in ga porušil, med drugim tudi Drugi judovski tempelj. Za svoje zasluge je bil nagrajen s triumfom in Titovim slavolokom, ki ga lahko vidimo v Rimu ... Kot cesar je najbolj znan po koncu gradnje Koloseja, čas njegovega vladanja pa je zaznamoval tudi izbruh Vezuva (79) in velik požar Rima (80).

LETA 1865 ROJEN RUDYARD KIPLING

BRITANSKI PISATELJ INDIJSKEGA RODU, NOBELOVEC 1907, AVTOR KNJIGE O DŽUNGLI († 1936)

Rojen v Indiji (Bombaj) je kasneje obiskoval vojaško šolo v Angliji in potoval po svetu kot časnikar. Od leta 1896 je živel v Angliji. Bil je mojster kratke proze, z izrazitim pripovednim slogom in lepimi opisi indijskega sveta. V svojih delih je poveličeval pogum, marljivost in disciplino. Najbolj znani sta njegovi deli za mladino Knjiga o džungli in Druga knjiga o džungli. Pisal je tudi pesmi, leta 1907 je prejel Nobelovo nagrado za književnost.

nekaj pisateljevih misli:

• Kaj pomaga galop, če ne gremo v pravo smer.
  
• Očitno so besede najmočnejša droga, ki jo človeštvo uporablja.
  
• Če lahko v neizprosno minuto naliješ / šestdeset sekund vrednosti iz globin, / bo zemlja tvoja in vse, kar na nji odkriješ, / in to je še več boš človek, moj sin!
• Če zmoreš ostati miren, ko na tvoji poti / vsi zgubijo glavo in s prstom kažejo nate; / če ohraniš zaupanje, ko vsi ostali dvomijo, / in če jim ne zameriš, ker nimajo zaupanja; / če ti čakanje ne dela veliko težav; / / če ne lažeš, ko slišiš laži, / in če ne sovražiš, ko tebe sovražijo; / če se ne delaš preveč dobrega, / niti ne govoriš preveč modro; / če sanjariš, a ti sanje niso vse; / če misliš, a ti misli zmeraj ostanejo čiste; / če znaš sprejeti zmago in poraz, / sprejeti enako in eno in drugo; / če lahko preneseš, da tvojo resnico goljufi / izkrivljajo, da bi lažje prevarali bedake; /  če vidiš, kako v koščke razbijajo tvoj cilj / in če se pripogneš, da dvigneš in pobereš ostanke; / če lahko zbereš vsa svoja premoženja / in jih zastaviš, vsa naenkrat, / če si pripravljen, da znova začneš, kot na začetku, / brez ene same besede, hkrati, ko si izgubil vse, z nasmehom; / če pripraviš svoje srce, svoje živce in svoje mišice, / da služijo tvojim ciljem tudi, ko so čisto izčrpane, / in če vztrajaš, ko se vsi ustavijo, / razen volje, ki te vodi: "Drži se dobro!" // če sredi množice nisi ponosen, / in če se nimaš za heroja, ko se družiš s kralji; / če te niti prijatelj niti sovražnik ne moreta pokvariti; / če ti vsak človek nekaj pomeni, a niti eden preveč; / če znaš dobro izpolniti vsako minuto svojega življenja, / in v vsakem trenutku greš po pravi poti, // "Tvoja" bode Zemlja in vsa njena bogastva. (Če zmoreš ostati miren)

LETA 1916 ROJEN FRANC JEZA

PISATELJ, PUBLICIST IN ČASNIKAR († 1984)

Doma iz Sp. Hajdine pri Ptuju, je končal gimnazijo na Ptuju, pisal v številne liste, študiral pravo v Ljubljani, vendar ga zaradi vojne ni mogel končati. Kasneje je končal študij etnografije v Gradcu. Kot krščanski socialist se je navduševal za komunistične ideje, Italijani so ga zato zaprli, obsojen je bil na 30 let, nekaj časa je preživel v koncentracijskih taboriščih Dachau in Uberlinger. Po vojni je spoznal, da je jugoslovanski režim vzpostavil nekaj povsem drugega, za kar si je sam prizadeval in si predstavljal, pogrešal je svobodo govora, zato je prebegnil na Zahod. Nekaj časa je delal pri zavezniški časnikarski agenciji, kasneje kot sodelavec Radia Trst: pisal je novele, drame in igre za otroke ter prevajal, urejal kulturne prispevke. Bil je ustanovitelj in sourednik revij Stvarnost in Stvarnost in svoboda", sodeloval pri večini slovenskih zamejskih revij: Mladika, Novi list, Pastirček ...  V prispevkih, ki jih je objavljal v tujem tisku je javnost seznanjal s stanjem v Jugoslaviji in podajal svoja stališča o nujnosti politične osamosvojitve Slovenije ter vključevanju Slovencev v evropsko skupnost. Zagovarjal je načela demokracije, slovenske državne neodvisnosti, in takrat, ko se o tem ni smelo govoriti pisal o prednosti in nujnost lastne države v svobodi, polemiziral s Kardeljem.... pisal o nasilju diktatorja, ki je celo svoji ženi odvzel osnovne državljanske pravice... čudil se je slovenskemu vodstvenemu kadru, ki ni bilo sposobno razmišljati o prihodnosti, predvsem o možnostih osamosvojitve ... toda živel je štirideset let pred časom ... Izdal je knjigo, v kateri je dokazal (statistično), da je Slovenija v Jugoslaviji gospodarsko izkoriščana. Nikoli pa v svojem pisanju ni bil žaljiv, tudi nasprotnikom je priznal tisto, kar je bilo pozitivno ... pravzaprav bi lahko bil vzor današnjim politikom, ki tega ne zmorejo ...

• Demokracija mi pomeni svobodno življenje posameznikov in naroda kot celote. Nad tem bdi neodvisno sodstvo. Demokracija – to so razmere, kjer se državljanom ni treba bati sodržavljanov in kjer posamezniku ali skupinam državljanov ni treba imeti strahu, da jih bo kdo – ali celo država sama – oropal njihovih pravic, in kjer se lahko zanesejo na poštenost in pravičnost zakonov in sodnikov. Demokracija je tudi to, da lahko človek javno, ustno ali v tisku, kritizira, če se mu kaj ne zdi prav, tako državo in državnega poglavarja kot zadnjega uradnika ali policista, ne da bi se moral zaradi tega bati maščevanja ali celo zapora in obsodbe. (leta 1983)

LETA 1944 UMRL ROMAIN ROLLAND

FRANCOSKI PISATELJ, NOBELOVEC LETA 1915  (* 1866)

Rojen v Parizu, kjer je študiral zgodovino. Kot romantik se je navduševal za bratstvo med narodi. Leta 1915 je dobil Nobelovo nagrado za književnost za delo Jean-Christophe, ki je izmišljena biografija nemškega glasbenika (delno opisuje življenje L. van Beethovna, delno svoje), ki je tudi simbol sožitja med narodi. Poleg tega je znan tudi po romanu Miklavž Breugnon. Znan je tudi po biografijah Beethovna, Michelangela, Tolstoja, Gandhija ... Nobelovo nagrado je prepustil Rdečemu križu, pri katerem je deloval med prvo svetovno vojno v Švici.

njegove misli:

• Iz vsega mojega dela in iz vsega življenja izhaja en sam etični zakon: nikoli zapisati ali izreči nobene besede preveč ali premalo, ki bi utegnila žaliti resnico … Eno samo zdravilo je: resnica.
• Navadno mislimo samo na to, kaj lahko obdržimo ali izgubimo. Mislimo vendar na to, kaj lahko damo!
  
• Kdor želi gledati živega Boga iz obličja v obličje, naj ga ne išče na praznem nebu svojih misli, ampak v ljubezni do ljudi.

LETA 1951 UMRL KAREL JERAJ

VIOLINIST, GLASBENI PEDAGOG IN SKLADATELJ (* 1874)

Rojen na Dunaju, kjer je diplomiral iz violine (pri Antonu Brucknerju in Robertu Fuchsu. Poučeval violino na ljubljanski Glasbeni matici, po potresu 1895 pa odšel v  London in postal koncertni vodja Imperialnega britanskega glasbenega inštituta, s katerim je koncertiral po raznih evropskih mestih. Leta 1900 je postal redni član in koncertni mojster dunajskega orkestra (pod vodstvom Gustava Mahlerja). Po letu 1912  se je zaposlil v Zavodu za slepo mladino blizu Dunaja in tam poučeval violino slepe in slabovidne. Posebno skrb je posvetil tudi v vojni oslepelim vojakom, organiziral ter izvedel veliko število koncertov. Vodil je slovenski dijaški zbor „Zvezda" in sodeloval pri vseh prireditvah slovenskih kulturnih organizacij na Dunaju. Po prvi svetovni vojni se je s soprogo, slovensko pesnico Vido Jeraj vrnil v Ljubljano in nastopil službo v Glasbeni matici kot profesor za violino in dirigent novoustanovljenega Orkestralnega društva.

LETA 1952 UMRL LAVOSLAV SCHWENTNER

ZALOŽNIK SLOVENSKE MODERNE (* 1865)

V šolo je hodil v rodnem Vranskem, potem v Celje, kjer se je učil tudi knjigovodstva. Na Dunaju je opravljal tečaj knjigotrštva, študiral delovanje nemškega založništva, vodil svoje podjetje v Ljubljani, ki ga je 1948 prevzela DZS. Izdajal je številne knjige pomembnih slovenskih avtorjev. Prvi je začel načrtno izdajati knjige za otroke in zanje priskrbel naše najboljše književnike in ilustratorje. Urejal je tudi revijo Slovenska knjigarna, v kateri je pisal o problemih takratnega založništva. Bil je soustanovitelj in prvi predsednik Združenja založnikov in knjigotržcev Jugoslavije in velja za prvega sodobnega slovenskega založnika. Oblikovanje slovenske knjige je dvignil na evropski nivo, zaradi sodelovanja z avtorji slovenske moderne pa , si je pridobil tudi sloves kulturnega delavca in pospeševalca dobre in lepe slovenske besede. Na Slovenskem knjižnem sejmu vsako leto (od 1985) zbornica knjižnih založnikov, založnikov časopisov in revij, knjigotržcev, radiodifuznih medijev in grafične industrije (ZKGM) pri Gospodarski zbornici Slovenije, podeljuje po njem imenovano Schwentnerjevo nagrado. Do leta 1999 je bil sejem vsake dve leti, nagrade pa so podeljevali najboljšim knjigarnam in najboljšim knjigotrškim delavcem ... Od 1999 ZKGM podeljuje letno nagrado za življenjsko delo na področju založništva in knjigotrštva ter za razvijanje in spodbujanje bralne kulture doma in v zamejstvu. Leta 2005 jo je dobil tudi naš urednik in ustanovitelj založbe in revije – Franc Bole.

LETA 1959 UMRL JOSIP RIJAVEC

tenorist, GLASBENI PEDAGOG, KONCERTNI PEVEC (* 1890)

Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju vzporedno s študijem prava. V vseh študijskih letih je nastopal na koncertih. Leta 1916 je prvič nastopil v zagrebški operi, kjer je pel do leta 1921, zatem pa v Beogradu. V letih 1927–1933 je bil angažiran v berlinski državni operi, v tem času je imel tudi številne koncerte po raznih mestih, od leta 1936 je stalno nastopal v operi Narodnega gledališča v Beogradu, kjer je od leta 1945 kot profesor glasbene akademije vzgojil generacije mladih pevcev.

LETA 1963 UMRL ALOJZIJ FILIPIČ

DUHOVNIK, BOTANIK, RODOLJUB, HUMORIST, REŠITELJ SVETOGORSKE MILOSTNE PODOBE (* 1888)

Kot župnik v Grgarju (1919–1945), rojstnem kraju Urške Ferligoj, ki se ji je leta 1539 na Skalnici-Sveti gori prikazala Marija, si je Alojzij Filipič z vsem duhovniškim žarom prizadeval za češčenje Svetogorske Kraljice. Ko so septembra 1943 s Svete gore odstranili patre, je Filipič pohitel na Goro ter iz zapuščene bazilike sredi noči spravil na varno Najsvetejše in milostno Marijino podobo, ki se je vrnila na Sveto goro leta 1951. Filipič se je ukvarjal tudi z botaniko. Rastline je zbiral že v Grgarju, a je bila botanična zbirka uničena ob letalskem napadu na Grgar leta 1945. Po drugi svetovni vojni je zbiral rastline po Primorski: od Istre do Julijskih Alp, od Snežnika do Nanosa in po celem Trnovskem gozdu. Naredil je bogat herbarij, ki ga hrani Škofijska gimnazija Vipava. Vsebuje okrog 3000 herbarijskih pol z več kot 600 rodovi rastlin.

... več o njem preberite v knjigi Alojzij Filipič (Irena Breščak, Graditelji slovenskega doma 9, Ognjišče, Koper 2013 - RAZPRODANO))

LETA 1974 UMRL p. FRANCE AČKO

REDOVNIK, FRANČIŠKAN, ORGANIST IN SKLADATELJ S POSLUHOM ZA OTROKE (* 1904)

Frančiškan p. dr. France Ačko se je vse življenje glasbeno izpopolnjeval in hkrati ustvarjal. Število njegovih skladb sicer ni veliko, toda vse, kar jih je napisal, so lepe in tehtne. Med najlepšimi so tiste, ki jih je ustvaril za otroke. Med temi imajo posebno mesto ljubke božične pesmi, ki so izšle v zbirki Najlepše božične za otroke (1931). Znane so: Počivaj, milo Detece, Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo idr.

LETA 1981 UMRL FRANJO ŠEPER

HRVAŠKI DUHOVNIK, NADŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Rojen v Osijeku v krojaški družini. Otroštvo in mladost je preživel v Zagrebu, kjer je tudi obiskoval osnovno in srednjo šolo. Teologijo je študiral v Zagrebu, doktoriral na Gregoriani v Rimu in bil leta 1930 posvečen v duhovnika. Med vojno je bil ravnatelj bogoslovja. Leta 1954 je prejel škofovsko posvečenje ter do smrti kardinala Stepinca (1960) vodil zagrebško nadškofijo kot nadškof pomočnik, tedaj pa je postal redni zagrebški nadškof in metropolit. Na vseh štirih zasedanjih drugega vatikanskega koncila je nastopal s tehtnimi predlogi in si pridobil velik ugled. Papež Pavel VI. ga je leta 1965 imenoval za kardinala, januarja 1968 pa ga je poklical v Rim ter ga postavil za prefekta kongregacije za verski nauk. Službo »čuvarja pravovernosti«, ki je bila v tem času pokoncilskega vrenja silno težavna in nehvaležna, je opravljal polnih trinajst let. Za to dolgoletno zvestobo se mu je zahvalil tudi papež Janez Pavel II, med mašo zadušnico, ki jo je zanj daroval 2. januarja 1982 v baziliki sv. Petra v Rimu. S slovenskimi škofi ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je ob slovesu od kardinala v zagrebški stolnici dejal:

»Tudi zato, da je bila jeseni 1968 v Sloveniji ustanovljena samostojna cerkvena pokrajina in je Ljubljana postala metropolija ima pokojni kardinal Šeper velike zasluge. Njegovo ime je torej na poseben način povezano z novejšo zgodovino Cerkve na Slovenskem in njeno novo ureditvijo ...«

LETA 1987 JE PAPEŽ JANEZ PAVEL II.

PODPISAL OKROŽNICO O SKRBI ZA SOCIALNA VPRAŠANJA

To je bila sedma okrožnica papeža Janeza Pavla II. in druga v vrsti socialnih okrožnic, v kateri je papež v luči tedanjih razmer osvetlil smernice, ki jih je njegov predhodnik Pavel VI. razvil v socialni okrožnici O delu za razvoj narodov (Populorum progressio), ki je izšla leta 1967. Papež je hotel potrditi nepretrganost cerkvenega socialnega nauka in poskrbeti za njegov razvoj glede na potrebe sedanjega in prihodnjega sveta. Zato je ponovno opozoril na celovito razumervanje razvoja, ki mora zajemati celotnega človeka, napredek mora temeljiti na pristni človekovi poklicanosti in na spoštovanju kulturnih različnosti vsakega naroda. Njena glavna naloga je bila zbuditi in vzgajati moralno zavest človeka, da bo deloval odgovorno do sebe in drugega, končno tudi do Boga. Resnični razvoj in solidarnost sta uresničljiva samo na temelju etike in vere, zato nekateri to okrožnmico imenujejo kar okrožnica "solidarnost". Papež se je zavzel tudi za zmanjšanje razlik med razvitimi in nerazvitimi državami. Svoj odmev je v okrožnici dobilo tudi ekološko vprašanje, saj opozarja, da je človek razvrednotil naravo in s tem tudi človeka, ki je njen del. Opozarjala je na pravilno vrednotenje narave in upoštevanje njenih zakonitosti: za odgovornoist do prihodnjih rodov, saj ni vseeno, kaj jim bomo zapustili. Okrožnico Sollicitudo rei socialis so javnosti predstavili 19. februarja 1988.

O socialnem in družbenem nauku katoliške Cerkve lahko več izveste tudi v knjigi DOCAT, ki jo je izdalo Ognjišče. V DOCAT-u predstavljeni družbeni nauk ne prihaja od tega ali onega papeža niti od tega ali onega učenjaka, prihaja, kot pravi papež Frančišek, iz srca evangelija, prihaja od Jezusa samega. Saj je Jezus Božji družbeni nauk. Posebej nagovarja mlade in jih usmerja, da delujejo po načelih resnice, pravičnosti in ljubezni.

LETA 1988 JE IZŠLA

POSINODALNA SPODBUDA O KRŠČANSKIH LAIKIH

Dokument je nastal kot sad škofovske sinode leta 1988, ki je govorila o poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in v svetu. Ta spodbuda je nastala kot temeljna listina katoliških laikov v našem času. Govori o njihovem dostojanstvu, poklicanosti, svetosti ter mestu v krščanski skupnosti.

LETA 1991 RAZPUSTITEV KOALICIJE DEMOS

V Dolskem so pomladne politične stranke podpisale sporazum o razpustitvi Demosa, ki je nastal 27. novembra 1989, ko so se na kmetiji predsednika Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivana Omana zbrali predstavniki Slovenske demokratične zveze (SDZ), Socialdemokratske zveze Slovenije (danes SDS) in Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) ter se dogovorili o ustanovitvi predvolilne zveze demokratičnih strank. Pred volitvami 1990 so se Demosu pridružili še Zeleni Slovenije, Slovenska obrtniška stranka (SO - kasneje Liberalna stranka), in upokojenska stranka Sivi panterji. Ime Demos je predlagal socialdemokrat Matjaž Šinkovec (kratica Demokratična opozicija Slovenije) vodil pa jo je Jože Pučnik. Spomladi 1990 je Demos zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po letu 1928 in oblikoval vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle.
V vladi je prihajalo do trenj (Peterle - Rupel) še bolj odločilne pa so bile razlike pri zamisli lastninjenja družbenega premoženja (levi za odkup nekdanjih družbenih podjetij, desni za razdelitveno privatizacijo) ...usoden pa je bil razkol v stranki SDZ (nov program in preimenovanje stranke v SDZ-Narodnodemokratsko stranko z Rajkom Pirnatom). Večina vodilnih je ustanovila novo stranko z imenom Demokrati – Demokratska stranka (DS) ki jih je vodil Igor Bavčar. Janez Janša se je tedaj pridružil Pučnikovim socialdemokratom.
V Dolskem so tako razpustili Demos in stranke so se odločile, da bodo aprila 1992 predčasne volitve. Takrat je s konstruktivno nezaupnico novi mandatar postal liberalni demokrat Janez Drnovšek, ki je sestavil svojo prvo vlado (liberalni demokrati, prenovitelji (nekdanji komunisti) socialisti, Pučnikovi socialdemokrati - Pučnik podpredsednik vlade, Janša obrambni minister, Zeleni Slovenije in demokrati - Bavčar notranji, Rupel zunanji minister). Po volitvah decembra 1992 je Drnovšek sestavil novo vlado.

pripravlja: Marko Čuk