sv. Damaz I.

  11. december

† ok. 384, papež

Ko je bil današnji svetnik leta 366 izvoljen za papeža, si je za svojega tajnika izbral sv. Hieronima, ki je bil takrat star 35 let in je že slovel kot učen poznavalec Svetega pisma. Odlično je znal grško in hebrejsko in seveda tudi latinsko, zato je papež Damaz temu velikemu učenjaku zaupal težko nalogo, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Hieronim je najprej po dobrih grških rokopisih popravil latinsko besedilo štirih evangelijev, nato pa še drugih knjig Nove zaveze. Prav tako je po grškem prevodu popravil latinsko besedilo psalmov, ki jih je papež takoj uvedel v bogoslužje rimskih cerkva. Po Damazovi smrti se je Hieronim za vedno preselil v Betlehem, kjer se je posvetil samo Svetemu pismu. V letih 391–406 je po hebrejskem izvirniku polatinil vse knjige Stare zaveze, pri tem pa se je, kolikor se je dalo, naslanjal na stari latinski prevod. Hieronimov prevod Svetega pisma stare in nove zaveze so začeli polagoma uporabljati povsod po Zahodu in ga označevali za ‘vulgato’, t.j. splošno razširjen in rabljen prevod. Tridentinski cerkveni zbor je 8. aprila 1546 vulgato potrdil za ‘avtentično’, to je veljavni ter v verskih in nravnih rečeh verodostojni latinski prevod Svetega pisma. Papež Damaz je torej s svojo pobudo pravi duhovni oče latinskega prevoda Svetega pisma.
Damaz je bil sin španske družine, ki je živela v Rimu. Pod papežem Liberijem je deloval kot diakon in je papeža tudi spremljal v izgnanstvo, kamor ga je poslal cesar Konstantin. V Rimu je bilo namreč več nasprotujočih si strank in vodilni sta hoteli imeti svojega človeka na papeškem prestolu. Po Liberijevi smrti je večina rimske duhovščine in ljudstva za njegovega naslednika izvolila diakona Damaza, ki ga je škof iz Ostije posvetil za rimskega škofa. Krivoverska arijanska stranka pa je za protipapeža izvolila diakona Urzina. Prišlo je do medsebojnih obračunavanj in nemiri so trajali več let, dokler niso vsi sprejeli papeža Damaza. Na Petrovem sedežu je bil osemnajst let. To je bil čas verskih zmot in krivih naukov, ki so jih po rimskem cesarstvu širili novatianci, donatisti, arijanci in drugi. V boju proti njim so mu bili v največjo oporo veliki cerkveni učitelji, svetniški možje: Bazilij Veliki, Gregor Nacianški, Gregor Niški, Ambrož, Hieronim in Hilarij iz Poitiersa. Za časa papeža Damaza je mašna veroizpoved dobila sedanjo obliko.
Papež Damaz je bogoslužje obogatil z uvedbo cerkvenega leta; po nasvetu sv. Hieronima je na sinodi leta 382 določil seznam svetopisemskih knjig. Na koncu psalmov je uvedel ‘Slava Očetu’. Veliko je tudi storil za utrditev ugleda papeštva. Bil je prvi veliki papež – vladar pozne antike, prvi, ki je naslov Pontifex Maximus prenesel od rimskih vladarjev na papeže. Kot papež je zelo častil mučence prvih stoletij in dal je odpreti in urediti katakombe. Nad grobovi nekaterih mučencev je dal postaviti cerkve, nad drugimi pa vzidati marmornate plošče, za katere je sam zložil napise.
Papež Damaz I. je umrl 10. decembra leta 384. Najprej so ga pokopali zraven Domitilinih katakomb, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v cerkev San Lorenzo in Damaso. Njegov god se od 8. stoletja praznuje 11. decembra.

Papež Damaz si je za svojega tajnika izbral sv. Hieronima, učenega poznavalca Svetega pisma, in mu zaupal nalogo, da pregleda stara svetopisemska besedila in jih iz grščine in aramejščine prevede v latinščino. Tako je nastala vulgata, ‘splošno razširjeni in rabljeni prevod’ Svetega pisma stare in nove zaveze.

Papež Damaz je po obdobju preganjanj, verskih zmedah in notranjih razprtijah omogočil Cerkvi mirnejši razvoj in trdnost: veroizpoved je dobila sedanjo obliko, določen je bil kanon svetopisemskih knjig, papeštvo se je utrdilo ...

Sv. Damaz je zelo častil mučence prvih stoletij in dal je odpreti in urediti katakombe. Nad grobovi nekaterih mučencev je dal postaviti cerkve, nad drugimi pa vzidati marmornate plošče, za katere je sam zložil napise.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 330-331.