sv. Štefan Permski

26. april

V Letu svetnikov je za današnji dan predstavljen sv. Štefan, ki ga kot 'največjega misijonarja' Cerkve v Rusiji slavijo pravoslavni in z Rimom zedinjeni grškokatoliški Slovani. Na svojem svetniškem seznamu ga ima tudi katoliška Cerkev, ki ga postavlja za zgled pravilnega širjenja krščanske vere.

Rodil se je okoli leta 1340 v mestu Veliki Ustjug v Severni ruski nižini. Njegov rojstni kraj je že spadal pod oblast moskovskega kneza Simeona. Proti vzhodu se širi do Urala Permska pokrajina, katere prebivalci so ugrofinskega porekla; sami se imenujejo Komi, Rusi pa jim pravijo Zirjani (ali Permjani). Med njimi je načrtno misijonsko delo začel šele Štefan Permski, ki si je v mladosti pridobil le osnovni pouk v branju in najpotrebnejšem znanju. Bil pa je izredno nadarjen za jezike. To so spoznali menihi v mestu Rostov, slavnem ruskem verskem središču vzhodno od Moskve.

Predstojnik tega samostana je sam z uspehom učil Štefana grščine, obvladal je menda tudi hebrejščino, njegova največja želja pa je bila, da bi razvozlal vse skrivnosti jezika Zirjanov. Rad bi namreč šel temu ljudstvu oznanjat evangelij. Predstojniki so to njegovo namero odobravali in mu omogočili, da se je pogovarjal z ljudmi in Permske pokrajine, ko so prihajali v Rostov. Štefan je razvozlal zirjansko preprosto pisavo in jo spopolnil. Za to govorico je izumil nov črkopis, ki se mu je zdel bolj uporaben. V tem črkopisu je napisal bogoslužne knjige in najpomembnejše dele Svetega pisma, prevedene iz ruščine. Za misijonsko delo se je pripravljal z ostrimi posti in s prisrčno molitvijo, da bi ga Kristus potrdil za svojega poslanca in bi blagoslovil njegovo delo.

Leta 1379 je Štefan prejel škofovsko posvečenje in bil poslan med Zirjane kot blagovestnik. Škof v Kolomni, pod čigar oblast so spadale misijonske pokrajine pod Uralom, mu je dal potrebna pooblastila in potrdil njegove sodelavce. Sredi velikih težav in nadlog, s katerimi se je moral pri svojem misijonskem delu spopadati, je škof Štefan ohranjal popoln dušni mir in ovire premagoval tudi z veliko iznajdljivostjo in ne samo z gorečo molitvijo. Njegovo zaupanje v božjo pomoč je bilo brezmejno. Ko so drugi mislili, da ni izhoda in rešitve, se je večkrat pokazalo, da s Štefanom zmaguje Kristus, ki ga je Štefan ljubil bolj kot svoje življenje. S tem je tudi osvojil srca poganskih Zirjanov. Veliko jih je sprejelo vero v Kristusa.

Med človeškimi sredstvi pa je največ pomenilo to, da je škof Štefan podobno kot kasneje naš svetniški škof Baraga med ameriškimi Indijanci gladko govoril zirjanski jezik in da je vzgojil skupino duhovnikov iz vrst domačinov. V mestu Ustvimsku, središču zirjanskega ozemlja, je sezidal veliko cerkev Gospodovega oznanjenja, manjše cerkve pa še drugod. Za te cerkve je sam slikal svete podobe ali ikone z resničnim umetniškim darom. Njegovo apostolsko delovanje je natančno popisal Epifanij Premodri, Štefanov meniški sobrat iz Rostova in njegov spremljevalec pri misijonskem poslanstvu. Ob koncu svojega misijonskega dela med Zirjani je mogel škof Štefan graditi že prve samostane, ki naj bi privabili trajni božji blagoslov nad spreobrnjene domačine. Ni mu uspel načrt, da bi s črkopisom položil temelje zirjanskemu knjižnemu jeziku, pač pa se je z zlatimi črkami vpisal v versko zgodovino teh krajev in ljudi.