Sv. Pij iz Pietrelcine

(ob obletnici) Rodil se je 25. maja 1887 kot Francesco Forgione, ki je kasneje dobil redovno ime Pio (Pij) .... »Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!« Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.

nekaj svetnikovih misli:

• Ko zapravljaš svoj čas, zaničuješ Božji dar: to je sedanji trenutek, ki ga on v svoji neskončni dobroti izroča tvoji odgovornosti.
  
• Pozdravljam te, o Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Žena je sonce družine s svojo dosledno iskrenostjo, dostojno preproščino, krščanskim in plemenitim dostojanstvom, z mirnostjo in ubranostjo svojega duha.
  
• Kdor je dobrega srca, je vedno močan; trpi, vendar skriva svoje solze. Tolažbo najde v tem, da se iz ljubezni do Boga daruje za svojega bližnjega.
  
• Kako tolažljiva je misel, da je blizu nas angel varuh, duh, ki nas od zibelke do groba niti trenutek ne zapusti, niti takrat, ko si drznemo grešiti.
  
• Gospod, postavi me blizu sebe, tako da bom čutil tvojo navzočnost, kot si ti blizu mene po bistvu, potem pa naj se tudi razbesni zoper mene ves pekel in ne bom se bal, ne bo me strah.
  
• Po smrti bom dvigal še več prahu, kot sem ga živ. V nebesih bom delal z obema rokama.

več o služabniku Božjega usmiljenja:

pripravlja Marko Čuk