Valentin Vodnik

(ob obletnici) Valentin Vodnik je bil sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik,in je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. Njegove pesniške in pisateljske darove je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnik je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj. Uveljavil se je tudi kot šolnik; najprej profesor na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, italijanščino, francoščino ...  Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole. Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljena, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. V zadnjih letih svojega življenja je (pozabljen) spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Poleg pesništva se je Vodnik ukvarjal tudi s slovnico (prva slovnica v slovenskem jeziku), sestavil (prevedel) je prvo kuharico, pa babiški priročnik ...

Valentin Vodnik: Pismenost ali gramatika za perve šole (1811)
Kopitar ni ničesar napisal v slovenskem jeziku (pisal je v nemščini in latinščini), zato si je moral za uresničitev svojih zamisli poiskati sodelavcev. Marsikaj je v njegovem duhu opravil VALENTIN VODNIK (1758-1819), ki je kot pesnik, pisatelj in kot urednik Lublanskih novic, prvega slovenskega časnika, veliko pisal. Najplodovitejša leta pod francosko zasedbo naših dežel (1809-1813) je posvetil pisanju šolskih učbenikov in jezikoslovnih del. Pomembna je njegova slovnica Pismenost ali gramatika za perve šole (1811), za tiste čase odlična in izvirna slovenska šolska slovnica. To je prva naša slovnica s slovenskim razpravnim jezikom. V znamenitem uvodu Vodnik piše, da so slovanske slovnice pisane v tujih jezikih, da smo doslej z njimi tujce »vučili našo besedo znati, sebe pa ne ... Zatorej je prav prišla zapoved, našim mladenčam dati v roke pismenji navuk, kir jim bo kazal svojo domačo besedo izrekvati in na pismo devati.« Slovnica vsebuje poglavja o pravopisu, oblikoslovju, skladnji, besedotvorju in metriki ter več novih pravil o rabi glagolskih oblik, stavčni skladnji in muzikalnem poudarku ter uvaja novo slovnično terminologijo. Vodnikov delež pri prerodu knjižne slovenščine je izredno pomemben. V Zoisovi šoli je prisluhnil govorici ljudi in uvajal je nekatere značilnosti gorenjskega narečja (gospod za gospud, leto za lejto), upošteval pa je tudi oblike, ki so skupne tudi drugim narečjem. Njegovo prizadevanje za prerod knjižnega jezika se giblje predvsem v dveh smereh: v bogatitvi besednega zaklada in v odstranjevanju tujih naplavin v slovenščini. S svojimi časnikarskimi sestavki in šolskimi knjigami je približal slovenski jezik sodobni rabi.

več:
S. Čuk, Slovenske slovnice: Priloga, v: Ognjišče 9 (2011), 58-65.

o njem:
Če je v pesmih zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno. (Ivan Grafenauer)
Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene. (Alfonz Gspan)

nekaj njegovih verzov:

Valentin Vodnik: Dramilo
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede.
Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan.
Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal.

Valentin Vodnik: Spominik
Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel?
Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živí se brez plenka / o petju ko tič.
Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet.
Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé.
Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam.
Latinske, helénske, / tevtónske učim, / za pevke slovénske / živim in gorim.
Ne hčere ne sina / po meni ne bo, / dovolj je spomina: / me pesmi pojó.

še več o Vodniku - na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk