Ivan Malavašič

* 30. september 1927, Rovte, † 11. marec 2019, Podlipa

(* ob obletnici) Ivana Malavašiča, pesnika, pisatelja, pisca besedil za narodnozabavne ansamble, slikarja samouka, pritrkovalca, ljubiteljskega organista ... se na uredništvu s hvaležnostjo spominjamo, saj je bil tudi naš sopotnik v skupnem prizadevanju, da bi bralec iz prebranega lahko izluščil zrnce dobrega, plemenitega. In Ivan je imel pri pisanju prav to veliko željo: da bi njegova pripoved iz vsakdanjega življenja, v bralcu pustila nekaj lepega in dobrega za njegovo življenje, nekaj, kar si bo zapomnil in mu bo v spodbudo.je tudi sodelavec Ognjišča.
Prvič je našemu literarnemu uredniku Silvestru Čuku poslal svojo kratko zgodbo leta 1987 (Večerni zvon - objavljena  v decembrski številki), še bolj pa je bralce nagovoril leto kasneje s prisrčno povestjo Ljubezen mame Tilke, ki je v naši reviji izhajala v nadaljevanjih (od oktobra 1987 do avgusta 1989). Leta 1988 je pri Ognjišču izšel tudi njegov knjižni prvenec - povest Zvonovi Marije Vnebovzete (v Žepni knjižnici Ognjišča - 24) in bralci so jo lepo sprejeli. Enako lepega sprejema je bila deležna druga knjiga izpod Malavašičevega peresa - Klic večne ljubezni (1990), v kateri pisatelj pripoveduje o fantu, ki po raznih ovirah končno le stopi na pot v duhovništvo, kamor ga kliče Gospod. Tretja Malavašičeva knjiga, ki je izšla v Žepni knjižnici Ognjišča, ima naslov Pozabljeni (1993) in govori o naših bratih in sestrah, ki preživljajo večer svojega življenja v domovih za ostarele in se njihovi najbližji le redko spomnijo nanje.

V Ognjišču sta v nadaljevanjih izhajali še dve njegovi povesti: od aprila 1994 pa do marca 1996 so naši bralci z veseljem prebirali "nadaljevanko" Viharnik - o mladem fantu vihravega značaja, ki je rad zahajal h krivenčastemu drevesu nad vasjo, da je tam razmišljal; zanimanja bralcev je bila deležna tudi tretja Malavašičeva povest Na ledeni stezi, ki smo jo na straneh Ognjišča spremljali od junija 2003 do septembra 2004. oktobra 1987 do avgusta 1989.
Vsa ta leta pa smo objavljali tudi številne njegove krajših zgodbe, razmišljanja in pesmi. Zadnjo v avgustovski številki Ognjišča 2017 kot voščilo pred njegovim devetdesetim rojstnim dnem.

Bralcem smo ga prvič predstavili (kot gosta meseca) pred petindvajsetimi leti (marca 1994), ko sta ga na domu v Podlipi obiskala urednika Silvester Čuk in Božo Rustja, zadnjič pa je o svojem ustvarjanju spregovoril bralcem ob njegovi osemdesetletnici, ko ga je obiskal naš sedanji direktor Miha Turk (za rubriko Moj pogled). Nekaj  njegovih misli iz objavljenih pogovorov:
* Pisati moraš o tistem, kar poznaš. Ne morem pisati o nečem, kar se dogaja npr. v Ljubljani, ko pa tega ne poznam. Podeželje pa dobro poznam. Marsikdo mi reče, da mu je moje pisanje všeč.
* Slikanje sem vzljubil še pred pisanjem. Že v osnovni šoli sem rad slikal. Veliko sem slikal portrete po fotografijah, tudi pri vojakih. Veliko sem delal s svinčnikom in z akvareli, sedaj sem pa ostal zgolj pri oljnih barvah.
* Pritrkavati sem začel leta 1942 med vojno. Po vojni smo bili zelo dejavni in smo znali zelo veliko melodij. Napisal sem tudi pritrkovalski priročnik, v katerem je 257 melodij. Takrat smo pritrkovali skorajda vsako nedeljo. Danes še na sveto jutro skorajda nikjer več ne pritrkujejo. Mi smo takrat šli na zvonik ob štirih zjutraj ...
* Nekaj besedil za narodnozabavne ansamble je že skoraj ponarodelih. Navdih pride mimogrede, še sam ne vem, odkod. Nekaj delaš in vidiš stvari, ter to potem zapišeš. O domovini in materi pa je vedno lepo pisati! Največkrat pa sem pesem hitro napisal, saj pesem, če je pristna, mora privreti iz tebe. Mora priti iz srca in vsebina mora tudi nekaj povedati.

Ivan Malavašič (* 30. september 1927 v Rovtah) je bil tudi eden od prvih in najbolj plodnih piscev besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo - Domači vasici - že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig to njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov). ... Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil. V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah - nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) ... več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

Silvester Čuk je leta 2005 zapisal o Ivanu:
Njegova ustvarjalna vnema je neverjetna. 30. septembra bo dopolnil oseminsedemdeset let, pa še vedno piše. V "arhivu" našega uredništva imamo shranjenih nad dvajset njegovih tipkopisov - iz njegovega srca in domišljije privreta vsaj dve povesti na leto! 25. aprila 2005 nam je poslal povest Mati Nežka in njeni otroci s podnaslovom "slovenski materi". V spremnem pismu je zapisal: "Star sem že 78 let in ne pričakujem, da bi še kaj dosti ustvarjal, in zato se mi zdi, da je treba nekako 'počistiti' v glavi in v predalih. V zgodbi, ki vam jo pošiljam in sem jo posvetil pravi slovenski materi, kakršne bi dandanes še kako potrebovali, opisujem ženo Nežko, ki je prav tedaj, ko je rodila petega otroka, izgubila moža... Opisujem vse težave, ki jih je morala prestati, da je svoje otroke vzgojila v poštene in krščanske ljudi... Menim, da bi mnoge slovenske matere v Nežki spoznale sebe!"

Otroštvo
Moj prvi spomin sta oče in stari ata, ki sta bila mizarja in sta delala doma. In na vsak način sem jima želel pomagati. Zato sta mi pripravila nekaj lesa in majhno žago in sem tam lahko žagal in pel zraven.
Družina
Bilo nas je pet otrok in jaz sem bil najstarejši. Ko je prišla vojna, oče je bil pri domobrancih in ga ni bilo več nazaj, tako da je mama ostala sama in nas je vseh pet vzgojila. Z dnino iz rok v usta. Z ženo sva se dobro razumela, imava štiri otroke. Zbolela je za multiplo sklerozo, zato je ostala doma, ko sama več ni zmogla nič in je potrebovala posebno nego, smo jo dali v dom in smo jo seveda hodili obiskovat.
Poklic
Delal sem v usnjarski industriji. Ko sem leta 1948 prišel od vojakov (mobiliziran sem bil takoj leta 1945), sem šel v tovarno skupaj s sestro, da smo lažje preživeli. Poročil sem se in stara mama mi je zapustila hišo. Ustvaril sem družino in delal v tovarni do upokojitve.
Pisanje
Pisati sem začel za glasilo v tovarni Usnjar in mi je urednik rekel, zakaj ne bi kakšne karikature naredil in kakšno kratko humoristično zgodbo napisal, da ne bo časopis samo o številkah in sejah. Zatem sem začel sodelovati s Kmečkim glasom, ko je bila urednica Neža Maurer. Tja sem začel pošiljati črtice in se v tem našel. Od takrat, ko sem šel v pokoj pa do sedaj, sem napisal že več kot 85 povesti.
Prosti čas
Pišem. Pisanje imam za delo in za razvedrilo.

pripravlja Marko Čuk