Jaroslav Kikelj

“Naravnost v nebesa!”

* 15. maj 1919, Opčine, † 18. marec 1942, Ljubljana

(ob obletnici) Pod streli partizanskega likvidatorja je 18. marca 1942 na Streliški ulici v Ljubljani padel mariborski študent medicine Jaroslav Kikelj. Njegov ‘zločin’ je bil, da je bil predsednik Katoliške akcije na ljubljanski univerzi. Malo pred nasilno smrtjo se je Jaroslav pogovarjal s profesorjem Ernestom Tomcem, voditeljem mladcev, ki mu je rekel: »Pazite, da vas ne bodo umorili.« Jaroslav je odgovoril: »Bom pa šel v nebesa.« Profesor začuden: »A kar naravnost v nebesa?« »Da, gospod profesor, kar naravnost v nebesa!«
Pri majniški pobožnosti v mariborski župniji Studenci, kjer je vodil petje, je mnogokrat prosil: »Mati zlata, odpri mi nebeška vrata, da te v raju počastim z lepim petjem angelskim.« Jaroslav Kikelj se je rodil 15. maja 1919 na Opčinah nad Trstom, kjer je kot železničar služboval oče Mihael. Že leto zatem pa se je družina preselila v Bistrico v Rožu na Koroškem. Po očetovi smrti leta 1929 se je mati Alojzija s tremi otroki preselila na Studence v Maribor. Jaro se je spoprijateljil s kapucini in skupaj z njimi je v 3. razredu klasične gimnazije na Studencih ustanovil fantovski odsek in postal apostol tamkajšnjih fantov. Če je bilo le mogoče, je bil vsak dan pri sveti maši in pri obhajilu ter fante spodbujal k pogostnemu prejemanju zakramentov. »Predlagam, da se razdelimo v evharistične trojke! Drug na drugega v trojki naj pazi kot brat na brata.« Po maturi leta 1939 je šel Jaro v Ljubljano študirat medicino in takoj se je vključil v društvo katoliških medicincev Vir. Medicinska fakulteta je bila tedaj pod močnim vplivom levičarjev. Jaro si je na vso moč prizadeval, da bi katoliške študente povezal. Sodeloval je v študentski organizaciji, ustanovljeni na zahtevo Italijanov, ki so s tem pogojevali obstoj univerze. Komunisti so Jaru javno grozili z likvidacijo, a ga njihove grožnje niso prestrašile. Bil je vedno pripravljen na smrt, ker je stalno živel v prijateljstvu z Bogom. Svoje grožnje so uresničili 18. marca 1942. Na njegovem pogrebu štiri dni zatem se je zbrala ogromna množica ljudi, prepričanih, da je Jaro umrl mučeniške smrti. Škof Gregorij Rožman, ki ga je pokopal, je to potrdil v svojem nagovoru v obliki zahvalne molitve. Zaključil ga je takole: »Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika Jaroslava, ki v Tebi živi na veke. Amen.«

S. Čuk, Jaroslav Kikelj : "Naravnost v nebesa!", Pričevanje, v:  Ognjišče 5 (2019), 29.