Ivan Oman

"Če bi politika slonela na krščanskih načelih, bi bila to socialna politika, v korist malega človeka. Imela bi elemente socialne demokracije in konservativnega gledanja na družbo, kar pomeni, da bi ohranjala vrednote. Škoda, da so krščanski politiki pri nas še v manjšini," je razmišljal starosta demokratične slovenske politike Ivan Oman pred petnajstimi leti ob umiku iz politike, ko ga je obiskal Miha Turk za rubriko Moj pogled. 17. avgusta 2019 se je v 90. letu poslovil - mož, ki je verjel, da bo nekoč politika "skrb za javne zadeve, ne skrb za kariero ... zato je uspelo nemogoče: preboj iz enopartijske diktature in vzpostavitev demokracije in iz tega je izšla samostojna država.

Ivan Oman se je rodil 10. septembra leta 1929 v Zmincu pri Škofji Loki. - "Dobro se spomnim, ko je prišel za kaplana gospod Golob in sem bil njegov ministrant. Njegov predhodnik gospod Jože Vovk, me je učil ministrirati in tudi latinskih molitev. Živo v spominu imam, da me je učil, kaka je razlika med "et te, Pater" in "et tibi, Pater" in da se je bilo zelo težko naučiti Suscipiat, težje kot Confiteor. Spominjam se tudi, da smo imeli zelo radi gospoda Goloba in kako nam je postregel, ko smo mu šli za Tri kralje voščit za god." - Ko se je začela vojna, je bil star 12 let: "Otroci smo v tistih razmerah nekako prehitro odrasli in prave mladosti takrat ni bilo." -  Najstarejši od šestih otrok. Poleg brata in štiri sester ter staršev, so z njimi živeli še stari starši in teta. "Spomnim, da sva se z mlajšo sestrico veliko igrala tu, na domačem dvorišču, in ker nas je bilo več, smo se znali tudi kregati." - Leta 1960 se je poročil in v zakonu se jima je rodilo sedem otrok. še dva fanta in štiri dekleta. Sin je ostal doma in skrbi za kmetijo. -  Ko sem se poročil, sem postal tudi gospodar domačije. Od takrat sem delal samo to, prej sem bil nekaj mesecev oziroma dobro leto tudi v službi drugod. To so bili časi, ko je bilo za kmete precej težko, predvsem do leta 1968, ko je bilo možno najemati kredite, kupovati stroje in razvijati kmetijo. Prej je država na kmete gledala kot na razrednega sovražnika."   -  Leta 1988 je bil med ustanovitelji Kmečke zveze. "Takrat smo bili priča nekakšni politični otoplitvi. Ker smo vedeli, da bodo leta 1990 volitve smo hoteli biti pripravljeni in računali smo, da bodo naslednje volitve res že "prave", demokratične. Oblikovale so se tri oblike organizirane opozicije: Kmečka zveza, Slovenska demokratična zveza in Socialdemokratska zveza, ki jih je tudi takratna oblast nekako priznala. Slovenski komunistični partiji smo bili dobrodošli, da se je pod grožnjo srbskega nacionalkomunizma oblikovala neka narodna enotnost, tako partijske kot tudi opozicijske politike. Ko se je jeseni leta 1989 pripravljala nova volilna zakonodaja in zakon o političnih organizacijah, je bila opozicija povabljena zraven; za nas je bilo za silo sprejemljivo." - Leta 1990 je bil izvoljen za člana predsedstva republike. V koaliciji Demos je bil eden glavnih akterjev, ki je v naslednjih letih izpeljala slovensko osamosvojitev in mednarodno priznanje. V spominu Slovencev je eden od očetov naše samostojnosti in, kot ga radi imenujejo, starosta slovenske pomladi."

več:
TURK, Miha. Ivan Oman. (Moj pogled). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 9, str. 76-78.

nekaj njegovih misli:

Takoj potem, ko je bilo doseženo mednarodno priznanje Slovenije, se je pa začelo delati drugače. Potem je postala politika skrb za uveljavljanje. To se je videlo po tem, da se je silno mudilo izriniti Krščansko demokracijo iz vodilne vloge v slovenski politiki. Bilo je precej neodgovorno že takoj po koncu osamosvojitvene vojne in pred mednarodnim priznanjem poskušati rušiti tisto, kar smo z dogovori že prej dosegli v okviru Demosa. ...

Zagovarjam konzervativno opcijo. Ko rečem besedo "konzervativno", to ne pomeni nekaj zaostalega ali nazadnjaškega, pač pa "conservare" - ohranjanje vrednot. Že večkrat sem povedal primer zvezne države Bavarske: konzervativci so na oblasti že od druge svetovne vojne in dosegli so, da je ta dežela najbolj razvita nemška pokrajina. Verjetno so najnaprednejši, čeprav so konzervativci. 

Kumrovske šole niso bile ravno slabe. Nasprotno. Jaz bi jo z veseljem naredil, ampak nisem bil pripravljen iti v to družbo. Veliko sem bral. Do dvajsetega leta sem požiral romane, pozneje me je zanimala sociologija in filozofija, ko sem se dokončno odločil, da bom kmet, pa samo še moja stroka. No, še vedno sem malo bral zgodovinske stvari, o Kreku, papeške socialne enciklike... Človek mora razmišljati in primerjati.

Tudi ko sem bil mlajši, sem se nekoliko ukvarjal s politiko, sicer samo na lokalni ravni, in v kmečki zadrugi, tudi to je neke vrsta politika. Nemci pravijo, naj politik začne kot lokalni politik in postopno prehaja višje. Pri nas je bilo drugače. Vsi, ki so sedaj, so se naenkrat znašli na vrhu, nihče pa prej ni delal. Niti za svoj kruh ni skrbel, kaj šele da bi imel odgovornost za vodenje.

Nimam več namena posegati v aktivno politiko in tudi najbrž ne bi uspel, ker ljudje mojega tipa niso zaželeni. Preveč razmišljam s svojo glavo in povem, kar se mi ne zdi prav tudi v skupini, ki ji sam pripadam. Še vedno pa gledam na politiko kot na nekaj pozitivnega in se mi ne upira. Ob vseh negativnih stvareh, ki to spremljajo je vendarle v svojem bistvu skrb za javno dobro, in vsaj del tega vedno je

Govorniki bi morali vedeti, da morajo govoriti tako, da jih bodo vsi razumeli in ne tarnati v govoru. Nekateri govorijo samo zato, da govorijo in se prav trudijo, da ne bi nič povedali. Tudi to je po svoje umetnost. To so zelo dobro obvladali in tega bili naučeni partijski politiki. Mislim, da je tudi to še ostanek socializma.

Še vedno gledam na politiko kot na nekaj pozitivnega in se mi ne upira. Ob vseh negativnih stvareh, ki to spremljajo je vendarle v svojem bistvu skrb za javno dobro, in vsaj del tega vedno je.

pripravil Marko Čuk