Moja pot s Francem Boletom

Ko se rojeva dan tvojega zemeljskega slovesa, se spominjam poti, ki sva jo preživela skupaj ... saj veš, da že četrti dan razmišljam samo o tem, zdaj bom tudi nekaj zapisal ... (morda mi bo lažje) ... o tem, kar se nama je dogajalo ... zgodilo ... v teh skoraj štiridesetih letih na skupni poti s teboj oče Franc, oče urednik, Frenk ... ali preprosto Bole, kot sem ti pravil ... ti pa meni Mare.Tako sva se navadila in tako je ostalo vse do konca.

Začelo pa se je davnega leta 1978, za veliko noč ... ko me je pot po "bogoslovski dolžnosti" pripeljala za tri dni v Koper ... "zašel sem" tudi na uredništvo Ognjišča ... in bil navdušen nad tem, kar si mi pokazal ... kako nastaja ta časopis, to Ognjišče (ki ga dotlej, moram priznati, nisem prav navdušeno bral ... le takrat, ko smo imeli doma ob nedeljah "obvezno branje" verskega tiska). Ko si mi pokazal vse tiste kupe gradiva (revij, časopisov ...) in razne druge šare ... sem si mislil: kako bi jaz užival v tem urejanju, iskanju, pospravljanju ... prebiranju ... kakšno navdušenje

In že čez nekaj let, prav neverjetno, sem spet stal pred tistim "kupom" ... pa nisem prav nič načrtoval, tako so drugi določili ... eno leto spoznavanja župnije je prineslo še bolj poglobljeno spoznavanje dela na uredništvu, tvoje pisanje, silno razgibani dnevi sredi meseca, razkopavanje in urejanje, poglabljanje ... izmenjava redkih besed s Silvestrom Čukom ... medklici (Čuketo to, Silvo ono ...) vse je delovalo tako usklajeno, tu in tam kakšen vic, pa sta se spet zakopala v revije, knjige ...tu in tam kakšen povišan ton ... in je nastajalo in nastalo. "Porodniška" si ti pravil tem dnem ... rojevanja Ognjišča.

Sprejel si me, dal si mi roko ... ostal sem, vzel si me za svojega ... ko me je marsikdo "dal na stran", pustil, zapustil ... Pa nisi mislil samo na to, da si dobil delavca, na statistiko mahnjenega tipa, ki mu je bilo pospravljanje in sortiranje zelo pri srcu ... ne, nisi mislil samo na to, da bi zdaj končno lahko nekdo pospravil vse tiste kupe ... ne, ne ... začelo se je prijateljsko sodelovanje (Mare, menda se bomo ja tikali ... in tako je bilo) ... nisi veliko govoril o tem, kaj moram narediti ... pustil si, da sem se lahko veliko družil s škofijskim tajnikom Lojzetom (pravil si mu Gigi ali Pulcino ali ...) bližje sva si bila po letih in lahko sva se veliko pogovarjala ... tudi o tistem, o čemer si ti, oče urednik, lažje samo pisno odgovarjal ...ali pa pismo spravil v predal ... Dragi Bole, tako se mi je vsaj zdelo ... toda hvaležen sem ti tudi za to "slučajnost". Veliko pa smo se pogovarjali o tem, kaj bomo naredili ... vedno si govoril v množini ... "zdaj moramo to, zdaj ono" ... pustil si, da sem se učil tako, da sem te spremljal ... da sem gledal in se učil ... včasih se je bilo treba tudi bolj potruditi in napeti možgančke (Mare, kaj pa ti misliš ...kako bi naredili to?).

Počasi pa si mi zaupal tudi težje naloge, odgovornosti ... zgodilo se je, da sem se zaradi bolezni oblikovalca v LJ moral na hitro priučiti za tehnično urejanje in pripravo Ognjišča za tisk ... in tako so se začele najine poti v Ljubljano ... vsak mesec za dva dni ... da smo Ognjišče "spravili" v tiskarno ... tudi v Kopru se je vedno dogajalo toliko novega ... skupaj s Silvestrom sta ugotovila, da bi Mare lahko tudi kaj napisal ... kakšno veselje, saj veš ... postal sem "leteči reporter" po raznih cerkvenih dogodkih, posvečenjih ... doma pa sem te še spremljal .,. tudi tako, da sem ponoči v prostoru zraven tvoje pisarne "delal s teboj" pozno v noč ... ko si pripravljal odgovore ... Zdaj se zavedam, da sem bil zraven, ko je nastajala beseda, ki je gradila prihodnost, mladim dajala luči, ki je ogrevala  s toploto, povezala z ljubeznijo ... kar tekmovala sva, kdo bo dlje zdržal ... koliko navdušenja sem doživljal ob tebi, s kakšno vztrajnostjo si delal dan in noč: ponoči si tiskal plakate za nove knjige, pisma poverjenikom, pesmarice za romarje na Brezjah, ... podnevi si prvi hitel razkladati knjige, ki so prišle iz tiskarne, vozil si pakete na pošto, koliko potrpljenja si pokazal, ko si moral dobesedno klečati na pošti in lepiti številke na pakete ... nisi se pritoževal ... s kakšno dobro voljo si obiskoval invalide, koliko novega upanja si prinašal preizkušanim .. kako si znal videti ljudi, ki so potrebni pomoči ... pomagal vsakemu, ki je prišel mimo, ki si ga srečal v težavi ...

Pa me nisi hotel "privezati" nase ... ne, razumel si tudi, da "človeku ni dobro samemu biti", sprejel si tudi mojo Katarino, kasneje si z zanimanjem spremljal najino mlado družino ... prihajal si k nam, spraševal, se hecal, povedal kakšno življenjsko, ki smo si jo zapomnili ... vedno si se zanimal, kako kaj punce ... še pred tednom si me vprašal, kako jim gre ...

Znal si se tudi veseliti .... in kako veselo je bilo, ko je revija prav v letu mojega prihoda dosegala 100.000 naklade, čez pet let smo bili na vrhu (105.000), nekaj neverjetnega, si rekel .... založba je izdajala knjige  v deset, petnajst tisočih naklade ... pa se nisi ustavljal, ne ... že si gledal naprej ... Iz Francije si pripeljal računalnik ... kako smo ga ogledovali, to "čudo tehnike" ... hodili okrog njega, ko si ga po vseh "carinskih mukah" pripeljel v Koper. Potem pa sva začela iskati ... kako bi našla pri nas koga, ki bo nama lahko kaj pomagal ... koliko poti, spraševanja, "namišljenih strokovnjakov" ... pa nisi obupal ... rojevalo se je namizno založništvo. Tvoja ideja je bila, da bi Ognjišče v celoti sestavili in pripravili za tisk doma ... skupaj sva iskala slovenske pisave ("fonte") ... strokovnjake, tudi čez mejo ... in je uspelo,  ni bilo več treba hoditi v Ljubljano ... uredništvo se je v tistih letih še okrepilo ... prišel je Božo Rustja ... nove tehnične možnosti so se odpirale dan za dnem ... in ti si vse to spremljal, ne le spremljal, popolnoma si mi zaupal, ko sem previdno "poprosil", da nekaj res rabimo (Seveda, Mare, bomo nabavili,  samo, da bomo šli naprej, moramo naprej ...!) ... kako ponosno si pripovedoval "okrog", kako delamo pri nas v Kopru to in ono ... kaj vse in koliko novega smo "pogruntali" ....glede vsebine pa si še naprej vedno in povsod prisegal na tvoj "okus povprečnega Slovenca"

Začel si graditi nove prostore, naš "bilding", kot si rad rekel, in v njem si načrtoval tudi prostore za radio ... ja, tudi o radiu smo v začetku devetdesetih veliko govorili ... morda sam nisem bil tako navdušen kot ti, sprva ti nisem prav verjel ... morda sem bil preveč zagledan v tiskano besedo, morda sem se ustrašil hudega izziva ... zdelo se mi je, da so tvoji "radijski pogovori" z Aljošo ... samo ena od tvojih tehničnih muh ... enodnevnic, pa si me vztrajno prepričeval in prepričal... Nisi pa se ustavil: že si razmišljal o televiziji ... Takrat si mi na najinih številnih vožnjah "preroško" govoril o tem, kako veliki časi prihajajo, da nikakor ne smemo zamuditi priložnosti ... koliko si mi znal povedal o odgovornosti: da moramo postati tudi mi soustvarjalci, da je vsak kamen v stavbi pomemben za njeno trdnost, ne le tisti, ki se vidi ... (Mare, ni nujno, da si minister, župan, direktor ...) ... In od osamosvojitve naprej te je navdajalo silno upanje, da bo zdaj vse veliko lažje, da bo šlo bolj gladko ... pa je ta nova doba prinesla tudi kakšno grenko razočaranje in ugotovitev: "Delo v ilegali je bilo bolj rodovitno ..." A si vztrajal na poti v novo tisočletje ... nekdaj so bili v tvojih mislih mladi bralci ... na pragu tisočletja je Ognjišče vedno bolj družinski časopis ... prihajali so mladi sodelavci ... Miha Turk, pa Benjamin, Matej ... in počasi si začel svoje obveznosti prelagati na ramena mlajših ... ali smo pripravljeni, usposobljeni, dovolj odgovorni, iskrivi, imamo dovolj idej ... sem se spraševal ...

Vedno pa si govoril, da je pomembno verjeti v ideale in biti pripravljen se žrtvovati zanje ... da je treba imeti oči odprte za znamenja časa ... po naravi si bil vedno optimist, težave te zlepa niso spravile na tla ... v tem ti nekako nisem mogel slediti. V zadnjem času sem ti večkrat potožil ... kako bi bilo dobro, če bi se, kljub drugačnim časom, znali še vedno vsaj malo več žrtvovati, razdajati svoje moči in svoje znanje ... tudi pri našem delu na uredništvu. Da bi znali biti blizu vsem, odprti za oddaljene, izgubljene, iskalce ... da bi znali delati tudi brez priznanja, ne glede na to, kaj rečejo drugi, brez podpore ... tudi ob nasprotovanju, oviram (ki jih v tvojem življenju ni manjkalo) ... pa si mi rekel, da moram zaupati ... da si tudi ti molil in prosil, zaupal in verjel v Božjo previdnost, da te je vedno spremljala Moč ... da si dobil dobre sodelavce ...

Ko danes gledam nazaj ... poskušam pa tudi naprej in v vse smeri (tako kot si gledal ti) ... in te imam živo pred očmi ... razumem, da si bil silno močan zgled, pa tudi luč, trdna skala ... da si imel srce, veliko srce za vse ... in da si se vse življenje trudil, da dovršiš službo (poslanstvo), ki si ga prejel od Gospoda Jezusa in izpričeval blagovest o Božji milosti ... trdno prepričan, da brez tega življenje res ne bi imelo nobene vrednosti ...

Naj se sliši še tako zguljeno, toda res sem ti neskončno hvaležen za vse, kar sem se naučil ob tebi, pa tudi hvaležen Bogu, da mi je naklonil vsa ta leta ... še vedno pa, dragi Bole,  ne morem dojeti, da se je najina skupna pot tako nenadoma končala, saj si se mi še pred dnevi tako iskreno zahvaljeval za "zgodnji obisk" ... A Bog je usmiljen in on že ve ...naj ti nakloni zasluženo plačilo, dragi Bole.

Zdaj se pa moram vrniti k vsakdanjemu delu, saj veš, marčevsko številko Ognjišča moramo "spraviti v tiskarno", pa čeprav je danes dan tvojega pogreba ... da se bom na koncu lahko spomnil na tisti tvoj znameniiti C'è l'abbiamo fatta anche questa volta (Tudi tokrat nam je uspelo) ... s katerim si pred desetletji odločil, da je Ognjišče "zrelo" za tisk in greva lahko domov.  Pa saj je bilo pri našem delu velikokrat (vedno) tako, da se je vse prepletalo, da se je mudilo, in so se še in še ... iskre kresale ... kot na kakšni urgenci ... kjer sva se tudi zadnjič ... razšla (Dobro je, dobro ... so bile tvoje zadnje besede tisto jutro)  ... in zate je bilo prav dobro ...

... ti pa si zdaj v Božjem miru ...

... zato se te upam še nekaj prositi: bodi z nami, stoj nam ob strani, prosi pri dobrem Bogu za nas ... za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost ... odgovornost ... da plamen ne ugasne

Hvala ti, dragi Bole ... ostajaš v spomnu srca, s hvaležnostjo

Mare