Ignacij Knoblehar

(* ob obletnici) Ko je Ignacij Knoblehar kot mlad duhovnik v Rimu zvedel, da ga pošiljajo za misijonarja v Afriko, kar je bila njegova srčna želja, je prijatelju Jožefu Partlju, kaplanu na Igu, pisal: »Večkrat sem mislil na nesrečno usodo afriških zamorcev. Še večkrat pa sem prosil Boga, naj kakor koli olajša njihovo usodo in jim nakloni pripomočke za večno zveličanje. Sam se pa nikakor nisem imel za sposobnega za tako delo. Zato sem zdaj tem bolj zadovoljen, ker grem brez vsakega lastnega odločanja v ta misijon.« Izrekel je svoj ‘da’, zato je Bog po njem v kratkem času storil velike reči.

V Afriko je odšel z namenom, da črncem približa krščansko vero, toda po zgledu velikih misijonarjev v zgodovini Katoliške cerkve je spoštoval njihov način življenja, hotel se jim je popolnoma približati in postati del njih. Svojim sodelavcem je naročal, naj bodo do črncev kakor oče in mati. Kot predstojnik novega misijona se je trudil, da bi spoznal njegovo ozemlje in prebivalstvo ter dognal, kje bi se dalo ustanoviti nove postaje. Za te nove kraje se je zanimal tudi kot znanstvenik in jih odkrival v Evropi.

Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali "Abuna Soliman" (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: "Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik." O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12' severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več o velikem misijoinarju in raziskovalcu na spletni strani Ognjišča

pripravlja: Marko ČUK