Davo Karničar s smučmi z Everesta

(*ob obletnici) Pred štiriindvajsetimi leti  se je Davo Karničar kot prvi Zemljan s smučmi spustil z Mount Everesta, najvišje gore sveta. Takole je opisal svoj podvig za športno rubriko Ognjišča:

Tistega dne ob 6.45 uri sem prvič stal na vrhu Everesta. Človek mora imeti izreden motiv, da že na vrh pride, potem pa mora zelo paziti na vsak korak; če tam narediš napako, padeš – in to daleč. Drugače pa sem poleg čestitanja in formalnega slikanja predvsem mislil, kako bo šlo navzdol. Že navzgor sem bil popolnoma skoncentriran na plezanje, saj to ni olimpiada, kjer lahko čez štiri leta ponavljaš, navzdol pa še toliko bolj. Ta dan je moralo uspeti. Trdno sem bil namreč odločen, da ne bom prišel nazaj domov, dokler ne bom preplezal Everesta in odsmučal z njega.

Z vrha do baznega tabora sem smučal 4 ure in 40 minut, s tem, da sem na drugem taboru pol ure čakal, da so pravilno postavili kamere. Tudi to je svojevrsten dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Že pred odhodom so mi mnogi rekli: "Zares velik dosežek, če ti bo uspelo!"

Hillaryjeva stopnja je bila zelo pozitivno presenečenje in ni nepredstavljivo težka stvar, čeprav se ne bi ustavil vsaj 2000 m, če bi padel. Odločilno pa je bilo, da smo šli gor jeseni, ko je to zaradi monsunskih padavin zgolj strm greben, spomladi je veliko težje. Tokrat je bilo veliko težje malo pod tem grebenom, kjer se je začel kložast sneg in je bila velika nevarnost plazov. Doma bi se gotovo obrnil. Poleg nekaterih težjih mest pa je bilo gotovo najbolj nevarno na delu od prvega višinskega tabora do baze, kjer je Ledeni slap. Tam je že težko hoditi in plezati,  smučati pa nemogoče, tako da sem moral iti po desni med ledenikom in steno Zahodne rame, kjer so dnevno vsaj trije plazovi in je zaradi njih vse razbito. Tudi nikamor jim ne moreš uiti, tako da takšnega strahu še nisem doživel. Strah, ker veš, da lahko vsak čas zaslišiš kotaljenje plazu, a vsaj dvajset minut nimaš kam. Poleg tega sem bil že zelo utrujen, izgubljal sem orientacijo in mi je izredno pomagala radijska zveza z bazo, po kateri so mi tudi sporočili, da je bil v tem delu petnajst minut prej en velik plaz. Kaj bi bilo, če zgoraj ne bi čakal na tiste kamere...

Še sedaj sem neskončno vesel, da mi je resnično uspelo, tako solzen od ganjenosti pa gotovo še nisem bil. Ko že nekoliko oddaljen od tistega dne razmišljam o vsem skupaj, začutim pravo zadovoljstvo in veselje, ki je čedalje močneje. Vse življenje se bom s pristnim občutkom spominjal, da mi je uspelo, ampak za ta občutek je bilo potrebnega tudi veliko dela.

DAVO KARNIČAR
slovenski alpinist in ekstremni smučar
* 26. oktober 1962, Zgornje Jezersko, † 16. september 2019, Zgornje Jezersko

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 - SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu)

PONIKVAR, Vid. Prvi s smučmi z najvišje gore sveta (Šport). Ognjišče, 2000, leto 36. št. 12, str. 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk