Franček Knez

Že tri leta je, odkar se je Franček nenadoma poslovil: velik človek in velik športnik. Tudi v Ognjišču smo predstavili njegovo športno pot - in nikoli ne bom pozabil tega svojega prvega športnega ‘intervjuja’ , ki sem ga imel prav z njim v Rimskih Toplicah - pred skoraj natančno tridesetimi leti ...  pa je še vedno tako živ spomin na tisto srečanje z njim, na njegovo človeško toplino, s katero je govoril, najbolj pa me je prevzela njegova skromnost, zdelo se mi je, da je pravi pričevalec za to, kako mora človek živeti in delati, pa ne samo za »ta svet«, kako je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«...v hrepenenju po nečem, kar ga presega ...  Z velikim veseljem sem več kot dvajset let kasneje prebral njegovo knjigo Ožarjeni kamen, v katero je zapisal svoja bogata razmišljanja. Toliko njegovih misli že leta "hodi z menoj" na mojih pohodniških poteh, od najlažjih - do nekoliko zahtevnejših v visokogorju .. prav on mi je tudi namignil, da bi bilo o hribih dobro pisati tudi v Ognjišču (takrat pohodništvo še ni bilo tako v modi). Zelo spoštljivo je govoril o hribih, o ljubezni do njih, tako človeške so se mi zdele njegove pripovedi ..., ni videl samo težavnosti, čistega alpinizma, znal se je posvetiti tudi človeku, ki o tem ni veliko vedel in ni imel toliko poguma in sposobnosti... Že takrat je bil rekorder po številu vzponov, ob njegovem odhodu v večnost pa so na Planinski zvezi zapisali tudi uradne podatke: da je od leta 1973 (ko se je začel ukvarjati z alpinizmom) opravil več kot 7350 plezalnih vzponov (998 prvenstvenih, še veliko dragocenejše od podatkov in naštevanja uspehov v steni, pa so misli njegovih prijateljev, soplezalcev, alpinistov in ljubiteljev gora ...tisto, kar je Franček pustil v srcih ...  V spomin nanj tudi na spletni strani Ognjišča objavljamo članek, ki je bil zapisan marca 1987, po Frančkovem uspehu v Patagoniji... V njem je med drugim povedal tudi to, da je zanj največje mojstrstvo, »ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake - zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec« - in prav pri takem plezanju je Franček tudi sklenil svojo življenjsko pot. (Marko Čuk)

 več:
ČUK, Marko. Franček Knez: "Lepota gora je neizmerna in večna." (Šport). Ognjišče, 1987, leto 23, št. 10, str 46-49.

zbira in pripravlja Marko Čuk